sobota, 29. marec 2014

Sram

... še malo. Še malo opazovanja in vrtanja. In verjeti bom začela, da je to čustvo eno najbolj škodljivih, tisto, ki vzame večini največ poguma. Se mi zdi, da je tako močno, da še strah postane prestrašen.

Sram nas je lastnih teles. Sram nas je telesne višine. Sram pleše. Sram menstrualne krvi. Tiste dolge dlake na licu, ki je zrasla na istem mestu kot mami. Sram tankih rdečkastih las. Sram poraščenosti po riti. Sram kratkih svaljkastih prstov. Sram nas je, da smo rojeni takega spola.

In sram nas je, da je mati tako tečno bitje. Da ima oče velik trebuh. Da kdaj oklofuta mamo. Da je včasih prazen hladilnik in da je včasih res težko zaspat zaradi te klinčeve plesnobe v sobi. In v duši. Ali pa nas je sram, ker je fotr kupil ganz novega terenca s črnimi šipami. Ker ti pred prijatelji stisne v roko 100 evrov in reče: pelji jih na sladoled.

In sram nas je lastnih priimkov. Sram krajev, kjer smo odraščali. Sram imen in številk ulic. Sram narodnosti. Sram podkupljivosti župana. Sram ozkega pogleda politikov, sram besed predsednika.

Sram nas je, ker mislimo, da smo sami krivi. Pardon, da smo za vse sami krivi.

Mislimo, da smo tako vsemogočni, da smo mi skreirali telo. Da je videti tako, kot je. Da smo z lastno pametjo pognali ven tisto dlako, ji določili (napačne) koordinate in dolžino. Mislimo, da smo krivi, ker se na vratu delajo gube, ker črnina iz las izginja. Ker je celulit vse težje odpravit in ker je na rokah vse več nekih temnih peg.

Ja, nezanemarljivi del pri uničenju lastnega telesa vsekakor imamo. Na primer: s prevelikim vnosom kalorij, ki jih bi naj zmlelo telo, pa jih ne, smo gotovo sposobni ustvariti nove maščobne zaloge na trebuhu, pasu, bokih. Za vsak primer, za primer vojnega stanja in lakote. Za te reči je najbrž narava rekla, naj bo, naj se nekam shrani. A če pogledam okrog, smo najbrž v vojni sami s sabo. Tudi če do nje pride (kar ni neverjetno), v bližnji preteklosti (ko smo grickali čips, mešali slino s hrustljavo skorjico štručke ali odojka) in danes (ko ravno ne vemo, kaj bi sami s sabo, pa dajmo nekaj pojest) vojne ni!

Edin možen izgovor pri tem je zavedanje, da s sebi škodljivimi miselnimi vzorci, čustvenim neizražanjem in nespoštovanjem telesa, predrugačimo telo in ustvarjamo bolezni. In ko jih ne prepoznamo kot opozorilo ali vzamemo kot nekaj dobronamernega s strani narave, smo res v riti. Točno takrat bi bil naš sram na mestu. V povezavi z lenobo, v povezavi s strahom in tako lepo naprej. Ker smo, ne glede na to, da smo bili opozorjeni, pogledali stran, se naredili francoza in pristali na vse posledice. Pa še takrat bi bolj kot to, da nas je sram, morali pokončno stati za svojo odločitvijo.

V tem delu sta naša krivda in sram možna izgovora. Diagnoza bolezni je kot obsodba sodišča, kjer smo vedno krivi, edina sreča je, da si kazen lahko sami izberemo.

A od tu naprej ne pomaga nobena pamet več. Narava ima svoje gravitacijske in energijske zakone. Letne čase in namene. Obstajajo višji zakoni ali pa naključja, zakaj sem se rodila točno tem staršem, v točno tej državi. Z rjavimi lasmi, na nogi z daljšim kazalcem od palca, z višino 1,62 metra.

In kako vlogo ima potem pri vsem tem sram???

petek, 14. marec 2014

Vprašanje zaznav

Včasih so stvari res srhljivo matrično povezane.

Voziš rahlo zmeden v dnevnem đumbusu po mestu, v mislih cel seznam opravkov, klicev itd. Komaj si zaveden sebe. In vožnje. Kar seveda ni ok. V bistvu si delno na tomboli, malo reskiraš, da se ti kaj zgodi zaradi slabe prisebnosti. K sreči se kar tako ne. Jaz itak trdim, da mora biti izračunano, ker si včasih povsem pri stvari (brez kljukanja, kupčkanja, vlečenja črt med seznami v glavi) pa te klofne nekaj.

Ampak res mi je zanimivo, kako med polno ljudmi, ki hodijo po pločnikih in tlakovcih, ko ti drviš mimo, pogledaš na pločnik ravno takrat, ko tam koraka tebi znana oseba. Nobenega drugega prej nisi zaznal, ne opaziš nobenih florestenčnih bund in torbic, nobenih čudnih frizur ali zmešanega hitenja - nič, kar je šlo že mimo. Samo to osebo, v neopazni bež bundi, z mastnimi rjavimi lasmi, z zmerno hojo. In potem malo naprej v gručici kolesarjev na semaforju, vidiš znan obraz. Kar tako, med dvajsetimi, ki stojijo, čisto zadaj. In čeprav je šlo mimo tebe že vsaj desetkrat toliko biciklistov. Ti imaš sedaj tam tega enega - poznanega. V katerega malo buljiš in sezname v glavi zamenjajo vprašaji in rahlo ti gre smeh.

Kako to, da na vožnji skozi mesto nisem opazila, direktno pogledala, shranila v spomin nobenega drugega obraza kot ravno dva znana? Kje se zgodi ta izračun trenutka, kdaj naj glavo obrnem zmerno levo in pogledam pojavo, ki je ravno takrat tri metre pred avtom? Zakaj takrat nisem recimo gledala desno?

In... naslednje vprašanje.... koliko ljudi, dogodkov in priložnosti izpustimo, ker smo ravno takrat glavo obrnili desno in ne levo? Bi bilo naenkrat vse znano in vsega preveč, če bi lahko res vse znano zaznali?

Če malo pobrskam za razlogi in razlagami, je najbrž štos v tem, da imamo zavedne zaznave in tiste, ki so pod temi - v podzavesti. In verjetno naša čutila nalogo prenosa zaznav v podzavest opravijo neprimerno hitreje kot zavestni, možganski in spominski del skupaj. Če je v množici barv, premikov, oblik, zvokov kje kaj znanega, je šele možno narediti dodatne povezave do spomina in zavedanja in takrat podzavest preda delo zavesti. Torej takrat dobimo signal: glej, znana pojava, preveri z zavestjo!

Zanimivi smo skratka, pa večine stvari očtino sploh ne dojemamo.