... še malo. Še malo opazovanja in vrtanja. In verjeti bom začela, da je to čustvo eno najbolj škodljivih, tisto, ki vzame večini največ poguma. Se mi zdi, da je tako močno, da še strah postane prestrašen.
Sram nas je lastnih teles. Sram nas je telesne višine. Sram pleše. Sram menstrualne krvi. Tiste dolge dlake na licu, ki je zrasla na istem mestu kot mami. Sram tankih rdečkastih las. Sram poraščenosti po riti. Sram kratkih svaljkastih prstov. Sram nas je, da smo rojeni takega spola.
In sram nas je, da je mati tako tečno bitje. Da ima oče velik trebuh. Da kdaj oklofuta mamo. Da je včasih prazen hladilnik in da je včasih res težko zaspat zaradi te klinčeve plesnobe v sobi. In v duši. Ali pa nas je sram, ker je fotr kupil ganz novega terenca s črnimi šipami. Ker ti pred prijatelji stisne v roko 100 evrov in reče: pelji jih na sladoled.
In sram nas je lastnih priimkov. Sram krajev, kjer smo odraščali. Sram imen in številk ulic. Sram narodnosti. Sram podkupljivosti župana. Sram ozkega pogleda politikov, sram besed predsednika.
Sram nas je, ker mislimo, da smo sami krivi. Pardon, da smo za vse sami krivi.
Mislimo, da smo tako vsemogočni, da smo mi skreirali telo. Da je videti tako, kot je. Da smo z lastno pametjo pognali ven tisto dlako, ji določili (napačne) koordinate in dolžino. Mislimo, da smo krivi, ker se na vratu delajo gube, ker črnina iz las izginja. Ker je celulit vse težje odpravit in ker je na rokah vse več nekih temnih peg.
Ja, nezanemarljivi del pri uničenju lastnega telesa vsekakor imamo. Na primer: s prevelikim vnosom kalorij, ki jih bi naj zmlelo telo, pa jih ne, smo gotovo sposobni ustvariti nove maščobne zaloge na trebuhu, pasu, bokih. Za vsak primer, za primer vojnega stanja in lakote. Za te reči je najbrž narava rekla, naj bo, naj se nekam shrani. A če pogledam okrog, smo najbrž v vojni sami s sabo. Tudi če do nje pride (kar ni neverjetno), v bližnji preteklosti (ko smo grickali čips, mešali slino s hrustljavo skorjico štručke ali odojka) in danes (ko ravno ne vemo, kaj bi sami s sabo, pa dajmo nekaj pojest) vojne ni!
Edin možen izgovor pri tem je zavedanje, da s sebi škodljivimi miselnimi vzorci, čustvenim neizražanjem in nespoštovanjem telesa, predrugačimo telo in ustvarjamo bolezni. In ko jih ne prepoznamo kot opozorilo ali vzamemo kot nekaj dobronamernega s strani narave, smo res v riti. Točno takrat bi bil naš sram na mestu. V povezavi z lenobo, v povezavi s strahom in tako lepo naprej. Ker smo, ne glede na to, da smo bili opozorjeni, pogledali stran, se naredili francoza in pristali na vse posledice. Pa še takrat bi bolj kot to, da nas je sram, morali pokončno stati za svojo odločitvijo.
V tem delu sta naša krivda in sram možna izgovora. Diagnoza bolezni je kot obsodba sodišča, kjer smo vedno krivi, edina sreča je, da si kazen lahko sami izberemo.
A od tu naprej ne pomaga nobena pamet več. Narava ima svoje gravitacijske in energijske zakone. Letne čase in namene. Obstajajo višji zakoni ali pa naključja, zakaj sem se rodila točno tem staršem, v točno tej državi. Z rjavimi lasmi, na nogi z daljšim kazalcem od palca, z višino 1,62 metra.
In kako vlogo ima potem pri vsem tem sram???
Sram nas je lastnih teles. Sram nas je telesne višine. Sram pleše. Sram menstrualne krvi. Tiste dolge dlake na licu, ki je zrasla na istem mestu kot mami. Sram tankih rdečkastih las. Sram poraščenosti po riti. Sram kratkih svaljkastih prstov. Sram nas je, da smo rojeni takega spola.
In sram nas je, da je mati tako tečno bitje. Da ima oče velik trebuh. Da kdaj oklofuta mamo. Da je včasih prazen hladilnik in da je včasih res težko zaspat zaradi te klinčeve plesnobe v sobi. In v duši. Ali pa nas je sram, ker je fotr kupil ganz novega terenca s črnimi šipami. Ker ti pred prijatelji stisne v roko 100 evrov in reče: pelji jih na sladoled.
In sram nas je lastnih priimkov. Sram krajev, kjer smo odraščali. Sram imen in številk ulic. Sram narodnosti. Sram podkupljivosti župana. Sram ozkega pogleda politikov, sram besed predsednika.
Sram nas je, ker mislimo, da smo sami krivi. Pardon, da smo za vse sami krivi.
Mislimo, da smo tako vsemogočni, da smo mi skreirali telo. Da je videti tako, kot je. Da smo z lastno pametjo pognali ven tisto dlako, ji določili (napačne) koordinate in dolžino. Mislimo, da smo krivi, ker se na vratu delajo gube, ker črnina iz las izginja. Ker je celulit vse težje odpravit in ker je na rokah vse več nekih temnih peg.
Ja, nezanemarljivi del pri uničenju lastnega telesa vsekakor imamo. Na primer: s prevelikim vnosom kalorij, ki jih bi naj zmlelo telo, pa jih ne, smo gotovo sposobni ustvariti nove maščobne zaloge na trebuhu, pasu, bokih. Za vsak primer, za primer vojnega stanja in lakote. Za te reči je najbrž narava rekla, naj bo, naj se nekam shrani. A če pogledam okrog, smo najbrž v vojni sami s sabo. Tudi če do nje pride (kar ni neverjetno), v bližnji preteklosti (ko smo grickali čips, mešali slino s hrustljavo skorjico štručke ali odojka) in danes (ko ravno ne vemo, kaj bi sami s sabo, pa dajmo nekaj pojest) vojne ni!
Edin možen izgovor pri tem je zavedanje, da s sebi škodljivimi miselnimi vzorci, čustvenim neizražanjem in nespoštovanjem telesa, predrugačimo telo in ustvarjamo bolezni. In ko jih ne prepoznamo kot opozorilo ali vzamemo kot nekaj dobronamernega s strani narave, smo res v riti. Točno takrat bi bil naš sram na mestu. V povezavi z lenobo, v povezavi s strahom in tako lepo naprej. Ker smo, ne glede na to, da smo bili opozorjeni, pogledali stran, se naredili francoza in pristali na vse posledice. Pa še takrat bi bolj kot to, da nas je sram, morali pokončno stati za svojo odločitvijo.
V tem delu sta naša krivda in sram možna izgovora. Diagnoza bolezni je kot obsodba sodišča, kjer smo vedno krivi, edina sreča je, da si kazen lahko sami izberemo.
A od tu naprej ne pomaga nobena pamet več. Narava ima svoje gravitacijske in energijske zakone. Letne čase in namene. Obstajajo višji zakoni ali pa naključja, zakaj sem se rodila točno tem staršem, v točno tej državi. Z rjavimi lasmi, na nogi z daljšim kazalcem od palca, z višino 1,62 metra.
In kako vlogo ima potem pri vsem tem sram???
