Je kdo opazil reklame?

Kaj je zdaj to?
Kdaj se je to začelo?

Odsurfaš na razne spletne strani, recimo informativnih portalov, in se ti tako lepo počasi z leve, kot en vagonček, pripelje en okvirček, seveda informacije na kubik. Če je zaenkrat vse še tiho, se ti med iskanjem tistega miniaturnega x-a, ki bi vse skupaj lepo pogasnil, začne (napol v živo) javljat moški glas, ki te začne prepričevati, da bo "več o tem dogodku" ob 18h na tem in tem kanalu. Ga kolikor toliko lepo odsloviš in se prebiješ do željenih besed. A ne mine 5 minut, že se spet pripelje. Nekaj je pozabil povedati?!

Iščem neke opise filmov... vtipkam spletni naslov. Se prikaže sfotošopirana dama z bleščečim diamantnim nasmehom. Z zobnimi vsadki v roki. Wtf?! Kaj ne gledam sporede filmov? Komaj najdem, kam naj kliknem, da se odpeljem zares tja. 634 klikov, preden prideš do pravega mesta.

TV ... itak problem že sam po sebi. Ampak slučajno želiš pogledat nek film. Bolj je TV komercialna varianta, bolj vse nekaj utripa, se plazi, vozi, migeta. Zgoraj, spodaj, levo, na desni. Kar neke napovedi. Resničnostnih šovov oz. nekih kvazi oddaj, ki jih nujno moram pogledati, pravijo. Sploh nič več ne razumem, kaj vse mi ponujajo.

Ojoj, med tem pisanjem dobim sporočilo s povezavo do nekega članka. Do njega sploh ne morem. Naslov je... vmes mi nekdo ponuja neko novo zavarovanje, govori seveda. A ravno takrat z leve ... evoga, pride celo še en oglas! Ta je vsaj tiho. Špageti, ki jih kuha, pa dobro zgledajo... Preden vse pošutiram stran, mi že mine do branja in se vrnem k temu pisanju.

Pa to je noro, možgani mi utripajo. Veke komaj kontrolirajo premike, očesne mišice so na obremenitvenih testih, mežikam ko tisti z najhujšo nevrološko motnjo. Čakaj, na kateri strani so že ponudili kapljice za oči???

Baje dnevno (zavestno ali podzavestno) sprejmejo naši možgani več tisoč informacij oz podatkov - v eni uri ravno toliko kot pred npr. 30 leti v enem tednu.

Čakam na oglas, ki mi bo ponudil gasilni aparat za možgane, ko se bodo scvrli :-S 

Kdo se boji brihtnih ljudi?

Kaj je štos obresti? Zakaj se toliko govori o bankah? Zakaj nam gredo krediti na živce?
...
Kako vlogo imajo ministri - so res toliko pomembni, kot se o njih govori? Kdo za kaj odgovarja, kdo je za napake imenovan, da jih popravi? Za kaj se toliko govori, da smo v krizi? Kaki krizi? Zakaj sploh toliko poslušamo na TV-ju o vsem tem?
...
Kaj je sploh to DDV? Kam gre ves tisti denar, ki gre stran od plač? Zakaj je problem, če moj ata popravi avto sosedu in mu on plača "na roko?"


Polno vprašanj gimnazijke. Vedoželjne. Učjive. Odprte. Aktivne. Vsestranske. Z vprašanji. Odprtimi in neodgovorjenimi.

Zgrozim se ob spoznanju, da tudi v eni gimnaziji, tisti hiši, kjer bi naj zorelo največ človeškega potenciala neke države, kjer bi naj skozi dril in zicledr generacije dobile podlago za nadgradnjo, raziskovanje in preučevanje različnih ved, kjer mladi državljani dobijo sofinancirano vzgojo in izobraževanje, NI možno dobiti znanja osnovnih "ved" in informacij o življenju v času, ki ga zaznamujejo demokracija, "demokracija," kapitalizem, ekonomija, finance, podjetništvo in vse te reči.

Take reči, kot so odgovori na zgornja vprašanja, so torej stvar lastnega firbca in sitnobe, samospraševanja preko knjig in interneta, stvar frendov, ki te obkrožajo, in jasno, stvar družine, ki te pripravlja na resnični življenski fajt.

Če je trend vsega tega simetrično nasproten firbcanju in iskanju odgovorov na taka vprašanja, je jasno, da pokljukamo same nule. Saj... koga pa bi zanimalo začeti na suho brskati po ustavi, po wikipediji, knjigah in zaprašelih knjižnih policah, če je potrebno slediti toliko drugim rečem, da si na tekočem? Kje bi le našli čas ob vsem kopičenju podatkov, 10-urnem šolskem urniku, še vsem drugim aktivnostim? Zakaj bi le, ko pa se je treba še zabavat na lokalnem balu, pofotkat nove nohte, se podružit s fantom? In sploh... zakaj bi - saj stari vedno pravi, da politiki in bančniki itak samo kradejo, da zato bo tistega sosedovega pižoja iz inata pošraufal na črno? In če mati pravi, da ima največ miru, če se s temi rečmi sploh ne ubada?

