Življenje v tem razvitem svetu je postalo kompleksno. Zahtevno z vsemi procedurami izpolnjevanja "prednosti" tega, da smo ob rojstvu poleg šoka fasali še davčno številko. In postali državljani. Neke države. S pravili, davki in ugodnostmi, pravicami in dolžnostmi. In če želimo preživet, v bistvu pa nekako moramo, nam vedno več časa v življenju požirajo procesi, ki jih te reči od nas terjajo. Če se ob tem, da želimo državne ugodnosti popolnoma izkoristiti, še nekako prebijemo čez vse pravne, upravne in frdamane postopke, ki jih itak ne razumemo, se stvar neprimerno bolj zakomplicira ob vseh ostalih.
Zakonom več ne sledimo, uredbe se množijo, vsaka občina ali služba nonstop sestavlja nove pravilnike, izrazi se množijo, pojmi spreminjajo. Če si ob neki situaciji še naštudiral svoj primer prodaje tistega travnika in se prebil skozi ves špeh sodobnega prava, si že čez nekaj časa tega ne moreš štet v znanje, saj se je zamenjala najmanj gospa na šalterju na občini, pravilnik s tistim zagamanim imenom se je ukinil, tisti zakon pa je vzelo v izvajanje drugo ministrstvo.
Vsak premik, vsak korak je postal del nečesa, družbeni odnosi so stvar x. člena pogodbe, kako živimo pa stvar definicij zakonov, nacionalnih programov in strategij. Pogovarjamo se potem o redefiniranju zakonov, pisanju novih pravilnikov, o spreminjanju pogodb, o oblikovanju novega 37. aneksa. Bistvo pa je ostalo tam nekje zadaj. Daleč zadaj. Skupaj z zdravo kmečko pametjo še vedno sedi na klopci pod češnjo na travniku, nevedoč, da je vmes zadeva že pre-prodana.
Z vidika logike gledano (sestavljanje izjav) najbrž ni čudno, da je toliko dela na črno, ni čudno, da je volilna udeležba slaba in ni čudno, da se nihče več ne buni. Saj ne ve, kje naj začne: pri pizdarjenju nad zakoni, ko ugotovi, da so neberljivi, nepotrebni in nelogični, pri učenju vljudnosti uradnikov, ki ti ne znajo lepo povedat, kaj je za naredit, ali kar direktno z vilami na ulici (kar je najbrž najmanj verjetno, dokler bo večina doma čepela v naslonjaču in proteste spremljala preko poročil ob 7h s komentarjem, da je itak to brezveze).
Na drugi strani pa potem slišiš takele: na lepem je imela dosti svoje hudo uspešne službe in pričela delat origamije. Mamma mia! Sliši se megalomansko fajn. Zjutraj, kad pukne oko, pofrezaš fruštik (op.p. odblendiraš zeleni smuti), odvadiš jogo, tajči in zenovsko dihanje, okrog 12h pogledaš okoli, katera reč bi se še dala spravit v smiselno origamno obliko. Poskušaš, zlagaš in tam okoli 5h popoldan nekaj rata. Zmagoslavno vstaneš, spet predihaš, se zahvališ višjemu za navdih in večer odkultiviraš na spletu ali pa kje downtown na tajskem čaju.
Če poskusim zdaj zatlačit svojo zlobo nekam v zadnji žep... fino in fajn. Mogoče sem ljubosumna, no, zavistna. Sliši se res ravno prav ležerno, da še ostaneš živ. Ravno prav butasto, da je izvirno. In dovolj čudno, da ti lahko uspe. Ravno tu, v tem svetu, kjer je vsega in vseh preveč. Kjer je godlja taka, da padejo lahko ven samo še res res drugačne reči. In osebki. In ob tem te komod briga za vse tiste zakone, pogodbe, volitve in bedno politiko. Ker si se odprl višji duhovni sferi. Spregledal in vse te državljanske aktivnosti več nočeš razumeti, ker so itak nizke, zrežirane in se te ne tičejo.
