tag:blogger.com,1999:blog-78135711367782947982024-02-21T13:08:49.646+01:00samo še beseda.................................................................kaj sploh še ostane velikim............samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.comBlogger25125tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-62259777883936632142014-10-07T11:26:00.001+02:002014-10-07T11:29:15.849+02:00Je kdo opazil reklame?<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
Kaj je zdaj to?<br />
Kdaj se je to začelo?<br />
<br />
Odsurfaš na razne spletne strani, recimo informativnih portalov, in se ti tako lepo počasi z leve, kot en vagonček, pripelje en okvirček, seveda informacije na kubik. Če je zaenkrat vse še tiho, se ti med iskanjem tistega miniaturnega x-a, ki bi vse skupaj lepo pogasnil, začne (napol v živo) javljat moški glas, ki te začne prepričevati, da bo "več o tem dogodku" ob 18h na tem in tem kanalu. Ga kolikor toliko lepo odsloviš in se prebiješ do željenih besed. A ne mine 5 minut, že se spet pripelje. Nekaj je pozabil povedati?!<br />
<br />
Iščem neke opise filmov... vtipkam spletni naslov. Se prikaže sfotošopirana dama z bleščečim diamantnim nasmehom. Z zobnimi vsadki v roki. Wtf?! Kaj ne gledam sporede filmov? Komaj najdem, kam naj kliknem, da se odpeljem zares tja. 634 klikov, preden prideš do pravega mesta.<br />
<br />
TV ... itak problem že sam po sebi. Ampak slučajno želiš pogledat nek film. Bolj je TV komercialna varianta, bolj vse nekaj utripa, se plazi, vozi, migeta. Zgoraj, spodaj, levo, na desni. Kar neke napovedi. Resničnostnih šovov oz. nekih kvazi oddaj, ki jih nujno moram pogledati, pravijo. Sploh nič več ne razumem, kaj vse mi ponujajo.<br />
<br />
Ojoj, med tem pisanjem dobim sporočilo s povezavo do nekega članka. Do njega sploh ne morem. Naslov je... vmes mi nekdo ponuja neko novo zavarovanje, govori seveda. A ravno takrat z leve ... evoga, pride celo še en oglas! Ta je vsaj tiho. Špageti, ki jih kuha, pa dobro zgledajo... Preden vse pošutiram stran, mi že mine do branja in se vrnem k temu pisanju.<br />
<br />
Pa to je noro, možgani mi utripajo. Veke komaj kontrolirajo premike, očesne mišice so na obremenitvenih testih, mežikam ko tisti z najhujšo nevrološko motnjo. Čakaj, na kateri strani so že ponudili kapljice za oči???<br />
<br />
Baje dnevno (zavestno ali podzavestno) sprejmejo naši možgani več tisoč informacij oz podatkov - v eni uri ravno toliko kot pred npr. 30 leti v enem tednu.<br />
<br />
Čakam na oglas, ki mi bo ponudil gasilni aparat za možgane, ko se bodo scvrli :-S </div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-50541640730893018602014-09-26T08:01:00.000+02:002014-09-26T15:22:45.553+02:00Pomen srca<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
Kaj res šteje, ko se življenje konča? Kaj loči ljudi na velike in male?<br />
Brez filozofiranja, odgovor je, ne morem verjeti, resnično kratek.<br />
To je <b>veliko srce</b>.<br />
In to je vse.<br />
Danes se mi zdi, da mi je to res jasno.<br />
<br />
Prevečkrat ponovljeno, prevečkrat povedano na pamet, brez osnove, velikokrat uporabljeno za izgovor. A milijonkrat povedano iskreno, gotovo z razlogom. Vsakič kdo na novo v srcu to začuti. Kdaj se je njegovega srca nekdo zares dotaknil. Pa je bil samo dotik. A trajal bo večno.</div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-87622942572215780152014-09-14T19:16:00.003+02:002014-09-15T00:13:57.359+02:00Kdo se boji brihtnih ljudi?<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
<i>Kaj je štos obresti? Zakaj se toliko govori o bankah? Zakaj nam gredo krediti na živce?</i><br />
<i>...</i><br />
<i>Kako vlogo imajo ministri - so res toliko pomembni, kot se o njih govori? Kdo za kaj odgovarja, kdo je za napake imenovan, da jih popravi? Za kaj se toliko govori, da smo v krizi? Kaki krizi? Zakaj sploh toliko poslušamo na TV-ju o vsem tem?</i><br />
<i>...</i><br />
<i>Kaj je sploh to DDV? Kam gre ves tisti denar, ki gre stran od plač? Zakaj je problem, če moj ata popravi avto sosedu in mu on plača "na roko?"</i><br />
<br />
<br />
Polno vprašanj gimnazijke. Vedoželjne. Učjive. Odprte. Aktivne. Vsestranske. Z vprašanji. Odprtimi in neodgovorjenimi.<br />
<br />
Zgrozim se ob spoznanju, da tudi v eni gimnaziji, tisti hiši, kjer bi naj zorelo največ človeškega potenciala neke države, kjer bi naj skozi dril in zicledr generacije dobile podlago za nadgradnjo, raziskovanje in preučevanje različnih ved, kjer mladi državljani dobijo sofinancirano vzgojo in izobraževanje, NI možno dobiti znanja osnovnih "ved" in informacij o življenju v času, ki ga zaznamujejo demokracija, "demokracija," kapitalizem, ekonomija, finance, podjetništvo in vse te reči.<br />
<br />
Take reči, kot so odgovori na zgornja vprašanja, so torej stvar lastnega firbca in sitnobe, samospraševanja preko knjig in interneta, stvar frendov, ki te obkrožajo, in jasno, stvar družine, ki te pripravlja na resnični življenski fajt.<br />
<br />
Če je trend vsega tega simetrično nasproten firbcanju in iskanju odgovorov na taka vprašanja, je jasno, da pokljukamo same nule. Saj... koga pa bi zanimalo začeti na suho brskati po ustavi, po wikipediji, knjigah in zaprašelih knjižnih policah, če je potrebno slediti toliko drugim rečem, da si na tekočem? Kje bi le našli čas ob vsem kopičenju podatkov, 10-urnem šolskem urniku, še vsem drugim aktivnostim? Zakaj bi le, ko pa se je treba še zabavat na lokalnem balu, pofotkat nove nohte, se podružit s fantom? In sploh... zakaj bi - saj stari vedno pravi, da politiki in bančniki itak samo kradejo, da zato bo tistega sosedovega pižoja iz inata pošraufal na črno? In če mati pravi, da ima največ miru, če se s temi rečmi sploh ne ubada?<br />
<br />
In zdaj ulet' v soboto na veselico z vprašanjem, koga bi bilo pametno volit?! Odpri debato o delu na črno, če si upaš! Povej na glas, da se ti zdi, da je aktualni župan gnida vseh gnid. Meeeh, naenkrat si sam! Pokvariš vse, ubiješ veselje, s prstom pokažeš na nevednost in apatičnost. Priznaš, da ti nekaj ni jasno. Dregneš v drek. Ni vredno.<br />
<br />
Torej ostaja opcija, da neke osnove da šolski sistem. Čeravno ni treba s členi ustave utrujat avtomehanikov in vrtnarjev, bilo bi pa vseeno fino, da bi nekaj o DDV-ju in sivi ekonomiji slišali tudi tile. In gimnazijcem bi bilo, ob vsem drilu o načelih starih sociologov, o filozofskih smereh 13. stoletja in zgodovinskem pogledu na razvoj komunizma, verjetno grozno zanimivo učiti se o aktualnih Janezih, Mirotih in Alenkah. O razlagi kratic, ki jih ob (slučajnem) druženju s starejšimi, slišijo, pomešane z jezo, strahom in ogorčenjem. DDV, EK, SMC.<br />
<br />
A kaj... takih tem predmetnik gimnazije ne premore (<a href="http://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2013/programi/gimnazija/gimnazija/posebnidel.htm">predmetnik po ministrstvu</a>). Ne gre, ni jih kam stlačit. Ni časa. Ni prfoksov, ki bi to praktično predstavili. Stvari so prekompleksne za razlago. Naj se vsak sam pozanima.<br />
<br />
In hec... ne bodo se pozanimali sami. Ker ni časa. Ker ni prfoksov. Ker v tem trenutku ni treba. Ker je toliko drugega v tem polnem svetu. Naj bo mir pri hiši. In odnosi s sosedi dobri. Naj se oni tam sami ukvarjajo z vso to težko težino.<br />
<br />
Pa s(m)o vsi zadovoljni... my ass!</div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-57898406264572439322014-07-05T14:30:00.001+02:002014-08-12T08:16:56.649+02:00Prosim. Hvala. Oprostite.<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
Pozabili smo na druge. Drug na drugega. Pozabljamo že nase. Zaostajamo v skrbi zase. Resničnem tretmaju. Duše, uma in telesa. Kar pacamo nekaj skupaj. Na ven in na noter. Zakrivamo. Skrivamo.<br />
<br />
A posledice ignoriranja drugih ljudi v našem neposrednem prostoru nas že tolčejo po glavi. Tako se je v tem kaosu zgodilo, da smo medtem ko smo začeli pozabljati nase, najprej pozabili na druge. In to se v prvi vrsti tiče nas. V drugi pa drugih. In v tretji skupnega prostora. In časa.<br />
<br />
V čem je zame štos tegale... Opazujem in štejem. Kdo, kako, kdaj in kje izgovori te tri vljudne besede, ki jih narekuje tudi (tečni?) bonton. Bonton je verjetno samo izmišljotina nekoga, ki je ugotovil, da je potem vsem lažje in lepše. Če smo vljudni. Ko je treba.<br />
<br />
Če se le da to vljudnost povezat s čutenjem (empatijo) vsake druge osebe, dobijo te besede res pravo energijo. Ker... ljudje so se začeli opravičevat vse povprek. "Oprosti, ker pada dež." "Oprosti, ker sem tako suha." "Oprosti, ker je trgovina že zaprta." ZA KAJ se tu opravičujemo?<br />
<br />
In 'prosim' je včasih prav oguljena groteskna fraza izsiljevanja. Ali pa tako za mimogrede pade v vsak drugi zaključek stavka. Ali pa tako zelo težko izgovorljiva trhla beseda, ko je potrebno nekoga prositi nekaj zase. Ne gre nam. Čisto navadno prositi za nekaj, kar tako obstaja, nam pripada ali pa bi nekdo z veseljem naredil za nas.<br />
<br />
In kako zelo smo šele pozabili na primeren tajming uporabe besede 'hvala.' Ker nam jo je nerodno izreči? Ker nas takrat naredi majhne? "Mama, hvala za kosilo." Zakaj, če je pa samoumevno, da ga 'mora' skuhati? Vsaj 'hvala' kar tako, namesto pozdrava, se sliši boljše.<br />
<br />
Če te besede še nekako izrekamo bližnjim (vsaj takrat, ko situacije niso preveč boleče) je pa skoraj že pol čudeža, če jih stresemo iz čarobne skrinjice kar prvemu mimoidočemu, ki ga želimo prehiteti na pločniku in nam je malo napoti. Glasbeniku, ki je nam je naredil večer lepši z igranjem violine. Gostu, ki naroča podaljšano kavo.<br />
<br />
Te besede so najbrž res tu zato, da se počutimo vsaj malo boljše. Sredi sivega dne.<br />
Si predstavljate, da bi z njimi vsi pretiravali?! Sredi belega dne?<br />
<br />
<br /></div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-16394504304714852432014-05-17T19:46:00.000+02:002014-05-18T23:10:44.471+02:00Praznina in samota<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
