torek, 07. oktober 2014

Je kdo opazil reklame?

Kaj je zdaj to?
Kdaj se je to začelo?

Odsurfaš na razne spletne strani, recimo informativnih portalov, in se ti tako lepo počasi z leve, kot en vagonček, pripelje en okvirček, seveda informacije na kubik. Če je zaenkrat vse še tiho, se ti med iskanjem tistega miniaturnega x-a, ki bi vse skupaj lepo pogasnil, začne (napol v živo) javljat moški glas, ki te začne prepričevati, da bo "več o tem dogodku" ob 18h na tem in tem kanalu. Ga kolikor toliko lepo odsloviš in se prebiješ do željenih besed. A ne mine 5 minut, že se spet pripelje. Nekaj je pozabil povedati?!

Iščem neke opise filmov... vtipkam spletni naslov. Se prikaže sfotošopirana dama z bleščečim diamantnim nasmehom. Z zobnimi vsadki v roki. Wtf?! Kaj ne gledam sporede filmov? Komaj najdem, kam naj kliknem, da se odpeljem zares tja. 634 klikov, preden prideš do pravega mesta.

TV ... itak problem že sam po sebi. Ampak slučajno želiš pogledat nek film. Bolj je TV komercialna varianta, bolj vse nekaj utripa, se plazi, vozi, migeta. Zgoraj, spodaj, levo, na desni. Kar neke napovedi. Resničnostnih šovov oz. nekih kvazi oddaj, ki jih nujno moram pogledati, pravijo. Sploh nič več ne razumem, kaj vse mi ponujajo.

Ojoj, med tem pisanjem dobim sporočilo s povezavo do nekega članka. Do njega sploh ne morem. Naslov je... vmes mi nekdo ponuja neko novo zavarovanje, govori seveda. A ravno takrat z leve ... evoga, pride celo še en oglas! Ta je vsaj tiho. Špageti, ki jih kuha, pa dobro zgledajo... Preden vse pošutiram stran, mi že mine do branja in se vrnem k temu pisanju.

Pa to je noro, možgani mi utripajo. Veke komaj kontrolirajo premike, očesne mišice so na obremenitvenih testih, mežikam ko tisti z najhujšo nevrološko motnjo. Čakaj, na kateri strani so že ponudili kapljice za oči???

Baje dnevno (zavestno ali podzavestno) sprejmejo naši možgani več tisoč informacij oz podatkov - v eni uri ravno toliko kot pred npr. 30 leti v enem tednu.

Čakam na oglas, ki mi bo ponudil gasilni aparat za možgane, ko se bodo scvrli :-S 

petek, 26. september 2014

Pomen srca

Kaj res šteje, ko se življenje konča? Kaj loči ljudi na velike in male?
Brez filozofiranja, odgovor je, ne morem verjeti, resnično kratek.
To je veliko srce.
In to je vse.
Danes se mi zdi, da mi je to res jasno.

Prevečkrat ponovljeno, prevečkrat povedano na pamet, brez osnove, velikokrat uporabljeno za izgovor. A milijonkrat povedano iskreno, gotovo z razlogom. Vsakič kdo na novo v srcu to začuti. Kdaj se je njegovega srca nekdo zares dotaknil. Pa je bil samo dotik. A trajal bo večno.

nedelja, 14. september 2014

Kdo se boji brihtnih ljudi?

Kaj je štos obresti? Zakaj se toliko govori o bankah? Zakaj nam gredo krediti na živce?
...
Kako vlogo imajo ministri - so res toliko pomembni, kot se o njih govori? Kdo za kaj odgovarja, kdo je za napake imenovan, da jih popravi? Za kaj se toliko govori, da smo v krizi? Kaki krizi? Zakaj sploh toliko poslušamo na TV-ju o vsem tem?
...
Kaj je sploh to DDV? Kam gre ves tisti denar, ki gre stran od plač? Zakaj je problem, če moj ata popravi avto sosedu in mu on plača "na roko?"