Ampak... ustvarjalnost in duhovnost gor ali dol. Pritisk mi gre čez 150 (btw: sicer imam nizkega), ko vsi taki/take pozabijo povedat, da mož sedi v nadzornih svetih nekaj državnih podjetij (ker o takih redko kje kaj slišiš) ali pa je k sreči potomec v uspešnem družinskem podjetju (ki je samo po sebi zdaj tako obsojeno na propad, vsaj kot družinsko podjetje, ker njemu se to ne da). Ali pa delajo na črno mimo vsega, priklopljeni so na sosedov wi-fi, pojedo pa tisto, kar slučajno da kak sponzor od vaškega trgovca.
Da ne bo pomote, za dostojno, polno in kvalitetno življenje človek potrebuje zelo malo. A vse to, da je prav imeti nek svoj planet (beri min. streho nad glavo), da je vsaj mini avto skoraj nujna reč za premike iz ene vasi do druge, da si elektriko težko sproduciraš sam in da tudi za taborni ogenj rabiš drva, ki jih v gozdovih ne moreš več kar tako nabirati (ker potem kradeš), da želodec rabi nekaj tršega od vode za prebavo, vse to je še vedno v kategoriji povprečnosti ali podpovprečnosti po definicijah, ki nam jih v teh časih uturava marketing. Torej... kako pofočkati to povprečnost brez takega moža, brez fotrovega d.o.o.-ja? Tako, da se odpoveš svojim prigaranim nazivom? Da daš na stran to norijo dela 12 ur na dan, ker si duhovno spregledal? Da zapustiš ta nori svet, izklopiš internet in telefon, in se utaboriš v čebelnjaku tam nekje nad 1500 metri? Da izkoristiš delo, denar in čas ljudi okrog sebe, pa naj se oni jebejo s temi postopki, obrazci in davki? Ti pa mirno naprej pregibaš papir?
In potem se počasi vrnemo na začetek. Vsak po svoje dalje. Enim je postlano vedno bilo, drugi imamo obljubljen fajt do konca. Eni se smejijo, drugim gre na jok. Ampak z vsakim tistim, ki se je naredil slepega in gluhega, dobi nekdo, ki se smeji in piše nove pogodbe in zakone po svoji lastni (nes)pameti, potrditev, da je vse ok. In mirno piči dalje po cesti, mimo bistva in pameti s kupi pogodb in predlogi zakonov v roki. Slepi pa mirno dalje zgiba svoj origami.
Zakonom več ne sledimo, uredbe se množijo, vsaka občina ali služba nonstop sestavlja nove pravilnike, izrazi se množijo, pojmi spreminjajo. Če si ob neki situaciji še naštudiral svoj primer prodaje tistega travnika in se prebil skozi ves špeh sodobnega prava, si že čez nekaj časa tega ne moreš štet v znanje, saj se je zamenjala najmanj gospa na šalterju na občini, pravilnik s tistim zagamanim imenom se je ukinil, tisti zakon pa je vzelo v izvajanje drugo ministrstvo.
Vsak premik, vsak korak je postal del nečesa, družbeni odnosi so stvar x. člena pogodbe, kako živimo pa stvar definicij zakonov, nacionalnih programov in strategij. Pogovarjamo se potem o redefiniranju zakonov, pisanju novih pravilnikov, o spreminjanju pogodb, o oblikovanju novega 37. aneksa. Bistvo pa je ostalo tam nekje zadaj. Daleč zadaj. Skupaj z zdravo kmečko pametjo še vedno sedi na klopci pod češnjo na travniku, nevedoč, da je vmes zadeva že pre-prodana.
Z vidika logike gledano (sestavljanje izjav) najbrž ni čudno, da je toliko dela na črno, ni čudno, da je volilna udeležba slaba in ni čudno, da se nihče več ne buni. Saj ne ve, kje naj začne: pri pizdarjenju nad zakoni, ko ugotovi, da so neberljivi, nepotrebni in nelogični, pri učenju vljudnosti uradnikov, ki ti ne znajo lepo povedat, kaj je za naredit, ali kar direktno z vilami na ulici (kar je najbrž najmanj verjetno, dokler bo večina doma čepela v naslonjaču in proteste spremljala preko poročil ob 7h s komentarjem, da je itak to brezveze).