Prazno je. Prazno.<br>
<div>
Tuli, se krči, gruli, boli. Kot takrat, ko si lačen. </div>
<div>
<br></div>
<div>
Tako je v naših dušah. V večini duš, ki nesrečno tekajo po tem delu razvitega planeta in kričijo: "Samo daj mi nekaj ali nekoga, da zapolnim to luknjo." Da bo vsaj za trenutek bolje. </div>
<div>
<br></div>
<div>
Nihče ne more dobro poznati tona mojega tuljenja. Ne more prevzeti moje bolečine nase in me je rešiti. </div>
<div>
Kot jaz ne morem zares zlesti v zadnji pajčevinast kot duše koga drugega in zapolniti praznino s svojim bitjem. </div>
<div>
<br></div>
<div>
Lahko pa se zavedamo, da smo tako prekleto mala in nemočna bitja. Da smo najbrž tu, skupaj, drug z drugim samo zato, da si damo oporo. Da tulimo skupaj. Samo zato, da si olajšamo življenje. V trenutkih, ko res nimaš ničesar več. Ko zginejo vsi. In vse. </div>
<div>
<br></div>
<div>
Da takrat objamemo telesa. Da takrat damo požirek vode. Ali pa smo samo tiho in razumemo.</div>
<div>
<br></div>
<div>
Zakaj ljudem ni težko priskočit na pomoč drugim, ko je drugim res težko? Ko jim je na ven res težko. Ker je takrat res videti to razgaljenje. To praznino. To osamljenost. Ker se takrat zares zavedamo, kako smo sami in nemočni. Brez drugih. Ker sami zaradi bolezni ne moremo premakniti svojega telesa. Ker sami ne moremo zgraditi metre varovalnih ograj pred deročo reko. </div>
<div>
<br></div>
<div>
In zakaj ne vidimo, ne zaznamo ali pa ignoriramo težino, ki se je ne vidi? Zakaj se raje obrnemo stran? </div>
<div>
...</div>
<div>
Raje se zapiramo v svoje male betonske luknje. V svoje male svetove, ki smo jih tako luksuzno zgradili. Ali pa se jih sramujemo. V svoje ranjene duše. V svoja bolana telesa. Bežimo. Stran. Samo stran. </div>
<div>
<br></div>
<div>
In mi še kar polnimo to luknjo z novimi rdečimi torbicami, z večbarvnimi nohti, z mnogokonjskimi belimi avtomobili, s superživili, s tonami drog, z obsedenim seksom. Polnimo luknjo z zgodbami bolj nesrečnih in grših od nas. Ali pa s srečo nekoga, ki mu je mogoče kaj uspelo. </div>
<div>
<br></div>
<div>
In mi še kar pustimo, da je ego naš vladar. Da so želje po imeti prav pomembnejše od razumevanja. Da so besede pomembnejše od dejanj. </div>
<div>
<br></div>
<div>
Zakaj ljudje to spoznamo, ko izgubimo vse, kar je mogoče prijeti v roke? Ko ljudje, ki so se trudili slišati tvoj ton tuljenja, gredo? Ko kot prazna vrečka šteješ dneve, ki so ti še ostali?</div>
<div>
<br></div>
<div>
Zakaj se je tega tako težko naučiti?!?!</div>
<div>
<br></div>
<div>
<br></div>
<div>
<br></div>
<div>
<br></div>
</div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-52885521687640867982014-04-24T11:25:00.002+02:002014-04-24T12:37:55.601+02:00Od enostavnosti h kompliciranju<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
Nič novega nisem odkrila.<br />
<br />
A sem vsakič znova res presenečena nad (navidezno) kompleksnostjo naših družbenih pravil, družbenega ustroja, vodenja in državnega upravljanja, zakonov, predpisov. Po svoje zato, ker je to prava mala umetnost, predvsem pa zato, ker je to taaaako neuporabno in nerazumljeno. Oz. pardon uporabno in razumljeno le mali peščici ljudi. Ki seveda zaradi tega privilegija vedno znova jemlje stvari v svoje roke.<br />
<br />
Vedno znova se prizemljim, ko dobim dokaz, da ljudi v najširšem kontekstu premakneš s preprostostjo. S kratkimi stavki, preprostimi mislimi, oprijemljivimi primeri. Z nekaj ščepci čustev, malo ironije ali pa humorja. In to je to. Filozofija, psihologija, sociologija, literatura, politika. To so res težke stvari. (Pre)dolgi stavki. Nič takega za prijeti se.<br />
<br />
Naredila sem poskus. En tak časniški psihološki-sociološki-zgodovinski-politični intervju sem dala v branje. Različnim ljudem. Ne samo tistim, za katere vem, da so ga požrli. Prosila sem za njihove odzive ob tem. Ali jim je branje razumljivo? Ali se sploh prebijejo do prve tretjine? So besede predstavljive? Mislijo, da je to resnica ali nima niti bližnjega stika z realnim življenjem? Ali možgani prebavijo vse vejice med stavki? Je veliko tujim ji besed? So misli med črkami ali pri kuhanju, ljubimcu, novimi hlačami?<br />
<br />
Nič takega ni bilo. Večini povedano nima stika z njihovim življenjem. Sproža odpor. Do branja, do intervjujanca, do družbe, do politike in vsega tega. Odpor v možganih, očeh, mislih. Na nič takega se ne prilepi.<br />
<br />
Kako torej narediti kak korak naprej? Zase? V družbi?<br />
Mogoče je pa potreben korak nazaj. V polje "zdrave kmečke pameti." To gotovo imamo in to znamo. In tam se naj gradi večina za večino ljudi pomembnih reči. Te "težke" vede naj bodo za izbrane, željne. Katerih naloga je, da nagruntajo način, kako bodo približali stvari širšim skupinam. To ne bi smelo biti nič tako težkega. Ali pa vsaj enako zahtevno, kot se zdi povprečnemu bralcu prebiti skozi en tak članek.<br />
<br />
Samo razmišljam. Predlagam.<br />
<br />
Mogoče pa bom enkrat ustanovila Akademijo za zdravo pamet.<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br /></div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-78496862779910989592014-03-29T11:00:00.000+01:002014-03-29T16:21:28.228+01:00Sram<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
... še malo. Še malo opazovanja in vrtanja. In verjeti bom začela, da je to čustvo eno najbolj škodljivih, tisto, ki vzame večini največ poguma. Se mi zdi, da je tako močno, da še strah postane prestrašen.<br />
<br />
Sram nas je lastnih teles. Sram nas je telesne višine. Sram pleše. Sram menstrualne krvi. Tiste dolge dlake na licu, ki je zrasla na istem mestu kot mami. Sram tankih rdečkastih las. Sram poraščenosti po riti. Sram kratkih svaljkastih prstov. Sram nas je, da smo rojeni takega spola.<br />
<br />
In sram nas je, da je mati tako tečno bitje. Da ima oče velik trebuh. Da kdaj oklofuta mamo. Da je včasih prazen hladilnik in da je včasih res težko zaspat zaradi te klinčeve plesnobe v sobi. In v duši. Ali pa nas je sram, ker je fotr kupil ganz novega terenca s črnimi šipami. Ker ti pred prijatelji stisne v roko 100 evrov in reče: pelji jih na sladoled.<br />
<br />
In sram nas je lastnih priimkov. Sram krajev, kjer smo odraščali. Sram imen in številk ulic. Sram narodnosti. Sram podkupljivosti župana. Sram ozkega pogleda politikov, sram besed predsednika.<br />
<br />
Sram nas je, ker mislimo, da smo sami krivi. Pardon, da smo za vse sami krivi.<br />
<br />
Mislimo, da smo tako vsemogočni, da smo mi skreirali telo. Da je videti tako, kot je. Da smo z lastno pametjo pognali ven tisto dlako, ji določili (napačne) koordinate in dolžino. Mislimo, da smo krivi, ker se na vratu delajo gube, ker črnina iz las izginja. Ker je celulit vse težje odpravit in ker je na rokah vse več nekih temnih peg. <br />
<br />
Ja, nezanemarljivi del pri uničenju lastnega telesa vsekakor imamo. Na primer: s prevelikim vnosom kalorij, ki jih bi naj zmlelo telo, pa jih ne, smo gotovo sposobni ustvariti nove maščobne zaloge na trebuhu, pasu, bokih. Za vsak primer, za primer vojnega stanja in lakote. Za te reči je najbrž narava rekla, naj bo, naj se nekam shrani. A če pogledam okrog, smo najbrž v vojni sami s sabo. Tudi če do nje pride (kar ni neverjetno), v bližnji preteklosti (ko smo grickali čips, mešali slino s hrustljavo skorjico štručke ali odojka) in danes (ko ravno ne vemo, kaj bi sami s sabo, pa dajmo nekaj pojest) vojne ni!<br />
<br />
Edin možen izgovor pri tem je zavedanje, da s sebi škodljivimi miselnimi vzorci, čustvenim neizražanjem in nespoštovanjem telesa, predrugačimo telo in ustvarjamo bolezni. In ko jih ne prepoznamo kot opozorilo ali vzamemo kot nekaj dobronamernega s strani narave, smo res v riti. Točno takrat bi bil naš sram na mestu. V povezavi z lenobo, v povezavi s strahom in tako lepo naprej. Ker smo, ne glede na to, da smo bili opozorjeni, pogledali stran, se naredili francoza in pristali na vse posledice. Pa še takrat bi bolj kot to, da nas je sram, morali pokončno stati za svojo odločitvijo.<br />
<br />
V tem delu sta naša krivda in sram možna izgovora. Diagnoza bolezni je kot obsodba sodišča, kjer smo vedno krivi, edina sreča je, da si kazen lahko sami izberemo.<br />
<br />
A od tu naprej ne pomaga nobena pamet več. Narava ima svoje gravitacijske in energijske zakone. Letne čase in namene. Obstajajo višji zakoni ali pa naključja, zakaj sem se rodila točno tem staršem, v točno tej državi. Z rjavimi lasmi, na nogi z daljšim kazalcem od palca, z višino 1,62 metra.<br />
<br />
In kako vlogo ima potem pri vsem tem sram???<br />
<br /></div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-39935715182857531252014-03-14T09:36:00.001+01:002014-03-14T09:36:44.512+01:00Vprašanje zaznav<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
Včasih so stvari res srhljivo matrično povezane.<br />
<br />
Voziš rahlo zmeden v dnevnem đumbusu po mestu, v mislih cel seznam opravkov, klicev itd. Komaj si zaveden sebe. In vožnje. Kar seveda ni ok. V bistvu si delno na tomboli, malo reskiraš, da se ti kaj zgodi zaradi slabe prisebnosti. K sreči se kar tako ne. Jaz itak trdim, da mora biti izračunano, ker si včasih povsem pri stvari (brez kljukanja, kupčkanja, vlečenja črt med seznami v glavi) pa te klofne nekaj.<br />
<br />
Ampak res mi je zanimivo, kako med polno ljudmi, ki hodijo po pločnikih in tlakovcih, ko ti drviš mimo, pogledaš na pločnik ravno takrat, ko tam koraka tebi znana oseba. Nobenega drugega prej nisi zaznal, ne opaziš nobenih florestenčnih bund in torbic, nobenih čudnih frizur ali zmešanega hitenja - nič, kar je šlo že mimo. Samo to osebo, v neopazni bež bundi, z mastnimi rjavimi lasmi, z zmerno hojo. In potem malo naprej v gručici kolesarjev na semaforju, vidiš znan obraz. Kar tako, med dvajsetimi, ki stojijo, čisto zadaj. In čeprav je šlo mimo tebe že vsaj desetkrat toliko biciklistov. Ti imaš sedaj tam tega enega - poznanega. V katerega malo buljiš in sezname v glavi zamenjajo vprašaji in rahlo ti gre smeh.<br />
<br />