Polno vprašanj gimnazijke. Vedoželjne. Učjive. Odprte. Aktivne. Vsestranske. Z vprašanji. Odprtimi in neodgovorjenimi.

Zgrozim se ob spoznanju, da tudi v eni gimnaziji, tisti hiši, kjer bi naj zorelo največ človeškega potenciala neke države, kjer bi naj skozi dril in zicledr generacije dobile podlago za nadgradnjo, raziskovanje in preučevanje različnih ved, kjer mladi državljani dobijo sofinancirano vzgojo in izobraževanje, NI možno dobiti znanja osnovnih "ved" in informacij o življenju v času, ki ga zaznamujejo demokracija, "demokracija," kapitalizem, ekonomija, finance, podjetništvo in vse te reči.

Take reči, kot so odgovori na zgornja vprašanja, so torej stvar lastnega firbca in sitnobe, samospraševanja preko knjig in interneta, stvar frendov, ki te obkrožajo, in jasno, stvar družine, ki te pripravlja na resnični življenski fajt.

Če je trend vsega tega simetrično nasproten firbcanju in iskanju odgovorov na taka vprašanja, je jasno, da pokljukamo same nule. Saj... koga pa bi zanimalo začeti na suho brskati po ustavi, po wikipediji, knjigah in zaprašelih knjižnih policah, če je potrebno slediti toliko drugim rečem, da si na tekočem? Kje bi le našli čas ob vsem kopičenju podatkov, 10-urnem šolskem urniku, še vsem drugim aktivnostim? Zakaj bi le, ko pa se je treba še zabavat na lokalnem balu, pofotkat nove nohte, se podružit s fantom? In sploh... zakaj bi - saj stari vedno pravi, da politiki in bančniki itak samo kradejo, da zato bo tistega sosedovega pižoja iz inata pošraufal na črno? In če mati pravi, da ima največ miru, če se s temi rečmi sploh ne ubada?

In zdaj ulet' v soboto na veselico z vprašanjem, koga bi bilo pametno volit?! Odpri debato o delu na črno, če si upaš! Povej na glas, da se ti zdi, da je aktualni župan gnida vseh gnid. Meeeh, naenkrat si sam! Pokvariš vse, ubiješ veselje, s prstom pokažeš na nevednost in apatičnost. Priznaš, da ti nekaj ni jasno. Dregneš v drek. Ni vredno.

Torej ostaja opcija, da neke osnove da šolski sistem. Čeravno ni treba s členi ustave utrujat avtomehanikov in vrtnarjev, bilo bi pa vseeno fino, da bi nekaj o DDV-ju in sivi ekonomiji slišali tudi tile. In gimnazijcem bi bilo, ob vsem drilu o načelih starih sociologov, o filozofskih smereh 13. stoletja in zgodovinskem pogledu na razvoj komunizma, verjetno grozno zanimivo učiti se o aktualnih Janezih, Mirotih in Alenkah. O razlagi kratic, ki jih ob (slučajnem) druženju s starejšimi, slišijo, pomešane z jezo, strahom in ogorčenjem. DDV, EK, SMC.

A kaj... takih tem predmetnik gimnazije ne premore (predmetnik po ministrstvu). Ne gre, ni jih kam stlačit. Ni časa. Ni prfoksov, ki bi to praktično predstavili. Stvari so prekompleksne za razlago. Naj se vsak sam pozanima.

In hec... ne bodo se pozanimali sami. Ker ni časa. Ker ni prfoksov. Ker v tem trenutku ni treba. Ker je toliko drugega v tem polnem svetu. Naj bo mir pri hiši. In odnosi s sosedi dobri. Naj se oni tam sami ukvarjajo z vso to težko težino.

Pa s(m)o vsi zadovoljni... my ass!

sobota, 05. julij 2014

Prosim. Hvala. Oprostite.

