Včasih se zgodi vse. Včasih srečaš vse. Včasih poveš vse.
In potem hočeš nič. Nič povsod. Ker je vse povedano, ker je vse na razpolago, ker so vsi na dosegu. Ker je točka ravnotežja tako jasna kot obzorje na umitem nebu.
Ne moreš več razmišljati, ker so misli prazne ali izpolnjene.
Ne da se ti več govoriti, ker so besede povedane.
Ne moreš več poslušati, ker na tej točki ne slišiš nobenih novih glasov.
Ne preneseš novih reči okoli sebe, ker grozijo, da bodo brutalno uničile nežnost trenutka.
Ne potrebuješ nobenega občutka, da kdorkoli kje obstaja, s komer si povezan. Ker je, kot da si povezan z vsemi za vedno.
Potem odpreš usta, zapreš oči in samo si. In tako otročje čakaš, kaj se bo potem zgodilo.
Finta je le, da se vedno potem nekaj zgodi. Da ne traja.....
In potem hočeš nič. Nič povsod. Ker je vse povedano, ker je vse na razpolago, ker so vsi na dosegu. Ker je točka ravnotežja tako jasna kot obzorje na umitem nebu.
Ne moreš več razmišljati, ker so misli prazne ali izpolnjene.
Ne da se ti več govoriti, ker so besede povedane.
Ne moreš več poslušati, ker na tej točki ne slišiš nobenih novih glasov.
Ne preneseš novih reči okoli sebe, ker grozijo, da bodo brutalno uničile nežnost trenutka.
Ne potrebuješ nobenega občutka, da kdorkoli kje obstaja, s komer si povezan. Ker je, kot da si povezan z vsemi za vedno.
Potem odpreš usta, zapreš oči in samo si. In tako otročje čakaš, kaj se bo potem zgodilo.
Finta je le, da se vedno potem nekaj zgodi. Da ne traja.....