Kako to, da na vožnji skozi mesto nisem opazila, direktno pogledala, shranila v spomin nobenega drugega obraza kot ravno dva znana? Kje se zgodi ta izračun trenutka, kdaj naj glavo obrnem zmerno levo in pogledam pojavo, ki je ravno takrat tri metre pred avtom? Zakaj takrat nisem recimo gledala desno?<br />
<br />
In... naslednje vprašanje.... koliko ljudi, dogodkov in priložnosti izpustimo, ker smo ravno takrat glavo obrnili desno in ne levo? Bi bilo naenkrat vse znano in vsega preveč, če bi lahko res vse znano zaznali?<br />
<br />
Če malo pobrskam za razlogi in razlagami, je najbrž štos v tem, da imamo zavedne zaznave in tiste, ki so pod temi - v podzavesti. In verjetno naša čutila nalogo prenosa zaznav v podzavest opravijo neprimerno hitreje kot zavestni, možganski in spominski del skupaj. Če je v množici barv, premikov, oblik, zvokov kje kaj znanega, je šele možno narediti dodatne povezave do spomina in zavedanja in takrat podzavest preda delo zavesti. Torej takrat dobimo signal: glej, znana pojava, preveri z zavestjo!<br />
<br />
Zanimivi smo skratka, pa večine stvari očtino sploh ne dojemamo.</div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-40868162293711489082014-01-11T18:09:00.003+01:002014-01-11T18:27:32.951+01:00Kdaj smo boksnili mimo?<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
Življenje v tem razvitem svetu je postalo kompleksno. Zahtevno z vsemi procedurami izpolnjevanja "prednosti" tega, da smo ob rojstvu poleg šoka fasali še davčno številko. In postali državljani. Neke države. S pravili, davki in ugodnostmi, pravicami in dolžnostmi. In če želimo preživet, v bistvu pa nekako moramo, nam vedno več časa v življenju požirajo procesi, ki jih te reči od nas terjajo. Če se ob tem, da želimo državne ugodnosti popolnoma izkoristiti, še nekako prebijemo čez vse pravne, upravne in frdamane postopke, ki jih itak ne razumemo, se stvar neprimerno bolj zakomplicira ob vseh ostalih.<br />
<br />
Zakonom več ne sledimo, uredbe se množijo, vsaka občina ali služba nonstop sestavlja nove pravilnike, izrazi se množijo, pojmi spreminjajo. Če si ob neki situaciji še naštudiral svoj primer prodaje tistega travnika in se prebil skozi ves špeh sodobnega prava, si že čez nekaj časa tega ne moreš štet v znanje, saj se je zamenjala najmanj gospa na šalterju na občini, pravilnik s tistim zagamanim imenom se je ukinil, tisti zakon pa je vzelo v izvajanje drugo ministrstvo.<br />
<br />
Vsak premik, vsak korak je postal del nečesa, družbeni odnosi so stvar x. člena pogodbe, kako živimo pa stvar definicij zakonov, nacionalnih programov in strategij. Pogovarjamo se potem o redefiniranju zakonov, pisanju novih pravilnikov, o spreminjanju pogodb, o oblikovanju novega 37. aneksa. Bistvo pa je ostalo tam nekje zadaj. Daleč zadaj. Skupaj z zdravo kmečko pametjo še vedno sedi na klopci pod češnjo na travniku, nevedoč, da je vmes zadeva že pre-prodana.<br />
<br />
Z vidika logike gledano (sestavljanje izjav) najbrž ni čudno, da je toliko dela na črno, ni čudno, da je volilna udeležba slaba in ni čudno, da se nihče več ne buni. Saj ne ve, kje naj začne: pri pizdarjenju nad zakoni, ko ugotovi, da so neberljivi, nepotrebni in nelogični, pri učenju vljudnosti uradnikov, ki ti ne znajo lepo povedat, kaj je za naredit, ali kar direktno z vilami na ulici (kar je najbrž najmanj verjetno, dokler bo večina doma čepela v naslonjaču in proteste spremljala preko poročil ob 7h s komentarjem, da je itak to brezveze).<br />
<br />
Na drugi strani pa potem slišiš takele: na lepem je imela dosti svoje hudo uspešne službe in pričela delat origamije. Mamma mia! Sliši se megalomansko fajn. Zjutraj, kad pukne oko, pofrezaš fruštik (op.p. odblendiraš zeleni smuti), odvadiš jogo, tajči in zenovsko dihanje, okrog 12h pogledaš okoli, katera reč bi se še dala spravit v smiselno origamno obliko. Poskušaš, zlagaš in tam okoli 5h popoldan nekaj rata. Zmagoslavno vstaneš, spet predihaš, se zahvališ višjemu za navdih in večer odkultiviraš na spletu ali pa kje downtown na tajskem čaju.<br />
<br />
Če poskusim zdaj zatlačit svojo zlobo nekam v zadnji žep... fino in fajn. Mogoče sem ljubosumna, no, zavistna. Sliši se res ravno prav ležerno, da še ostaneš živ. Ravno prav butasto, da je izvirno. In dovolj čudno, da ti lahko uspe. Ravno tu, v tem svetu, kjer je vsega in vseh preveč. Kjer je godlja taka, da padejo lahko ven samo še res res drugačne reči. In osebki. In ob tem te komod briga za vse tiste zakone, pogodbe, volitve in bedno politiko. Ker si se odprl višji duhovni sferi. Spregledal in vse te državljanske aktivnosti več nočeš razumeti, ker so itak nizke, zrežirane in se te ne tičejo.<br />
<br />
Ampak... ustvarjalnost in duhovnost gor ali dol. Pritisk mi gre čez 150 (btw: sicer imam nizkega), ko vsi taki/take pozabijo povedat, da mož sedi v nadzornih svetih nekaj državnih podjetij (ker o takih redko kje kaj slišiš) ali pa je k sreči potomec v uspešnem družinskem podjetju (ki je samo po sebi zdaj tako obsojeno na propad, vsaj kot družinsko podjetje, ker njemu se to ne da). Ali pa delajo na črno mimo vsega, priklopljeni so na sosedov wi-fi, pojedo pa tisto, kar slučajno da kak sponzor od vaškega trgovca.<br />
<br />
Da ne bo pomote, za dostojno, polno in kvalitetno življenje človek potrebuje zelo malo. A vse to, da je prav imeti nek svoj planet (beri min. streho nad glavo), da je vsaj mini avto skoraj nujna reč za premike iz ene vasi do druge, da si elektriko težko sproduciraš sam in da tudi za taborni ogenj rabiš drva, ki jih v gozdovih ne moreš več kar tako nabirati (ker potem kradeš), da želodec rabi nekaj tršega od vode za prebavo, vse to je še vedno v kategoriji povprečnosti ali podpovprečnosti po definicijah, ki nam jih v teh časih uturava marketing. Torej... kako pofočkati to povprečnost brez takega moža, brez fotrovega d.o.o.-ja? Tako, da se odpoveš svojim prigaranim nazivom? Da daš na stran to norijo dela 12 ur na dan, ker si duhovno spregledal? Da zapustiš ta nori svet, izklopiš internet in telefon, in se utaboriš v čebelnjaku tam nekje nad 1500 metri? Da izkoristiš delo, denar in čas ljudi okrog sebe, pa naj se oni jebejo s temi postopki, obrazci in davki? Ti pa mirno naprej pregibaš papir?<br />
<br />
In potem se počasi vrnemo na začetek. Vsak po svoje dalje. Enim je postlano vedno bilo, drugi imamo obljubljen fajt do konca. Eni se smejijo, drugim gre na jok. Ampak z vsakim tistim, ki se je naredil slepega in gluhega, dobi nekdo, ki se smeji in piše nove pogodbe in zakone po svoji lastni (nes)pameti, potrditev, da je vse ok. In mirno piči dalje po cesti, mimo bistva in pameti s kupi pogodb in predlogi zakonov v roki. Slepi pa mirno dalje zgiba svoj origami.<br />
<br />
<br /></div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-30809305831897095322014-01-04T17:41:00.000+01:002014-01-04T17:42:42.576+01:00Sospreminjanje<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
Bi se lahko umaknili kam, kjer ne bi imeli nikakršnih zaresnih stikov z ljudmi? Mogoče kak tibetanski samostan, razmajana gorska koliba.<br />
<br />
Stik s sabo. Baje, da je bistven. A kako daleč je moral nekdo priti, da se je izognil vsem odnosom z drugimi? Če je pot do tja bila resnična, je bila verjetno peklenska v "izmikanju" vsemu temu. In potem, si mislim, je spet čas za odnos z drugimi. Da preda to vedenje, to znanje. Saj sicer ob vsem tistem spoznanju, sploh ne bi bilo nobene fore.<br />
<br />
Odnos s samim sabo. Je bistven. A ni edini. Ne v tem svetu, ne v tej družbi, ne v nobeni družbi. Nismo sami. Najmanj, kar je, rodili smo se v neko ožjo in potem še širšo družino. Državo. Pobegni, če moreš. Lahko, pred očesnim stikom, pred objemi, stiski rok, solzami drugih, a ne moreš pred stvarmi, ki so jih vsadili vate v otroštvu, pred lastnostmi, ki so ti jih predali po DNK vijugi.<br />
<br />
Torej najbrž je večja finta kot dramatičen pobeg v tem, da se pogumno soočaš. Z vsem vsajenim vate, posledično z vsem (po tvoje) slabim, kar sta tvoja starša. Direktno. Torej z njima. Glej, kaj lahko spreminjaš. Pri sebi.<br />
<br />
In glej, kaj postajaš. Išči sebe. In če nihče ni kot mi, smo vedno znova na tehtnicah. Koliko gramov dam sebe, da nekaj dobim nazaj.<br />
<br />
Iščemo sprejetost, hrepenimo po pripadnosti, se prepuščamo ljubezni. In vmes natrofimo na odrinjenost, se zaletavamo v hladne zidove s svojo samoto, sovražimo, podiramo, udarjamo. Prizadevamo. To, da želiš prvo, nujno zahteva tudi vse to ostalo. Sta samo dve skrajni točki. Prizadanemo. In smo prizadeti. Prevečkrat je to vse nalašč, pa tudi to je verjetno nastalo samo iz tega prvega občutka ločenosti, le da še bolj nezavedno in nekontrolirano.<br />
<br />
Malo naprej od te primarnosti je vsaka dvojina, vsaka množina prizadevanje. Nonstop. V bolečini, solzah in trpljenju. Ne veš, kdaj se bo zgodilo. Nikoli se ne moreš na vse možnosti dovolj pripraviti. Ker niti ne veš, kdaj bo vse skupaj minilo, kdaj mineš ti, kdaj mine on. Prizadevanje pa je tudi, ko je smeh, ko je popolna povezanost, ko je vse ena sama sreča. Ker vedno pride potem pot v drugo skrajnost. Kako bi si potem lahko želel samo to, če samo tega nikoli ni? In na koncu tudi to mine.<br />
<br />
In v tem je edina sreča. Vse gre. Vse mine. Dobro. Slabo. Mi pa smo tam. Dokler ne minemo. Ker smo, prizadevamo. In ker smo, smo prizadeti. V sreči ali žalosti. Vedno potem pride drugo. In mi nismo nikoli več isti.<br />
<br />
Ali ni potem to, da si ne upamo imeti iskrenih in pravih odnosov, samo strašno neumna želja po tem, da se nič ne bi spremenilo? Da ne bi vplivali na druge. Če pa že samo to, da smo živi, pomeni vplivanje, in to, da smo del življenja, pomeni spreminjanje?</div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-69607949333854105592013-12-10T11:24:00.003+01:002013-12-10T11:24:25.443+01:00Na-kup!<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
Spet prihaja ta praznični čas. Tudi to besedilo je lahko
samo eno od mnogih, ki ponujajo nasvete vsem tistim, ki se po navadi 24.