Pozabili smo na druge. Drug na drugega. Pozabljamo že nase. Zaostajamo v skrbi zase. Resničnem tretmaju. Duše, uma in telesa. Kar pacamo nekaj skupaj. Na ven in na noter. Zakrivamo. Skrivamo.

A posledice ignoriranja drugih ljudi v našem neposrednem prostoru nas že tolčejo po glavi. Tako se je v tem kaosu zgodilo, da smo medtem ko smo začeli pozabljati nase, najprej pozabili na druge. In to se v prvi vrsti tiče nas. V drugi pa drugih. In v tretji skupnega prostora. In časa.

V čem je zame štos tegale... Opazujem in štejem. Kdo, kako, kdaj in kje izgovori te tri vljudne besede, ki jih narekuje tudi (tečni?) bonton. Bonton je verjetno samo izmišljotina nekoga, ki je ugotovil, da je potem vsem lažje in lepše. Če smo vljudni. Ko je treba.

Če se le da to vljudnost povezat s čutenjem (empatijo) vsake druge osebe, dobijo te besede res pravo energijo. Ker... ljudje so se začeli opravičevat vse povprek. "Oprosti, ker pada dež." "Oprosti, ker sem tako suha." "Oprosti, ker je trgovina že zaprta." ZA KAJ se tu opravičujemo?

In 'prosim' je včasih prav oguljena groteskna fraza izsiljevanja. Ali pa tako za mimogrede pade v vsak drugi zaključek stavka. Ali pa tako zelo težko izgovorljiva trhla beseda, ko je potrebno nekoga prositi nekaj zase. Ne gre nam. Čisto navadno prositi za nekaj, kar tako obstaja, nam pripada ali pa bi nekdo z veseljem naredil za nas.

In kako zelo smo šele pozabili na primeren tajming uporabe besede 'hvala.' Ker nam jo je nerodno izreči? Ker nas takrat naredi majhne? "Mama, hvala za kosilo." Zakaj, če je pa samoumevno, da ga 'mora' skuhati? Vsaj 'hvala' kar tako, namesto pozdrava, se sliši boljše.

Če te besede še nekako izrekamo bližnjim (vsaj takrat, ko situacije niso preveč boleče) je pa skoraj že pol čudeža, če jih stresemo iz čarobne skrinjice kar prvemu mimoidočemu, ki ga želimo prehiteti na pločniku in nam je malo napoti. Glasbeniku, ki je nam je naredil večer lepši z igranjem violine. Gostu, ki naroča podaljšano kavo.

Te besede so najbrž res tu zato, da se počutimo vsaj malo boljše. Sredi sivega dne.
Si predstavljate, da bi z njimi vsi pretiravali?! Sredi belega dne?


sobota, 17. maj 2014

Praznina in samota

Prazno je. Prazno.
Tuli, se krči, gruli, boli. Kot takrat, ko si lačen. 

Tako je v naših dušah. V večini duš, ki nesrečno tekajo po tem delu razvitega planeta in kričijo: "Samo daj mi nekaj ali nekoga, da zapolnim to luknjo." Da bo vsaj za trenutek bolje. 

Nihče ne more dobro poznati tona mojega tuljenja. Ne more prevzeti moje bolečine nase in me je rešiti. 
Kot jaz ne morem zares zlesti v zadnji pajčevinast kot duše koga drugega in zapolniti praznino s svojim bitjem. 

Lahko pa se zavedamo, da smo tako prekleto mala in nemočna bitja. Da smo najbrž tu, skupaj, drug z drugim samo zato, da si damo oporo. Da tulimo skupaj. Samo zato, da si olajšamo življenje. V trenutkih, ko res nimaš ničesar več. Ko zginejo vsi. In vse. 

Da takrat objamemo telesa. Da takrat damo požirek vode. Ali pa smo samo tiho in razumemo.

Zakaj ljudem ni težko priskočit na pomoč drugim, ko je drugim res težko? Ko jim je na ven res težko. Ker je takrat res videti to razgaljenje. To praznino. To osamljenost. Ker se takrat zares zavedamo, kako smo sami in nemočni. Brez drugih. Ker sami zaradi bolezni ne moremo premakniti svojega telesa. Ker sami ne moremo zgraditi metre varovalnih ograj pred deročo reko. 

