sobota, 17. maj 2014

Praznina in samota

Prazno je. Prazno.
Tuli, se krči, gruli, boli. Kot takrat, ko si lačen. 

Tako je v naših dušah. V večini duš, ki nesrečno tekajo po tem delu razvitega planeta in kričijo: "Samo daj mi nekaj ali nekoga, da zapolnim to luknjo." Da bo vsaj za trenutek bolje. 

Nihče ne more dobro poznati tona mojega tuljenja. Ne more prevzeti moje bolečine nase in me je rešiti. 
Kot jaz ne morem zares zlesti v zadnji pajčevinast kot duše koga drugega in zapolniti praznino s svojim bitjem. 

Lahko pa se zavedamo, da smo tako prekleto mala in nemočna bitja. Da smo najbrž tu, skupaj, drug z drugim samo zato, da si damo oporo. Da tulimo skupaj. Samo zato, da si olajšamo življenje. V trenutkih, ko res nimaš ničesar več. Ko zginejo vsi. In vse. 

Da takrat objamemo telesa. Da takrat damo požirek vode. Ali pa smo samo tiho in razumemo.

Zakaj ljudem ni težko priskočit na pomoč drugim, ko je drugim res težko? Ko jim je na ven res težko. Ker je takrat res videti to razgaljenje. To praznino. To osamljenost. Ker se takrat zares zavedamo, kako smo sami in nemočni. Brez drugih. Ker sami zaradi bolezni ne moremo premakniti svojega telesa. Ker sami ne moremo zgraditi metre varovalnih ograj pred deročo reko. 

In zakaj ne vidimo, ne zaznamo ali pa ignoriramo težino, ki se je ne vidi? Zakaj se raje obrnemo stran? 
...
Raje se zapiramo v svoje male betonske luknje. V svoje male svetove, ki smo jih tako luksuzno zgradili. Ali pa se jih sramujemo. V svoje ranjene duše. V svoja bolana telesa. Bežimo. Stran. Samo stran. 

In mi še kar polnimo to luknjo z novimi rdečimi torbicami, z večbarvnimi nohti, z mnogokonjskimi belimi avtomobili, s superživili, s tonami drog, z obsedenim seksom. Polnimo luknjo z zgodbami bolj nesrečnih in grših od nas. Ali pa s srečo nekoga, ki mu je mogoče kaj uspelo. 

In mi še kar pustimo, da je ego naš vladar. Da so želje po imeti prav pomembnejše od razumevanja. Da so besede pomembnejše od dejanj. 

Zakaj ljudje to spoznamo, ko izgubimo vse, kar je mogoče prijeti v roke? Ko ljudje, ki so se trudili slišati tvoj ton tuljenja, gredo? Ko kot prazna vrečka šteješ dneve, ki so ti še ostali?

Zakaj se je tega tako težko naučiti?!?!




Ni komentarjev:

Objavite komentar