decembra z notranjo stisko še prebijajo med nakupovalnimi policami.<br />
<div class="MsoNormal">
<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
A čisto zares se lahko dolgim vrstam pri blagajnah in
napadom slabe vesti tokrat izognete. <o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
To, da je kupovanje prepovedano in je sploh greh kupovati je
seveda skregano z logiko vsake družbe. Ljudje od nekdaj trgujejo, trgovci so
marsikje bili krivi za odkritje novih kontinentov, trgovina poganja svet in
sili človeštvo k razvoju. Prav tako je trgovina od nekdaj izmenjava znanj,
pridelkov, blaga in storitev in nas reši tega, da bi morali v našem kratkem
življenju znati vse: od tega, kako se podkuje konja do tega, kako napisati
govor predsedniku. Znati ni mogoče vsega, kot ni mogoče reči, da je trgovati
greh (čeprav je res, da pri prodaji izkoriščajo naše šibkosti in, če hočete
tudi, vsaj sedem naših smrtnih grehov, ki se jih podzavestno bojimo). Z vsem
tem se je najbolje čim prej sprijazniti. <span style="mso-spacerun: yes;"> </span>A ob tem, da je danes videti kot da je v
nakupih edini smisel, bi se nam moralo začeti pred očmi postavljat polno
pisanih in debelih vprašajev. Morali bi pošteno stresti z glavo, izostriti
pogled, narediti korak nazaj in se vprašati: zakaj kupujemo?<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
Če in ko kupujem, sta na mestu vsaj dve vprašanji: ali
kupljeno zares potrebujem oz. <span style="mso-spacerun: yes;"> </span>kdo mi garantira,
da bo po nakupu moje počutje boljše (podvprašanje, v primeru da ne bo, komu ali
čemu sem nasedel) in drugo kako je kaj s kvaliteto kupljenega. Tretje vprašanje
bi nekako sledilo: ali sem s tem nakupom dal drugemu in družbi res nekaj vrednega.<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
Pa poglejmo kak primer, za darilo sestri se mi zdi primerno
kupiti svetlo modro likalno postajo, ki stane 9,99 eur v eni od tujih trgovskih
štirikotnih prodajaln. To, ali je ta nakup zares potreben, bi najbolje vedela ona,
a v primeru, da je njen trenutni likalnik v brezhibnem stanju, imamo ob odgovoru
na prvo vprašanje že mešane občutke. Gotovo pa je “ne”, če smo s tem oprali
svojo slabo vest, ker jo tako redko pokličemo med tednom kar tako, jo kdaj pa
kdaj primemo za roko in povprašamo, kakšen je kaj bil njen dan, se ustavimo in
poslušamo. Potem bi morali že začeti razmišljati o tem, kateri ekstra lep in
seksi oglas nas je nagovoril, da nam je potem mogoče spet celo leto ne bi bilo
treba obiskati. Ali pa psihoanalitično preveriti, kdaj smo ponotranjili misel,
da je potrebno kupiti vse, kar je poceni.<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
Če se ob predaji darila še dobro počutimo, pa se verjetno
malo manj po pol leta, ko je ta likalnik fuč, sestra pa se je ravno navezala
nanj. Ob tem avtomatsko dobimo odgovor na drugo vprašanje – tisto o tem, kaj je
kvalitetno (ne mešajmo tega z “znamko”). Sestra sitnari, zato bi zdaj radi
nekako uredili popravilo, a vraga, serviserjev za te reči (več) ni ali pa nam
sporočajo, da je cena popravila vsaj trikrat višja od prvotne. Ampak ali ta
cena res realno pokrije vse, kar bi morala po naših predpostavkah? Tudi to
nesrečno okvaro aparata, ki je povezana s tem, kdo, kdaj (takoj?) in kam bo ta
novonastali odpadek odpeljal?<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
Zelo verjetno je odgovor ne. Da bi s tem pokrili ves
material in delo? Izdelek so skoraj gotovo naredili nekje drugje po svetu (nasvidenje
delovna mesta serviserjev, sestavljalcev opreme, oblikovalcev kovin, delavcev v
kovinoplastiki, sodelavk v trženju in marketingu, dolgonogih finančnic itd. v
Sloveniji). Zelo verjetno so razmere dela tam katastrofalne in globoko na
računu zdravja ljudi in okolja. Tam mogoče manjka hrane, pitne vode, ti
zaposleni živijo med kupi smeti in se za več mesecev po 15 ur na dan zaprejo v
te tovarne z likalniki samo zato, da potem 2 meseca na leto lahko resnično
gledajo svoje otroke odraščati. To, da so mogoče te tovarne nekje v Afriki in
bodo ob zaprtju zaradi še večjega nižanja stroškov, prišli preko morja tisti
zaposleni k nam, bi tokrat raje odmislili. <o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
“Le še marketing in deficit sveta, nobenih vicev več …,” je
pel že Vlado Kreslin. <span style="mso-spacerun: yes;"> </span>Marketing bo vedno
našel kreativne načine, da pride do nas, a na koncu se kljub vsemu odločamo mi.
Jaz in ti, mi. In res je, tako daleč smo, da je težje premisliti kot pa kupiti.
<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
Hrepenimo po tem, da kupujemo. Lepe in čiste in nedotaknjene
stvari. Ki nas v trenutku izpolnijo. Živimo z občutkom, koliko vsega lahko
dobimo. Kako neskončno možnosti izbire imamo. Pa jo imamo res? Če se pomikamo
po verigi trgovskih posrednikov nazaj, v veliko primerih pristanemo pri enih in
istih korporacijah. In pri likalni postaji za 9,99 evrov. In če se premaknemo
od kvalitete še h kvantiteti, ali nismo tistih nekaj stvari, ki jih res
potrebujemo pa so zaradi kvalitete in realnih stroškov mogoče malo dražje
zamenjali s tonami vseh drugih cenejših? Torej smo vsaj na istem, niti slučajno
pa na boljšem.<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
Ta modra likalna postaja je bila le teoretičen primer, ki pa
v precejšnji meri ponazarja logiko nakupovanja celo takrat, ko se o ničemer ne
sprašujemo, samo sebično polnimo nakupovalne vozičke z upanjem, da nas bodo po
obdarovanju vsi imeli neskončno radi.<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
Na kup! Kaj pa če ta kup raje kot kup stvari pomeni, da smo
vsi “na kupu?” Vsem nam še nikoli ni tako manjkalo druženja, spoštovanja, pristnih
odnosov, globokih pogledov in iskrene besede kot v teh časih, ko namesto novih
domov rastejo le še trgovinske poslovalnice. Namesto novih seznamov obdarovanj
in tistega, kaj bomo vse naredili drugače v letu nove letnice, raje naredimo
nekaj že danes. Vsaka, prav vsaka stvar se začne s prvim in majhnim korakom.
Vložimo čas namesto v pisanje seznamov in iskanje razlogov, zakaj nismo srečni,
kar takoj v druženje z drugimi. V kvalitetno in iskreno preživet čas. V
pogovor, v skupno preživljanje dolgih večerov, v skupne zajtrke in večerje, v
igranje, petje in smejanje. Praznični prosti čas je namenjen temu. Naj bo to
naše največje darilo drug drugemu. In ne likalniki. Seveda naša človeška
potreba po dajanju in sprejemanju, tudi daril, ne bo umrla. Lahko pa jo ob tem
zelo pomirimo. Naredimo sprejemljivejšo za vse, še posebej tiste, ki se grejo
trgovce tudi v naši bližini. Z realnimi cenami in izdelki, ki nas osrečijo. Ki
naši družbi nekaj dajo. Po možnosti delovno mesto.<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<div class="MsoNormal">
In pocenimo si življenje - prave stvari so čisto poceni in
največji hec je, da več kot jih daš od sebe, več jih dobiš nazaj. Pa bo darilna
vrečka čisto v redu, tudi če bo manjša. In pod smrečico ne bo likalne postaje.<o:p></o:p></div>
<div class="MsoNormal">
<br /></div>
<!--[if gte mso 9]><xml>
<o:OfficeDocumentSettings>
<o:AllowPNG/>
</o:OfficeDocumentSettings>
</xml><![endif]-->
<!--[if gte mso 9]><xml>
<w:WordDocument>
<w:View>Normal</w:View>
<w:Zoom>0</w:Zoom>
<w:TrackMoves/>
<w:TrackFormatting/>
<w:PunctuationKerning/>
<w:ValidateAgainstSchemas/>
<w:SaveIfXMLInvalid>false</w:SaveIfXMLInvalid>
<w:IgnoreMixedContent>false</w:IgnoreMixedContent>
<w:AlwaysShowPlaceholderText>false</w:AlwaysShowPlaceholderText>
<w:DoNotPromoteQF/>
<w:LidThemeOther>EN-US</w:LidThemeOther>
<w:LidThemeAsian>JA</w:LidThemeAsian>
<w:LidThemeComplexScript>X-NONE</w:LidThemeComplexScript>
<w:Compatibility>
<w:BreakWrappedTables/>
<w:SnapToGridInCell/>
<w:WrapTextWithPunct/>
<w:UseAsianBreakRules/>
<w:DontGrowAutofit/>
<w:SplitPgBreakAndParaMark/>
<w:EnableOpenTypeKerning/>
<w:DontFlipMirrorIndents/>
<w:OverrideTableStyleHps/>
<w:UseFELayout/>
</w:Compatibility>
<m:mathPr>
<m:mathFont m:val="Cambria Math"/>
<m:brkBin m:val="before"/>
<m:brkBinSub m:val="--"/>
<m:smallFrac m:val="off"/>
<m:dispDef/>
<m:lMargin m:val="0"/>
<m:rMargin m:val="0"/>
<m:defJc m:val="centerGroup"/>
<m:wrapIndent m:val="1440"/>
<m:intLim m:val="subSup"/>
<m:naryLim m:val="undOvr"/>
</m:mathPr></w:WordDocument>
</xml><![endif]--><!--[if gte mso 9]><xml>
<w:LatentStyles DefLockedState="false" DefUnhideWhenUsed="true"
DefSemiHidden="true" DefQFormat="false" DefPriority="99"
LatentStyleCount="276">
<w:LsdException Locked="false" Priority="0" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" QFormat="true" Name="Normal"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="9" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" QFormat="true" Name="heading 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="9" QFormat="true" Name="heading 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="9" QFormat="true" Name="heading 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="9" QFormat="true" Name="heading 4"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="9" QFormat="true" Name="heading 5"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="9" QFormat="true" Name="heading 6"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="9" QFormat="true" Name="heading 7"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="9" QFormat="true" Name="heading 8"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="9" QFormat="true" Name="heading 9"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="39" Name="toc 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="39" Name="toc 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="39" Name="toc 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="39" Name="toc 4"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="39" Name="toc 5"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="39" Name="toc 6"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="39" Name="toc 7"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="39" Name="toc 8"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="39" Name="toc 9"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="35" QFormat="true" Name="caption"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="10" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" QFormat="true" Name="Title"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="1" Name="Default Paragraph Font"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="11" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" QFormat="true" Name="Subtitle"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="22" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" QFormat="true" Name="Strong"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="20" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" QFormat="true" Name="Emphasis"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="59" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Table Grid"/>
<w:LsdException Locked="false" UnhideWhenUsed="false" Name="Placeholder Text"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="1" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" QFormat="true" Name="No Spacing"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="60" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light Shading"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="61" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light List"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="62" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light Grid"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="63" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Shading 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="64" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Shading 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="65" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium List 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="66" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium List 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="67" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="68" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="69" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="70" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Dark List"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="71" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful Shading"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="72" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful List"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="73" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful Grid"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="60" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light Shading Accent 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="61" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light List Accent 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="62" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light Grid Accent 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="63" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Shading 1 Accent 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="64" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Shading 2 Accent 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="65" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium List 1 Accent 1"/>