In zakaj ne vidimo, ne zaznamo ali pa ignoriramo težino, ki se je ne vidi? Zakaj se raje obrnemo stran? 
...
Raje se zapiramo v svoje male betonske luknje. V svoje male svetove, ki smo jih tako luksuzno zgradili. Ali pa se jih sramujemo. V svoje ranjene duše. V svoja bolana telesa. Bežimo. Stran. Samo stran. 

In mi še kar polnimo to luknjo z novimi rdečimi torbicami, z večbarvnimi nohti, z mnogokonjskimi belimi avtomobili, s superživili, s tonami drog, z obsedenim seksom. Polnimo luknjo z zgodbami bolj nesrečnih in grših od nas. Ali pa s srečo nekoga, ki mu je mogoče kaj uspelo. 

In mi še kar pustimo, da je ego naš vladar. Da so želje po imeti prav pomembnejše od razumevanja. Da so besede pomembnejše od dejanj. 

Zakaj ljudje to spoznamo, ko izgubimo vse, kar je mogoče prijeti v roke? Ko ljudje, ki so se trudili slišati tvoj ton tuljenja, gredo? Ko kot prazna vrečka šteješ dneve, ki so ti še ostali?

Zakaj se je tega tako težko naučiti?!?!




četrtek, 24. april 2014

Od enostavnosti h kompliciranju

Nič novega nisem odkrila.

A sem vsakič znova res presenečena nad (navidezno) kompleksnostjo naših družbenih pravil, družbenega ustroja, vodenja in državnega upravljanja, zakonov, predpisov. Po svoje zato, ker je to prava mala umetnost, predvsem pa zato, ker je to taaaako neuporabno in nerazumljeno. Oz. pardon uporabno in razumljeno le mali peščici ljudi. Ki seveda zaradi tega privilegija vedno znova jemlje stvari v svoje roke.

Vedno znova se prizemljim, ko dobim dokaz, da ljudi v najširšem kontekstu premakneš s preprostostjo. S kratkimi stavki, preprostimi mislimi, oprijemljivimi primeri. Z nekaj ščepci čustev, malo ironije ali pa humorja. In to je to. Filozofija, psihologija, sociologija, literatura, politika. To so res težke stvari. (Pre)dolgi stavki. Nič takega za prijeti se.

Naredila sem poskus. En tak časniški psihološki-sociološki-zgodovinski-politični intervju sem dala v branje. Različnim ljudem. Ne samo tistim, za katere vem, da so ga požrli. Prosila sem za njihove odzive ob tem. Ali jim je branje razumljivo? Ali se sploh prebijejo do prve tretjine? So besede predstavljive? Mislijo, da je to resnica ali nima niti bližnjega stika z realnim življenjem? Ali možgani prebavijo vse vejice med stavki? Je veliko tujim ji besed? So misli med črkami ali pri kuhanju, ljubimcu, novimi hlačami?

Nič takega ni bilo. Večini povedano nima stika z njihovim življenjem. Sproža odpor. Do branja, do intervjujanca, do družbe, do politike in vsega tega. Odpor v možganih, očeh, mislih. Na nič takega se ne prilepi.

Kako torej narediti kak korak naprej? Zase? V družbi?
Mogoče je pa potreben korak nazaj. V polje "zdrave kmečke pameti." To gotovo imamo in to znamo. In tam se naj gradi večina za večino ljudi pomembnih reči. Te "težke" vede naj bodo za izbrane, željne. Katerih naloga je, da nagruntajo način, kako bodo približali stvari širšim skupinam. To ne bi smelo biti nič tako težkega. Ali pa vsaj enako zahtevno, kot se zdi povprečnemu bralcu prebiti skozi en tak članek.

Samo razmišljam. Predlagam.