Na drugi strani pa potem slišiš takele: na lepem je imela dosti svoje hudo uspešne službe in pričela delat origamije. Mamma mia! Sliši se megalomansko fajn. Zjutraj, kad pukne oko, pofrezaš fruštik (op.p. odblendiraš zeleni smuti), odvadiš jogo, tajči in zenovsko dihanje, okrog 12h pogledaš okoli, katera reč bi se še dala spravit v smiselno origamno obliko. Poskušaš, zlagaš in tam okoli 5h popoldan nekaj rata. Zmagoslavno vstaneš, spet predihaš, se zahvališ višjemu za navdih in večer odkultiviraš na spletu ali pa kje downtown na tajskem čaju.
Če poskusim zdaj zatlačit svojo zlobo nekam v zadnji žep... fino in fajn. Mogoče sem ljubosumna, no, zavistna. Sliši se res ravno prav ležerno, da še ostaneš živ. Ravno prav butasto, da je izvirno. In dovolj čudno, da ti lahko uspe. Ravno tu, v tem svetu, kjer je vsega in vseh preveč. Kjer je godlja taka, da padejo lahko ven samo še res res drugačne reči. In osebki. In ob tem te komod briga za vse tiste zakone, pogodbe, volitve in bedno politiko. Ker si se odprl višji duhovni sferi. Spregledal in vse te državljanske aktivnosti več nočeš razumeti, ker so itak nizke, zrežirane in se te ne tičejo.
Ampak... ustvarjalnost in duhovnost gor ali dol. Pritisk mi gre čez 150 (btw: sicer imam nizkega), ko vsi taki/take pozabijo povedat, da mož sedi v nadzornih svetih nekaj državnih podjetij (ker o takih redko kje kaj slišiš) ali pa je k sreči potomec v uspešnem družinskem podjetju (ki je samo po sebi zdaj tako obsojeno na propad, vsaj kot družinsko podjetje, ker njemu se to ne da). Ali pa delajo na črno mimo vsega, priklopljeni so na sosedov wi-fi, pojedo pa tisto, kar slučajno da kak sponzor od vaškega trgovca.
Da ne bo pomote, za dostojno, polno in kvalitetno življenje človek potrebuje zelo malo. A vse to, da je prav imeti nek svoj planet (beri min. streho nad glavo), da je vsaj mini avto skoraj nujna reč za premike iz ene vasi do druge, da si elektriko težko sproduciraš sam in da tudi za taborni ogenj rabiš drva, ki jih v gozdovih ne moreš več kar tako nabirati (ker potem kradeš), da želodec rabi nekaj tršega od vode za prebavo, vse to je še vedno v kategoriji povprečnosti ali podpovprečnosti po definicijah, ki nam jih v teh časih uturava marketing. Torej... kako pofočkati to povprečnost brez takega moža, brez fotrovega d.o.o.-ja? Tako, da se odpoveš svojim prigaranim nazivom? Da daš na stran to norijo dela 12 ur na dan, ker si duhovno spregledal? Da zapustiš ta nori svet, izklopiš internet in telefon, in se utaboriš v čebelnjaku tam nekje nad 1500 metri? Da izkoristiš delo, denar in čas ljudi okrog sebe, pa naj se oni jebejo s temi postopki, obrazci in davki? Ti pa mirno naprej pregibaš papir?
In potem se počasi vrnemo na začetek. Vsak po svoje dalje. Enim je postlano vedno bilo, drugi imamo obljubljen fajt do konca. Eni se smejijo, drugim gre na jok. Ampak z vsakim tistim, ki se je naredil slepega in gluhega, dobi nekdo, ki se smeji in piše nove pogodbe in zakone po svoji lastni (nes)pameti, potrditev, da je vse ok. In mirno piči dalje po cesti, mimo bistva in pameti s kupi pogodb in predlogi zakonov v roki. Slepi pa mirno dalje zgiba svoj origami.