<w:LsdException Locked="false" UnhideWhenUsed="false" Name="Revision"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="34" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" QFormat="true" Name="List Paragraph"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="29" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" QFormat="true" Name="Quote"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="30" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" QFormat="true" Name="Intense Quote"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="66" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium List 2 Accent 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="67" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 1 Accent 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="68" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 2 Accent 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="69" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 3 Accent 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="70" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Dark List Accent 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="71" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful Shading Accent 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="72" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful List Accent 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="73" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful Grid Accent 1"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="60" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light Shading Accent 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="61" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light List Accent 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="62" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light Grid Accent 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="63" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Shading 1 Accent 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="64" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Shading 2 Accent 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="65" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium List 1 Accent 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="66" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium List 2 Accent 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="67" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 1 Accent 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="68" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 2 Accent 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="69" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 3 Accent 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="70" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Dark List Accent 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="71" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful Shading Accent 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="72" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful List Accent 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="73" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful Grid Accent 2"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="60" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light Shading Accent 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="61" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light List Accent 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="62" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light Grid Accent 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="63" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Shading 1 Accent 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="64" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Shading 2 Accent 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="65" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium List 1 Accent 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="66" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium List 2 Accent 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="67" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 1 Accent 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="68" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 2 Accent 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="69" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 3 Accent 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="70" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Dark List Accent 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="71" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful Shading Accent 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="72" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful List Accent 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="73" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful Grid Accent 3"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="60" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light Shading Accent 4"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="61" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light List Accent 4"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="62" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light Grid Accent 4"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="63" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Shading 1 Accent 4"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="64" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Shading 2 Accent 4"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="65" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium List 1 Accent 4"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="66" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium List 2 Accent 4"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="67" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 1 Accent 4"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="68" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 2 Accent 4"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="69" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 3 Accent 4"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="70" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Dark List Accent 4"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="71" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful Shading Accent 4"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="72" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful List Accent 4"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="73" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful Grid Accent 4"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="60" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light Shading Accent 5"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="61" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light List Accent 5"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="62" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light Grid Accent 5"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="63" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Shading 1 Accent 5"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="64" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Shading 2 Accent 5"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="65" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium List 1 Accent 5"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="66" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium List 2 Accent 5"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="67" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 1 Accent 5"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="68" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 2 Accent 5"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="69" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 3 Accent 5"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="70" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Dark List Accent 5"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="71" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful Shading Accent 5"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="72" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful List Accent 5"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="73" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful Grid Accent 5"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="60" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light Shading Accent 6"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="61" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light List Accent 6"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="62" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Light Grid Accent 6"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="63" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Shading 1 Accent 6"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="64" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Shading 2 Accent 6"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="65" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium List 1 Accent 6"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="66" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium List 2 Accent 6"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="67" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 1 Accent 6"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="68" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 2 Accent 6"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="69" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Medium Grid 3 Accent 6"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="70" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Dark List Accent 6"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="71" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful Shading Accent 6"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="72" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful List Accent 6"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="73" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" Name="Colorful Grid Accent 6"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="19" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" QFormat="true" Name="Subtle Emphasis"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="21" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" QFormat="true" Name="Intense Emphasis"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="31" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" QFormat="true" Name="Subtle Reference"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="32" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" QFormat="true" Name="Intense Reference"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="33" SemiHidden="false"
UnhideWhenUsed="false" QFormat="true" Name="Book Title"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="37" Name="Bibliography"/>
<w:LsdException Locked="false" Priority="39" QFormat="true" Name="TOC Heading"/>
</w:LatentStyles>
</xml><![endif]-->
<!--[if gte mso 10]>
<style>
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:"Table Normal";
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
mso-style-priority:99;
mso-style-parent:"";
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:12.0pt;
font-family:Cambria;
mso-ascii-font-family:Cambria;
mso-ascii-theme-font:minor-latin;
mso-hansi-font-family:Cambria;
mso-hansi-theme-font:minor-latin;}
</style>
<![endif]-->
<!--StartFragment-->
<!--EndFragment--><br />
<div class="MsoNormal">
Pa ne pozabite na vse tisto, kar ste se letos novega
naučili. Naj vas učenje in novo znanje spremljata tudi v novem letu! Pa srečno!<o:p></o:p></div>
</div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-14165576596999431502013-11-22T13:45:00.000+01:002013-11-22T14:00:01.135+01:00Zapestnica all inclusive<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
Imela sem posebno priložnost spet se srečati s svojimi občutki glede dojemanja svojega telesa. In strahovi, ki se tičejo bolezni, ter s tehtnico, ki je ponovno malo pretehtala, kaj je težje/bolj in kaj lažje/manj pomembno v mojem življenju. Sem kar vesela v končni fazi, jasno zato, ker je bolj ali manj vse ok pa tudi zato, ker sem neko željo o daljšem počitku narahlo vzgajala že nekaj časa pa se mi je uslišala. Ampak o moči želja kdaj drugič.<br />
<div>
<br /></div>
<div>