Mogoče pa bom enkrat ustanovila Akademijo za zdravo pamet.






sobota, 29. marec 2014

Sram

... še malo. Še malo opazovanja in vrtanja. In verjeti bom začela, da je to čustvo eno najbolj škodljivih, tisto, ki vzame večini največ poguma. Se mi zdi, da je tako močno, da še strah postane prestrašen.

Sram nas je lastnih teles. Sram nas je telesne višine. Sram pleše. Sram menstrualne krvi. Tiste dolge dlake na licu, ki je zrasla na istem mestu kot mami. Sram tankih rdečkastih las. Sram poraščenosti po riti. Sram kratkih svaljkastih prstov. Sram nas je, da smo rojeni takega spola.

In sram nas je, da je mati tako tečno bitje. Da ima oče velik trebuh. Da kdaj oklofuta mamo. Da je včasih prazen hladilnik in da je včasih res težko zaspat zaradi te klinčeve plesnobe v sobi. In v duši. Ali pa nas je sram, ker je fotr kupil ganz novega terenca s črnimi šipami. Ker ti pred prijatelji stisne v roko 100 evrov in reče: pelji jih na sladoled.

In sram nas je lastnih priimkov. Sram krajev, kjer smo odraščali. Sram imen in številk ulic. Sram narodnosti. Sram podkupljivosti župana. Sram ozkega pogleda politikov, sram besed predsednika.

Sram nas je, ker mislimo, da smo sami krivi. Pardon, da smo za vse sami krivi.

Mislimo, da smo tako vsemogočni, da smo mi skreirali telo. Da je videti tako, kot je. Da smo z lastno pametjo pognali ven tisto dlako, ji določili (napačne) koordinate in dolžino. Mislimo, da smo krivi, ker se na vratu delajo gube, ker črnina iz las izginja. Ker je celulit vse težje odpravit in ker je na rokah vse več nekih temnih peg.

Ja, nezanemarljivi del pri uničenju lastnega telesa vsekakor imamo. Na primer: s prevelikim vnosom kalorij, ki jih bi naj zmlelo telo, pa jih ne, smo gotovo sposobni ustvariti nove maščobne zaloge na trebuhu, pasu, bokih. Za vsak primer, za primer vojnega stanja in lakote. Za te reči je najbrž narava rekla, naj bo, naj se nekam shrani. A če pogledam okrog, smo najbrž v vojni sami s sabo. Tudi če do nje pride (kar ni neverjetno), v bližnji preteklosti (ko smo grickali čips, mešali slino s hrustljavo skorjico štručke ali odojka) in danes (ko ravno ne vemo, kaj bi sami s sabo, pa dajmo nekaj pojest) vojne ni!

Edin možen izgovor pri tem je zavedanje, da s sebi škodljivimi miselnimi vzorci, čustvenim neizražanjem in nespoštovanjem telesa, predrugačimo telo in ustvarjamo bolezni. In ko jih ne prepoznamo kot opozorilo ali vzamemo kot nekaj dobronamernega s strani narave, smo res v riti. Točno takrat bi bil naš sram na mestu. V povezavi z lenobo, v povezavi s strahom in tako lepo naprej. Ker smo, ne glede na to, da smo bili opozorjeni, pogledali stran, se naredili francoza in pristali na vse posledice. Pa še takrat bi bolj kot to, da nas je sram, morali pokončno stati za svojo odločitvijo.

V tem delu sta naša krivda in sram možna izgovora. Diagnoza bolezni je kot obsodba sodišča, kjer smo vedno krivi, edina sreča je, da si kazen lahko sami izberemo.

A od tu naprej ne pomaga nobena pamet več. Narava ima svoje gravitacijske in energijske zakone. Letne čase in namene. Obstajajo višji zakoni ali pa naključja, zakaj sem se rodila točno tem staršem, v točno tej državi. Z rjavimi lasmi, na nogi z daljšim kazalcem od palca, z višino 1,62 metra.

In kako vlogo ima potem pri vsem tem sram???