Imela sem torej priložnost vrnit se na bolnišnični oddelek, kjer sem enkrat pred mnogo leti že počitnikovala. Najprej sem pomislila, oh, kakšna domačnost, takoj za tem pa: hej, saj se v teh 12 letih ni spremenilo popolnoma nič! Razen nekaj je... kozarce za čaj so nadomestili papirnati lončki za enkratno uporabo, skupaj s plastičnim pokrovčkom in slamico!!! Kar pomeni celo svojevrsten korak nazaj oz. poraz v konzultaciji z nekom, ki je imel apetit po zaslužku. Verjetno so zaradi "varčevalnih ukrepov" na ta račun odpustili dve do tri delavke v kuhinji, ki so še malo prej laufale pomivalce z lončki. Seveda plačilo kozarcev gre z drugega konta. Ki je očitno manj občutljiv. Ok: "Gospa sestra, kam lahko ta kozarec (op.p. ki ne prenese več kot dvoje, mogoče troje polnjenj s čajem, ker potem nemarno spusti vsebino iz sebe) odvržem? In kam lahko dam pokrovček in slamico?" Začudenje je povedalo vse. Zelo verjetno do trenutka, ko sem jaz zasedla sobo št. 1, tega nihče ni vprašal. Ob raziskovanju bolnišničnih hodnikov sem hitro potegnila zaključke lastne raziskave, da 1. je na različnih (čakalniških in oddelčnih) hodnikih zelo malo košev ali pa jih sploh ni in 2. koši za ločeno zbiranje papirja, plastike itd. niso del inventarja te javne ustanove. Ojej! To torej še niso vzeli, da je mogoče z ločeno zbranimi odpadki celo prihraniti. Aha ups, saj tega še večina ni dojela, torej oproščeno. Tudi to je šlo mimo, da bi na račun pranja bilo kako novo delovno mesto ali pa vsaj, da bi se z uporabo (zaradi mene tudi) tistih šolskih plehnatih kozarcev dalo prišparat. </div>
<div>
<br /></div>
<div>
Torej luksuz! Počakajmo na kosilo... Mrtva rižota in dve žlički solate. Ok, špinačna juha je bila fina! Večerja... pred odprtjem in razkritjem vsebine mojega krožnika pogledujem tja k otročkom, kako so kaj zadovoljni! Niso! Jasno. Dobili so golaž ekstra čudnega izgleda. Fuf, k sreči sem rekla, da raje ne bi videla mesa na mojem meniju. Rižev narastek in ekstra sladek kompot. Pa potem tako naprej... do treh zaporednih zajtrkov v obliki marmelade in masla. Kar hočem povedat ni, da imam problem s hrano (saj skoraj vse jem in tudi sem vse pojedla), ampak take hrane ne dojemam kot ekstra hranljive in zdrave. <b>Kaj nismo v bolnišnici zaradi pomanjkanja zdravja in z željo, da se čim hitreje pozdravimo? </b>Kje je sadje, kje so korenčki, brokoli, paprike, kje so velike solate? Ni, da je to modna muha, ampak na strani zdravja so prej primerne doze vitaminov, mineralov in balastnih snovi kot prekuhano meso in tone kruha (mimogrede zapakiranega po dva kosa v folijo, kjer tudi jasno piše, da so dodani razni <i>E-ji</i>).</div>
<div>
<br /></div>
<div>
In da se še enkrat vrnem k vprašanju, zakaj smo že tam pristali, kjer smo. Kot prvo obstaja velika verjetnost, da zato, ker smo v neki točki pozabili nase, nekaj nam gotovo ni štimalo (v psihi, duši, umu, razumu, razporejanju časa in obveznosti, v odnosih, lastno vrednostjo in samopodobo, s samozavestjo, občutkom, da smo ok, taki kot smo itd.), da se je stvar pokazala na telesu. Saj razumem, da je to največji problem današnjih dni, da nimamo časa se ozret vase, se umirit, se pomenit z bližnjo osebo, da na splošno ni časa za nič. Kje so šele tiste zajebane lekcije, ko je treba najt razlog, brskat, kopat, se ukvarjat z lastnim <i>drekom</i> in ga nato tudi naredit uporabnega. Seveda je mogoče, da smo na bolezen imeli presneto majhen vpliv in seveda je mogoče, da smo jo na svet prinesli s sabo. <i><b>Vse ok, ampak ali smo res tako nemočni v teh ustanovah?</b></i> <b>Ali je res vsa finta v tem, da se popolnoma prepustimo navodilom drugih in... zdaj pa pozor: vsem vrstam tabletam, kapsulam, infuzijam itd.?</b><br />
<br />
Ob zasedbi svoje razmajane in škripajoče postelje sem padla v družbo dveh starejših gospa. Šele malo kasneje sem se zavedla vprašanja ene od sester, če rabim kako tableto za pomiritev. <b>Ha? Kakšno pomiritev? </b>Ok, razumem, protokol očitno, ne, sem precej mirna, oz. normalno se mi oglašajo čustva, ki sem jih dolžna predelat <i>sama</i>. Kaj pa če bi mogoče namesto tablet ponudili koga, da se malo pogovoriva? S tetkama nadaljujemo debato. Ena dnevno jemlje okrog 8 tablet, od tega dvoje tiste sorte, ki jim rečemo antidepresivi. Ker po več pregledih ne odkrijejo nič posebnega, sumim (in rečem) ali niso za vse te njene simptome krive kakšne od teh pilul (Taisti stavek ob njenem odhodu čez kak dan pove dr. na viziti. Da naj zamenja taplete pri svoji psihiatrinji. Ne, ne mislim, da sem bolj pametna od njega, res ne.). Ob tem se oglasi druga, malo mlajša, zgleda zadovoljna, preprosta ženska. A pojamra, antidepresive jemlje njen mož že par let. Pravi, da cele dneve prespi in postaja precej neučinkovit pri delu na kmetiji. Ni rekla na glas, a pomislim, verjetno v vajinem odnostu tudi.<br />
<br />
Na drugi strani se zavedam in sem še vedno neizmerno vesela, da živim v državi, kjer živim. Na prednosti prepogosto pozabljamo, sploh v teh časih, ko nam vsi želijo dopovedat, kako globoko v analnem kanalu smo. Zavedam se, da že nekaj 100 kilometrov južneje ali vzhodneje po zemeljski obli ne bi bilo niti pol tako fino, kot je v naših ustanovah. A tega ljudje ne dojamemo, dokler ne doživimo nekaj popolnoma kontra, v redu, to še razumem. <b>Samo ne razumem pa, da malo bolj ne vzamemo v roke sebe, svojega telesa, svojih odnosov in posledično naših javnih ustanov, ki jih itak mi financiramo!</b><br />
<br />
Na koncu mojega bivanja se je zgodilo to, da sem skoraj obtičala tam še dva dodatna dneva samo zaradi čakanja izvidov. Ni mi bilo jasno, zakaj sva se z zdravnikom skoraj prepirala, ko sem rekla, da je bilo rečeno, da lahko grem domov oz. da se bo na izvide itak čakalo in se vrnem takrat. Nakar sem malo poračunala. Saj res, jaz sem vendarle le <i>številka</i>! Zato sem dobila tudi all inclusive zapestnico (isto ceneno in plastično kot v hotelskih kompleksih eksotičnih držav, da se ve, kdo kam spada). Kot sem tudi številka v celem sistemu državnih preračunavanj - za njeno šolanje bo šlo toliko, za zdravljenje toliko, za druge bonitete toliko. Na pozitivni bilančni strani, če bo živa in zdrava (če bo umrla, je spet strošek), bo prispevala toliko in toliko davščin, ker precej dela, bo ustvarila toliko in toliko dodane vrednosti, prispevala toliko v pokojninski budget, ker se grebe za evropski denar, je pa sploh koristna, saj bo država dobila pluse v črpanju sredstev. In na koncu, če bo odležala dodatna dva dni, bo (kljub strošku marmelade in putra) prinesla bolnišnici toliko in toliko na račun, ki ga bo plačala država. Hmm, v bistvu ona sama.<br />
<br />
Zato, com' on, malo bolj cenimo kar imamo, za začetek že življenje samo - naše in od drugih. <b>Pogovarjajmo se.</b> Iz oči v oči. Pred kratkim sem nekje prebrala, da so stara ljudstva bolezen posameznika vedno jemala kot bolezen skupnosti. Ker sem še vedno v mletju zgornje vsebine, sem se privrtala tudi do podatka, da so se v nekem oddelku neke ljubljanske gimnazije pri pouku sociologije pogovarjali, kdo od polne učilnice najstnikov se doma pogovarja s starši. Dvignile so se <i>4 roke</i>. Da o tem, da jih je bilo med tem skoraj četrtina povsem odsotnih zaradi jemanja raznih anti-bolikov, niti ne začnem.<br />
<br /></div>
<div>
<br /></div>
<div>
</div>
</div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-89998556521447766722013-11-13T23:19:00.001+01:002013-11-14T08:49:33.585+01:00Dimenzija časa<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
Pogruntavščina tedna.<br />
V čem je fora, da imaš čas delat 100 in 1 stvar ali pa ga nimaš za skoraj nič?<br />
<br />
<b>Več kot imaš časa, manj ga imaš.</b><br />
V tem je vsa umetnost!<br />
<br />
Od kod mi to?<br />
1. Zadnje čase sem zaznala ob misli, da bi si umislila kako novo aktivnost, občutek, da to ne gre, ker nimam časa. Ko sem matematično začela seštevat ure fajn in nefajn obveznosti zadnjih mesecev, je vse skupaj padlo v cono podpovprečja zadnjih let. Razlogi so različni, ampak občutek brutalnega pomanjkanja časa in ideja, kot da traja dan samo še 12 ur, sta se pa globoko usidrala.<br />
<br />
2. Prijateljica Mama z dvema nabritima fantičema s službo in še hobiji zjutraj ne <i>pomisli</i>, da je v čem problem in kaj vse ne bo zmogla čez dan. Takoj ko ima tri dni prosta ušesa pa se začnejo valiti tiste mastne koprenaste misli: ali bom lahko spila vse tiste kave, ali bom imela čas si kvalitetno pobarvat lase, ali bom lahko pofočkala rekreacijo? Hec je, da če bi pamža bila doma, bi to sploh ne razmišljala in bi ona to vseeno naredila. Brez razmišljanja o času.<br />
<br />
3. Zakaj rečejo, da upokojenci nimajo časa? In dejansko ga nimajo. Zato, ker ga naenkrat imajo! Ker je manj obveznosti, ker ni strogih urnikov.<br />
<br />
V resnici mislim, da je ves catch v našem umu. Bolj kot melje, več si vzame časa zase (ok, pri točki 3. so možni drugi stranski učinki). Seveda pri tem mislim, da melje o skrbeh prihodnosti in analizira preteklost. Takrat ure kar zletijo, ti pa nisi nič pametnega naredil, nisi se naučil nove angleške besede, nisi šel tekat v novih vijolčnih supergah, nisi skuhal mineštre iz ostankov zelenjave. Samo en nov cikel enih brezveznosti, ki so praviloma ene in iste že od predpredpredlani, si driblal ko staro lajno.<br />
<br />
Torej fora je, da je treba opazovat svoj um. Ga nadriblat pred lajno! Se zaposlit z resnimi in neresnimi aktivnostmi, nekaj delat, pisat, govorit, pospravljat, se pogovarjat, risat, se smejat, brat, kuhat, seksat, pit kavo, skakat, telovadit.... karkoli. Takrat se je treba posvetit drugim rečem in um bo v omejeni coni mlel presneto manj, torej je več opcij za obvladovanje. Ja, v tem je vsa fora!<br />
<br />
Sicer modrejši in pametnejši pravijo, da ima nekaj pri tem dojemanju časa tudi Schumannova resonanca, ki da naj bi času dala drugo dimenzijo. Kakorkoli tudi če je tako, je to samo nov pogled na to, da je komplet vso to merjenje in dojemanje časa ena velika iluzija.<br />
<br />
In jaz sem ji nasedla.</div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-75571541135796770902013-10-31T18:40:00.001+01:002013-10-31T18:51:09.016+01:00Feedback ali nahrani me nazaj<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
Ostajamo si dolžni. Dolžni besed. Dolžniki odzivov, pogledov, zamahov, vzdihov.<br />
<br />
In s tem mislim, da si želim takojšen odziv na moje povedi. Na moja dejanja, na čustvene izbruhe. Povej mi! Nahrani me! Kam sem brcnila? V temo ali v mizo? Me naj boli ali naj bom vzhičena do omotice?<br />
<br />
Ker če ni takoj, mislim, da ni najbolj iskreno, kot je mogoče. Da ni pristen odziv, ampak stvar retuširanja, predelave, kreiranja, kamor zapakiraš svojo vsebino. Da je le paketek, ki ga opremiš s svojimi propagandnimi sporočili in mi ga mogoče celo pozabiš oddat?!?!<br />
<br />
V tem je štos! Lahko mi pozabiš dat darilo! Mogoče je malo, a zame veliko. Mogoče ni besedno, a je srhljivo resnično. Mogoče je veliko vsega notri, a mi na koncu ena podrobnost vseeno nekaj da. Ker mi je ravno tista pikica iz l zletela prej nekam pod posteljo.<br />
<br />
In na koncu mogoče je v tem hranjenju en člen verižice, ki naju povezuje. Ki naju vleče vedno bolj skupaj. Ki se ne bo nikoli pretrgal.<br />
<br />
Naj se dopolnim. Fidbek ni nujen za to, da vem, kdo sem. Da mi poveš, ali sem na tvojem zemljevidu velika kot vas ali velemesto, da se potem naslednjič znam pravilno pozidat, da boš ti srečen. Da dobim značko, da sem vredna ali pa ne. Povratna informacija je kažipot. Do tja, kamor želim priti. Je odsev v ogledalu, je primerjanje mojega in tvojega in posledično še veliko čigavega pogleda name. Želim si, da je to troje čim bližje skupaj. In to si želim zase.<br />
<br />
In pa no ja, priznam, čeprav me mal je sram ...... včasih mi je vseeno udobneje, če je odziv malo kasnejši. Imam čas predihat in ti imaš čas premislit, če je vredno.<br />
Nič, vržem ti žogico, sam se odloči. Samo nahrani me!<br />
<br />
<br /></div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-12781368741559873702013-10-14T14:05:00.000+02:002013-10-15T08:39:05.814+02:00Pridih po...<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
Gledam. Opazujem detajle. Čutim. Prestregam poglede in dotike. Tudi pritajene in obstranske.<br />
<br />
No, hec, ki ga opažam vedno znova... najboljši odnosi, ki so poslovni, delovni, med nastopajočimi, prvopogledni so vedno malo pocukrani samo z nekaj mrvicami energije, ki bi jo je še najbolje opisali kot "spolna privlačnost." Pa ne tiste sorte, ko se dva gledata s tako strastjo, da bi lahko spravila v požar naenkrat celo dvorano. Ne tudi tiste, ko je linija tako izrazita in čutna, da se ti zdi, da ju skoraj vidiš ali pa si z njima v postelji. Sem tudi ne štejem praviloma tistih, ki so zares v zvezah in intimnih odnosih, ampak samo tiste, ki jih združi dogodek, nastop, srečanje, poslovni odnos.<br />
<br />
Mislim take, kjer je to prisotno, a pritajeno, ker nima smisla, da je bolj izrazito. Ker je tega "malo" enostavno dovolj. Ker bi tega "več" bilo usodno, ker bi porušilo vse drugo. Ker je finta tudi v kontroli, v zadrževanju in v sposobnosti iskanja ravnovesja.<br />
<br />
Če to sposobnost skalibriraš, jo lahko uporabljaš. Bolje... si jo dovoliš uporabit. Ker če si jo dovoliš, si že pred tem opravil s svojimi strahovi. In potem se lahko skupaj odpelješ in prepustiš kreativi ustvarjanja... in pravim, rezultati se mi vedno znova zdijo takrat najboljši.<br />
<br />
Menda je druga - spolna čakra tista, ki je oranžna.<br />
In teorija, da je tista energija od tam osnova za ustvarjalnost, potem niti ni tako mimo.<br />
<br />
<br /></div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-81361169821857635882013-10-05T19:16:00.002+02:002013-10-05T19:37:17.494+02:00Kdaj si nazadnje porisal steno?<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEg3EK7GeCBSZEG-CWItf8GyiaUcBUYs4LC_uW8ypfRUViWHMb6xtw56IcRCt_rkxkwpKDxsVRTpG1eYyDeUUzOp_ShZEJhQSKxjnIN7fv4EVLUH7ihEtdrh4bNwj5VnzDhJoRPwVm5UDLT_/s1600/stena+obdelana.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="164" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEg3EK7GeCBSZEG-CWItf8GyiaUcBUYs4LC_uW8ypfRUViWHMb6xtw56IcRCt_rkxkwpKDxsVRTpG1eYyDeUUzOp_ShZEJhQSKxjnIN7fv4EVLUH7ihEtdrh4bNwj5VnzDhJoRPwVm5UDLT_/s320/stena+obdelana.jpg" width="320" /></a></div>
<br />
So stvari, kot je risat po steni. Ki so prepovedane. Kao. Grafitarje preganjajo. Mulčki so skoraj garantirano primorani kako uro "premišljevat" v svoji sobi, kaj so naredili, ko je ustvarjalnost dobila krila in so opremili z rdečimi in modrimi polži komplet celo taveliko kuhinjsko steno z voščenkami. Mimogrede taki so bili moji:<br />
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
</div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
</div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEgDn75TlJwdXyIioYZSE-s30rR_w6HTcb-JiqjoSyUpBgf7eXh7H3qCX3xLQvjv2cQoc8sXejFNQKR2eJrDtYBDXOSnl35Vh9Yel4IT1YUhjMyTMB1EjWe2ecMVhYGJGvYOm_9lpJbsffXy/s1600/photo+%25286%2529.JPG" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" height="141" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEgDn75TlJwdXyIioYZSE-s30rR_w6HTcb-JiqjoSyUpBgf7eXh7H3qCX3xLQvjv2cQoc8sXejFNQKR2eJrDtYBDXOSnl35Vh9Yel4IT1YUhjMyTMB1EjWe2ecMVhYGJGvYOm_9lpJbsffXy/s200/photo+%25286%2529.JPG" width="200" /></a></div>
<br />
Samo ne spomnim se točno, a so šli vsi v eno smer ali so se takole "zaletavali." Spirale so imele več ovinkov in polžeki so imeli res velike tipalke. Danes so pač (samo) taki.<br />
<br />
Kakorkoli... tega v bistvu ne razumem. Zakaj si ne bi včasih malo pokracali steno? Z enim takim trenutnim vzorcem navdihnjenega razpoloženja. Ali pa, seveda lahko tudi, z izdelano idejno kreativno umetnino, ki je rezultat sanj ali pa večernega navdiha.<br />
<br />
Če je razlog to, da se bojimo, da reč ne bo uspela... se seveda samo bojimo. Kdo pa ve, kaj je mislil Picasso z vsemi tistimi nelogičnimi predmeti v svojih sestavljankah? Če ne bo uspela, bomo steno prebelili. Če je razlog to, da se nam stene ne da prebelit, smo leni. In lenoba je sedmi smrtni greh.<br />
Če je razlog to, da nimamo denarja za nabavo novega beleža..... se pa res izgovarjamo. Potem pač vzamimo sami sebi pri sebi kredit in se vmes raje poigrajmo iz umetnine do konca - dodamo nove barve, debelejše črte, pike, rože, čmrlje... Dokler ne nafilamo prašička za nov jupol.<br />
<br />
So stvari, kot je risat po steni. Ki so prepovedane. In so stvari, kot je striženje las. In niso prepovedane. In menda jih lahko pobarvamo. In baje zrastejo novi.<br />
Ker potem so pa tudi stvari kot so... službe. In so stvari kot so "prijatelji." In tako... veliko je tega.</div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-61409468797445488482013-10-04T10:20:00.004+02:002013-10-04T10:54:46.323+02:00Cilji<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
Postavi si cilje!<br />
<div>
Kaj pa če je vse to pretirano???</div>
<div>
Kaj če v vsakem trenutku ljudje pač nismo tako narejeni, da bi morali imeti pred sabo velike stvari, visoke cilje, globoke potope? Da je potrebno tudi čakati, se navaditi živeti v nič brez slabe vesti. Potrpežljivo. Mirno. Nekje zadaj.</div>
<div>
Tega nihče ne omeni. Da je mogoče že to cilj sam po sebi.<br />
<br />
In potem izgubiš in izgubljaš čas za izpraševanje o Ciljih, Poslanstvu, Namenu.<br />
In takoj za tem še za to, da predeluješ napade slabe vesti, ker po 30 minutah mozganja oddaš prazen list.<br />
<br />
Ker včasih jih ni. Ciljev. Poti, Povezav. Žokaš tja in tja. Se ti že zdi, da si blizu, da se tam v sivini nekaj mavriči. Greš tja, jasno, občutek, da je to to. Prideš tja: stena. Siva, valda. Nobene modrine.<br />
<br />
Drugi poskus. Rešuješ uno zavozlano kolobocijo iz otroških stripov: "Najdi pot od miške do sira!" Vmes ni jasno, kaj se zgodi s tisto vrvico... možno je, da se pretvori v pot do vseh ostalih izhodov, do pasti, do mačke, do čigumija?!<br />
<br />
Klinc... ne maram te besede. Cilj. Licj. Jilc. Iljc.<br />
Če mi da kdo kako drugo, potem mogoče z menoj nič ni narobe pa vse to, kar cilji so, že imam.<br />
Na brezpotje! Čin!<br />
<br />
p.s. če sem za koga falila, naj raje pogleda tole: <a href="http://www.youtube.com/watch?v=iFWp_tu23w8">http://www.youtube.com/watch?v=iFWp_tu23w8</a></div>
</div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-80554252567092721032013-10-01T07:14:00.000+02:002014-11-06T08:55:48.593+01:00O ma(n)tranju <div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
<div style="text-align: justify;">
Sem iz vipassana meditacije. Mimogrede, ravno včeraj je umrl njen <a href="http://en.wikipedia.org/wiki/S._N._Goenka">guru</a>, mi pa smo zaključili prvo slovensko tridnevno tlačenje blazin na Pohorju.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
O tej meditaciji se mi ne da preveč razlagat, ker kdor hoče, bo že našel fakte (ok, <a href="http://www.si.dhamma.org/index.php?id=si_.html">tu</a> npr.). Bistvo je na kratko: hard core urnik reda in discipline, 10 ur meditiranja dnevno, nič govora, nič pogledov, nič stikov z zunanjim svetom, dva (vegi) obroka dnevno... zgleda zajebano, ampak je vse to mačji kašelj napram temu, kar moram še dodat - kako se meditira. Tu je finta samo ena in simpl: opazuj svoje telesne občutke. Pika. Kolikor se to sliši enostavneje, toliko bolj peklensko težko je to izvest.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Gong. Ura: 4.00. Udobja v teh centrih ponavadi ni. Malo potegneš, počakaš na unga ob 4:20. Potem ni več milosti. Vstaneš, ker se itak zbudiš. Greš do meditacijske sobe. Medla svetloba. Ideja itak, kako boš kincnil za par minut. Ampak... sediš v lotosovem položaju - to je tisti, ko si na riti, noge pa imaš prekrižane. Ja, buda varianta. Na voljo imaš eno blazino 70x70, v malo boljšem primeru še eno direktno za pod rit. Če si bil dovolj pameten doma, si si nabasal še kako svojo dekico, povštr ipd.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
V prvih dneh daješ vso pozornost opazovanju svojega diha (vdih, izdih) - razviješ vse mogoče senzorje v nosu, začutiš vibriranje dlak in vsako nosno mašilo, še preden prileze do svetlobe. Malo kasneje že začneš iskat pikanja, žgečkanja, srbenje, utripanje na predelu pod nosnicami in nad zgornjo ustnico. Mimogrede, ni priporočljivo, da si kako dlako, ki gleda iz nosa, prej pozabiš deložirat, ker ni fajn, da te res ves čas žgečka, tista črta zgornje ustnice, ki jo ene tete ponavadi grdo dorišejo s kakimi svinčniki, pa se ti potem kasneje še izrisuje v sanjah. Torej... zbudiš se, tam sediš in ... s tabo se je zbudil tudi Mr. Umski. In v tem je ves čar!!! Ker: opazuješ dihanje, razvijaš senzorje za občutke in si naenkrat na vlaku smrti, ali pa vsaj orto tekmi. A s kom? S svojim lastnim umom! Moram sicer takoj dodat, ena najmočnejših izkušenj v lajfu je bila zame na prvi 10-dnevni meditaciji, ko sem zares, ampak zares skapirala, da JAZ NISEM MOJ UM. Pač, tako pripeljalo se mi je mimo, da to dvoje ni isto, da je "jaz" orto nadpomenka umu. No, torej, ti tam vadiš koncentracijo, v bistvu šteješ, koliko vdihov boš zdržal in ignoriral vse mogoče misli, preden bo prišla ena izredno važna mimo, ki jo v tistem momentu res nujno moraš zanalizirat. Eeeee, konec, od začetka! Prva štetja so vsekakor < 5.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Naslednja faza se premakne v verzijo, da opazuješ celo telo! To pa je ko vstop na faks. No, če si želiš hodit na faks, potem seveda se boš nekam vpisal in podobno je tu. Seveda boš poskusil in vztrajal. Ampak telo = zemljevid sveta. Zdaj pa imej kontrolo! Variant opazovanja kaj dogaja, je v bistvu neskončno, samo ti tega ne povejo čisto tako. Ni ravno pravil, terminov, definicij, kaj bi naj čutil, kdaj bi naj čutil in kdaj se premaknil dalje. Da si nekaj naredil, skapiraš takrat, ko doživiš tisti flow, ki ga omenja Goenka. Jaz sem ga šele v tretje. Fajti z umom so skladni kot v prvi fazi. Je pa zadnja faza tega dela res spešlprajs - trikrat dnevno je preizkus, ali boš zdržal v isti drži, kot si se usedel, celo uro. Priporočam, da se o položaju pomeniš sam s seboj že malo pred začetkom, ker zna bit res jeba. Goenka pravi, da takrat udarjajo ven "sankare" - grehi (ki izhajajo iz kršenja 8 pravil, ki ti olajšajo priti v fazo osvoboditve, ki je cilj te meditacije).</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Ok, pa še malo k čustvom in mislim. Meni je bilo res noro to opazovat in kako se naj ne zakačim s takimi sočnimi, kot so misli izpred 10 let? Zato ker ni drugega materiala za um, se pač vali po preteklosti počasi nazaj. To je noro, kak vodnjak imamo, še posebej pa to... da so notri večinoma zgolj misli iz preteklosti in skrbi iz prihodnosti. In nad vsebino vodnjaka... ne vem točno, ampak mislim, da tega ni mogoče nadzirat, kaj bo ven pljusknilo, je pa očitno mogoče imet nadzor nad tem, kaj skozi življenje notri daješ, mislim CELO življenje. Aha, in to, da veš, kdaj boš vodnjak uporabljal in kdaj ga pokril in če slučajno ven vlečeš vedro vode, da veš, kaj točno boš z njo. Take so naše misli in če nimamo nadzora nad tem, je lahko da naše življenje točno tako, kar leze ven. Večinoma kr ene budalaščine ali pa sucks, cel cajt!</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Bistvo vsega tega je, da prideš do faze, da se v vseh stanjih, čustvenih scenah, življenskih mizerijah opazuješ, ne reagiraš in razvijaš ravnodušnost. Da organsko skapiraš, da ni nič fajn in nič slabo, da vse samo je in da VSE MINE. Anicca! To je naše geslo. Sicer imam iz tega področja še kup dodatnih vprašanj (nazadnje so mi na pogovoru z učiteljico trikrat pozvonili, ni šlo vse predebatirat), ampak o tem kdaj drugič.</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
Pa še dodatno bistvo, da ne bo nesporazumov... meni je stvar odprla take kanale, pardon, me prisilila, da sem jih odprla sama, v tako kratkem času, da si to štejem za življenske mini zmage. Pač, ker si upam vsakič znova potopit se v sebe. In ker imamo preveč ugodja okrog sebe in ker ni več služenja vojaškega roka in garanja na njivah, si moramo drugače pričarati ta napor, ki je edini predpogoj, da kaj zares spremeniš (vse softičke variante so samo obližki. Uni s Smrkci). Je pa res, reč je za pogumne, ampak ključna je samo odločitev, potem ti 99,9 % vsaj na nek način uspe. Tudi če ne prakticiram potem dovolj doma, so mi stvari dale veliko novih pogledov na svet, na življenje, na druge, ki so bolj zdravilni od Ospena. Res je, da so obdobja, ko potem vse to spet pozabim, ampak me že kaj spet porine nazaj v to. Ali pa v kaj drugega, zdaj je pač bilo spet to. Konec koncev ni važno, samo da se premikamo, a ne?! :)</div>
</div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-21398140050729732442013-10-01T05:52:00.000+02:002013-09-30T22:16:19.988+02:00KDO je gospodar?<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
<div style="text-align: justify;">
Ob branju tegale <a href="http://www.dnevnik.si/objektiv/odprta-stran/ne-ni-najlazje-kar-oditi">izliva</a> si mislim, strinjam se, O JA, strinjam se!</div>
<div style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div style="text-align: justify;">
A moje misli se na koncu zlijejo v eno samo vprašanje: KDO pa je naš gospodar? Kdo so naši gospodarji? Bojim se, da veliko tistih, ki opravljajo funkcijo tistega, ki bi naj "posestvo predal nasledniku," tudi tole bere in kima. Bojim se... da na koncu ni "dobrega gospodarja." Nobenega ni, ki bi bil nekoč nekje prevzel to funkcijo. Fatamorgana pač ne more opravljati takih dejanj kot je predaja premoženja in imetja naslednikom.</div>
</div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-22806867301786248462013-07-15T15:47:00.000+02:002013-07-15T15:52:14.523+02:00Dan, ko je vsega preveč<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
<span style="color: #741b47;">Včasih se zgodi vse. Včasih srečaš vse. Včasih poveš vse. </span><br />
<span style="color: #741b47;">In potem hočeš nič. Nič povsod. Ker je vse povedano, ker je vse na razpolago, ker so vsi na dosegu. Ker je točka ravnotežja tako jasna kot obzorje na umitem nebu. </span><br />
<span style="color: #741b47;"><br />
Ne moreš več razmišljati, ker so misli prazne ali izpolnjene.</span><br />
<span style="color: #741b47;">Ne da se ti več govoriti, ker so besede povedane.</span><br />
<span style="color: #741b47;">Ne moreš več poslušati, ker na tej točki ne slišiš nobenih novih glasov. </span><br />
<span style="color: #741b47;">Ne preneseš novih reči okoli sebe, ker grozijo, da bodo brutalno uničile nežnost trenutka.</span><br />
<span style="color: #741b47;">Ne potrebuješ nobenega občutka, da kdorkoli kje obstaja, s komer si povezan. Ker je, kot da si povezan z vsemi za vedno. </span><br />
<span style="color: #741b47;"><br />
Potem odpreš usta, zapreš oči in samo si. In tako otročje čakaš, kaj se bo potem zgodilo.</span><br />
<span style="color: #741b47;"><br />
Finta je le, da se vedno potem nekaj zgodi. Da ne traja..... </span></div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-28592302043161139752013-06-28T13:50:00.002+02:002013-07-15T15:47:39.273+02:00Osnovno vprašanje<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
<span style="color: #351c75;">Velikokrat me zanima, kaj je osnovno vprašanje, ki deli ljudi na dva dela: leve in desne, prepričane in dvomljive, vesele in žalostne. </span><br />
<span style="color: #351c75;">Včasih se mi zdi, da sem blizu dognanja. Velikokrat se mi samo preprosto zdi, da je point vsega moško - žensko razumevanje. Ali pa levo in desno možgansko dojemanje. </span><br />
<span style="color: #351c75;">In imam novo izhodišče, ki najbrž odpre vprašanja obravnavanja ljudi v družbi, otrok v šoli, povezovanja med skupinami: ali naj bo naše izhodišče, da smo vsi enaki, da so pravila za vse ista ali gledati z druge strani: da ni enakosti, da gledamo iz vidika individualnosti, nians vsega, da prednosti izkoristimo, nagradimo, slabosti pa opolnomočimo?</span><br />
<span style="color: #351c75;">In naprej, od kje gledati na stvari, kako zavzeti osebno stališče, če sploh? Zdi se mi, da je nekaterim pogled vedno usmerjen iz iste strani. Da izhaja iz enakosti. Ali pa različnosti. In tudi to, da je to najbrž najlažje. Določiti pravila in se z njimi več ne ukvarjati.</span><br />
<span style="color: #351c75;"><br /></span>
<span style="color: #351c75;">Kaj pa če smo sposobni pogledat iz obeh zornih kotov? Potem ni delitve? Ali potem sploh ni pogleda?</span><br />
<span style="color: #351c75;"><br /></span>
<span style="color: #351c75;">Najbrž pa je na koncu bistveno doseči pogled celote. Se dvigniti iz zahodne ali južne strani nad vse. Potegniti vse vrvice skupaj v težišče obstoja. In mogoče sploh ne več gledati, ocenjevati, soditi. Ampak samo čutiti. </span><br />
<br /></div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-61248206892676870732013-05-31T14:28:00.000+02:002013-09-30T20:54:50.441+02:00Mogoce pa je vse preprosto<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
<div style="text-align: left;">
<span style="font-family: Times, Times New Roman, serif;">
</span>
</div>
<div style="-webkit-tap-highlight-color: rgba(26, 26, 26, 0.294118); font-family: Noteworthy; font-size: 18px; line-height: 24px; text-align: -webkit-auto;">
<span style="font-family: inherit;"><span style="color: purple;">Dajanje =</span><span style="color: purple;"> praznjenje. Sprejemanje = nabiranje. </span></span></div>
<div style="-webkit-tap-highlight-color: rgba(26, 26, 26, 0.294118); font-family: Noteworthy; font-size: 18px; line-height: 24px; text-align: -webkit-auto;">
<span style="color: purple; font-family: inherit;">Ce je prvo moski princip, je drugo zenski. </span></div>
<div style="-webkit-tap-highlight-color: rgba(26, 26, 26, 0.294118); font-family: Noteworthy; font-size: 18px; line-height: 24px; text-align: -webkit-auto;">
<span style="font-family: inherit;"><span style="color: purple;">Ce je spolnost vrhunec misterio</span><span style="color: purple;">zne zdruzitve janga in jinga, potem se mora zaradi svojega hrepenenja po popolnosti jang izprazniti. Jin zeli zaradi popolne dovrsenosti sprejeti. Taka je tudi fizicna podoba zdruzitvenih organov. </span></span></div>
<div style="-webkit-tap-highlight-color: rgba(26, 26, 26, 0.294118); font-family: Noteworthy; font-size: 18px; line-height: 24px; text-align: -webkit-auto;">
<span style="color: purple; font-family: inherit;"><br /></span></div>
<div style="-webkit-tap-highlight-color: rgba(26, 26, 26, 0.294118); font-family: Noteworthy; font-size: 18px; line-height: 24px; text-align: -webkit-auto;">
<span style="color: purple; font-family: inherit;">Ali niso moski in zenski mozgani le del tega visjega zlitja? Potem jih ne moremo locevati od vsega in "misliti," da smo bolj umski in pametni od visje inteligence. Potem je spoznavanje zivljenja, njegovih pravil in filozofij ter "ziveti" samo po sebi posledica vsega tega. Moski hrepeni po miru, ki ga lahko najde v praznosti. Prazna glava, nobenih misli, analiz, vedno v stanju nic, odzivanje brez priprav, sposobnost spontanosti, odgovore o smislu ne isce vedno in povsod. Zenska zbira informacije, nabira in si sestavlja razloge, dela povezave, ki zahtevajo nove in drugacne odgovore. Zato reagiranje na podlagi sestavljenih zgodb in analiz, zato zanimanje po zivljenju drugih, zato govorjenje in drezanje. </span></div>
<div style="-webkit-tap-highlight-color: rgba(26, 26, 26, 0.294118); font-family: Noteworthy; font-size: 18px; line-height: 24px; text-align: -webkit-auto;">
<span style="color: purple; font-family: inherit;">Da se uravnovesimo in stopimo blizje, zenska mora obcasno opustiti kontrolo in se prepustiti ... toku. In miru. In moski mora zapolnjevati prostor, ne sme se samo prepuscati ... toku. Zaradi miru. </span></div>
<div style="-webkit-tap-highlight-color: rgba(26, 26, 26, 0.294118); font-family: Noteworthy; font-size: 18px; line-height: 24px; text-align: -webkit-auto;">
<span style="color: purple; font-family: inherit;"><br /></span></div>
<div style="-webkit-tap-highlight-color: rgba(26, 26, 26, 0.294118); font-family: Noteworthy; font-size: 18px; line-height: 24px; text-align: -webkit-auto;">
<span style="color: purple; font-family: inherit;">Ustvarjamo se skupaj! In vse je tako, kot mora biti. Prelivanje, uresnicevanje, dopolnjevanje. Potem je res vse preprosto. </span></div>
</div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-28022296739699690502013-05-11T21:10:00.001+02:002013-05-11T21:16:15.340+02:00Vsi smo nenormalni. Vsi smo normalni. <div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
<span style="color: #4c1130;">Zadnje dni je na svoje facebook stene "nenormalno" veliko ljudi nalepilo izjavo:</span><br />
<span style="color: #4c1130;">"I tried to be normal once. Worst two minutes in my life." Ob tem pa še kak pripis v stilu, kako sem jaz poseben in nihče me ne razume in vse je ok. In manjka samo še to: jaz sem boljši, ker si upam biti bolj nenormalen. Kar je pa že skoraj res.</span><br />
<span style="color: #4c1130;"><br /></span>
<span style="color: #4c1130;">Kar naenkrat smo vsi "čudni?" Nenormalni. Hecno ali pa žalostno, da se ne počutimo normalne. Ali ni vsa finta v tem, da smo v resnici vsi vsak zase nekaj posebnega? Ali ni to prej normalno kot pa nenormalno? Zanimivo se mi zdi, da se ljudje lažje poistovetijo s tem, da so nenormalni v tem svetu, v tej družbi. S tem se jim skoraj opravičijo vse napake in vse lastnosti, ki jih večina ne odobrava. Ali pa je to edina maska, ki jim dovoli biti to, kar so. "Če sem nenormalen, potem sem v redu."</span><br />
<span style="color: #4c1130;"><br /></span>
<span style="color: #4c1130;">Mogoče je ves catch v tem, da so nas pol življenja poskusili vkalupiti v nek sistem, v norme, ki so splošno sprejete in so "normalne." Torej gre za proces izdelave sistema, ki kot tak pač mora obstajati, sicer bi se najbrž pobili. Proces socializacije. Ampak nekje vmes se je izgubila bit. Srčika. Odmik. Niansa. Naša posebnost, naša narava, naša nenormalnost. Ali potem sploh ne more obstajati?</span><br />
<span style="color: #4c1130;"><br /></span>
<span style="color: #4c1130;">... če bomo bolj mi mi in bomo bolj razumeli pomen sistema, pa bodimo vsi nenormalni. </span></div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-11257921230555361912013-05-07T20:07:00.001+02:002013-09-30T22:27:13.163+02:00Pogled, ki ga ustvarijo drugi<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
<span style="font-family: Arial, Helvetica, sans-serif;"><br /></span>
<br />
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #351c75; font-family: Arial, Helvetica, sans-serif;">Smo, kar smo. Niti ne vemo dokončno, kaj je to. Kar nas
tišči v duši, kar nam povzroča trebušne metulje, kar nas dela nemirne, kar nas
tišči v tla. Ali je to tisto, kar smo se odločili sami ali je to tisto, kar
nosimo v sebi, brez moči, da kaj spreminjamo?</span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #351c75; font-family: Arial, Helvetica, sans-serif;">Kako imajo lahko vse te informacije drugi? </span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #351c75; font-family: Arial, Helvetica, sans-serif;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #351c75; font-family: Arial, Helvetica, sans-serif;">Srečamo se. V točki na premici. V presečišču dveh premic.
Vse teče z nepredstavljivo hitrostjo nazaj in naprej. Ja, tudi nazaj. Kaj pa bi
bila ta točka, če ne bi vse premice šle v obe strani brezkončno?</span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #351c75; font-family: Arial, Helvetica, sans-serif;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #351c75; font-family: Arial, Helvetica, sans-serif;">Podelimo si trenutke. Podelimo si ostro bolečino, neskončno
veselje, čudne besede, žalostne oči, nekontrolirane vzdihe, otroški smeh,
umazane čevlje. In za nekoga to ostanemo. </span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #351c75; font-family: Arial, Helvetica, sans-serif;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #351c75; font-family: Arial, Helvetica, sans-serif;">Nič hudega. Zato pa imamo možnost srečati nove ljudi. Da
izrazimo preko novih presečišč nove podobe in potenciale. A nihče ni, kot mi.
Še sami ne vemo, kdo smo. A drugi ponese vse to dalje v svojo brezkončnost. In
tam spet sreča nove premice, ki vidijo tudi oblike prejšnjih presečišč. Pa so
res prave barve? Niso umazane od (pre)več premic?</span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #351c75; font-family: Arial, Helvetica, sans-serif;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #351c75; font-family: Arial, Helvetica, sans-serif;">Škoda le, da se ne srečujemo vedno znova, z vsemi, v kakem
novem presečišču. V rožnato obarvani večerni zarji. Z zaljubljeno iskro v očeh.
Z junaško dvignjeno roko. S trdno silhueto sredi zmešanih ljudi. Z dvignjenimi
krili. </span></div>
</div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-7813571136778294798.post-20231959616102029632013-05-07T19:39:00.001+02:002013-05-07T21:25:30.381+02:00Zakaj ljudje nis(m)o bolj aktivni državljani?<div dir="ltr" style="text-align: left;" trbidi="on">
<br />
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #741b47; font-family: Verdana, sans-serif;">Življenje je postalo zapleteno. Zapleteno in zahtevno. Pa ne
zaradi življenja samega. Zaradi vsega balasta, ki smo si ga znosili v svoje
male bunkerje. Zaradi vsega dogajanja, ki se odvija zunaj nas. In to postaja
naporno in nadležno spremljat. In sledit vsem novim pojmom, pravilom, ki so še
včeraj imela za osnovo zdravo pamet in nobene potrebe po tem, da mora biti to
sploh zapisano na papirju.</span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #741b47; font-family: Verdana, sans-serif;">Ljudje postajamo apatični, jezni in žalostni. Peljemo 20
km/h prehitro, kar seveda je prekršek in seveda smo kršili zakon, in moramo
takoj, nemudoma, v 8 dneh plačati položnico. Nima veze, če se je na TRR plača že usedla, če bo potem
ostalo za šolo v naravi za našega mladička, če bo ostalo vsaj za plačilo položnice
ogrevanja, ki zapade čez 2 dni. A ta prekršek je preklemano droben. Tam na
tisti cesti v tistem trenutku nismo nikogar ogrozili, saj ni bilo poleg nas in
škatle na kandelabru, nikjer nikogar. </span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #741b47; font-family: Verdana, sans-serif;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #741b47; font-family: Verdana, sans-serif;">Za tiste, ki so se leta igračkali s tujim denarjem in vsakdanjikom drugih, ki so po
tej isti zmešnjavi zakonov, kršili ne samo enega stavka, ampak več členov in
zakonov, pa ta ista praksa ne velja. Še vedno dajejo medijem brihtne izjave, imajo nove
poligone poteševanja svoje odvisnosti od moči in vsiljevanja svojega prav, za
tiste zdravopametnodokazljive prekrške pa pravijo, da postopek ni bil pravilno
izpeljan, da ni dokazov, da je sum ovržen.
A kje je ostala morala, če je že zdrava pamet izginila? Občutek, da
nekaj ni prav? A to ni dokaz? Smo ga res vsi zatrli? Mi in oni?</span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #741b47; font-family: Verdana, sans-serif;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #741b47; font-family: Verdana, sans-serif;">Pravice torej ni. Nima smisla, da se delamo, da je. Da se
borimo zanjo. Stane nas časa, energije, denarja. Ko pa moramo praskati skupaj
za položnice.</span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #741b47; font-family: Verdana, sans-serif;"><br /></span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #741b47; font-family: Verdana, sans-serif;">A tisto notri ne utihne! Pri komur ne utihne, bo postajal
tudi na ven vedno glasnejši. Ali pa bo uvedel svoja pravila in upošteval svoja
načela, ne cosmopolitanova ali pa tista omejujoča, ki jih dnevno slišiš, da so edina
možna. Brskal bo dalje. Presejal ob tem celo mavrico čustev in se skozi
notranje robidovje prebijal do svoje resnice. Ki pa ni taka, da bi komu
generalno škodovala. Ki upošteva skrb zase, za druge in prostor. Ki… mogoče
pelje tudi do revolucije… kaj pa vem.</span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<span style="color: #741b47; font-family: Verdana, sans-serif;"><br /></span>
<span style="color: #741b47; font-family: Verdana, sans-serif;">A ker postaja zahtevno poslušat svoj prav in tisto »tišino«
notri </span><span style="color: #741b47; font-family: Verdana, sans-serif;">(ker nimamo časa, energije, denarja)</span><span style="color: #741b47; font-family: Verdana, sans-serif;">, ki nas velikokrat skoraj ogluši, ko pa je vse zunaj tako glasno in
mamljivo, počasi postanemo apatični. In gluhi. Raje se prepustimo zunanji jezi in
žalosti. Se malo pritožujemo, večinoma pa še to ne. Ker je preveč vsega, ker
izgubimo nit, ker ne vemo, kaj konkretno pa lahko naredimo. Moramo biti
presneto sitni in močno slediti notranjim vzgibom, da brskamo, da se borimo, da
iščemo odgovore in načine. Če ni časa, če ni energije, če smo raje tiho, potem v nekem
trenutku več ne gre in (p)ostanemo samo še nekdo v množici, karavana pa gre
dalje. In mi delamo samo še (za)to, da plačamo svoje položnice.</span></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<br /></div>
<div class="MsoNormal" style="text-align: justify;">
<br /></div>
</div>
samosebesedahttp://www.blogger.com/profile/11136981763968218658noreply@blogger.com0