In zdaj ulet' v soboto na veselico z vprašanjem, koga bi bilo pametno volit?! Odpri debato o delu na črno, če si upaš! Povej na glas, da se ti zdi, da je aktualni župan gnida vseh gnid. Meeeh, naenkrat si sam! Pokvariš vse, ubiješ veselje, s prstom pokažeš na nevednost in apatičnost. Priznaš, da ti nekaj ni jasno. Dregneš v drek. Ni vredno.

Torej ostaja opcija, da neke osnove da šolski sistem. Čeravno ni treba s členi ustave utrujat avtomehanikov in vrtnarjev, bilo bi pa vseeno fino, da bi nekaj o DDV-ju in sivi ekonomiji slišali tudi tile. In gimnazijcem bi bilo, ob vsem drilu o načelih starih sociologov, o filozofskih smereh 13. stoletja in zgodovinskem pogledu na razvoj komunizma, verjetno grozno zanimivo učiti se o aktualnih Janezih, Mirotih in Alenkah. O razlagi kratic, ki jih ob (slučajnem) druženju s starejšimi, slišijo, pomešane z jezo, strahom in ogorčenjem. DDV, EK, SMC.

A kaj... takih tem predmetnik gimnazije ne premore (predmetnik po ministrstvu). Ne gre, ni jih kam stlačit. Ni časa. Ni prfoksov, ki bi to praktično predstavili. Stvari so prekompleksne za razlago. Naj se vsak sam pozanima.

In hec... ne bodo se pozanimali sami. Ker ni časa. Ker ni prfoksov. Ker v tem trenutku ni treba. Ker je toliko drugega v tem polnem svetu. Naj bo mir pri hiši. In odnosi s sosedi dobri. Naj se oni tam sami ukvarjajo z vso to težko težino.

Pa s(m)o vsi zadovoljni... my ass!

Prosim. Hvala. Oprostite.

Pozabili smo na druge. Drug na drugega. Pozabljamo že nase. Zaostajamo v skrbi zase. Resničnem tretmaju. Duše, uma in telesa. Kar pacamo nekaj skupaj. Na ven in na noter. Zakrivamo. Skrivamo.

A posledice ignoriranja drugih ljudi v našem neposrednem prostoru nas že tolčejo po glavi. Tako se je v tem kaosu zgodilo, da smo medtem ko smo začeli pozabljati nase, najprej pozabili na druge. In to se v prvi vrsti tiče nas. V drugi pa drugih. In v tretji skupnega prostora. In časa.

V čem je zame štos tegale... Opazujem in štejem. Kdo, kako, kdaj in kje izgovori te tri vljudne besede, ki jih narekuje tudi (tečni?) bonton. Bonton je verjetno samo izmišljotina nekoga, ki je ugotovil, da je potem vsem lažje in lepše. Če smo vljudni. Ko je treba.

Če se le da to vljudnost povezat s čutenjem (empatijo) vsake druge osebe, dobijo te besede res pravo energijo. Ker... ljudje so se začeli opravičevat vse povprek. "Oprosti, ker pada dež." "Oprosti, ker sem tako suha." "Oprosti, ker je trgovina že zaprta." ZA KAJ se tu opravičujemo?

In 'prosim' je včasih prav oguljena groteskna fraza izsiljevanja. Ali pa tako za mimogrede pade v vsak drugi zaključek stavka. Ali pa tako zelo težko izgovorljiva trhla beseda, ko je potrebno nekoga prositi nekaj zase. Ne gre nam. Čisto navadno prositi za nekaj, kar tako obstaja, nam pripada ali pa bi nekdo z veseljem naredil za nas.

In kako zelo smo šele pozabili na primeren tajming uporabe besede 'hvala.' Ker nam jo je nerodno izreči? Ker nas takrat naredi majhne? "Mama, hvala za kosilo." Zakaj, če je pa samoumevno, da ga 'mora' skuhati? Vsaj 'hvala' kar tako, namesto pozdrava, se sliši boljše.

Če te besede še nekako izrekamo bližnjim (vsaj takrat, ko situacije niso preveč boleče) je pa skoraj že pol čudeža, če jih stresemo iz čarobne skrinjice kar prvemu mimoidočemu, ki ga želimo prehiteti na pločniku in nam je malo napoti. Glasbeniku, ki je nam je naredil večer lepši z igranjem violine. Gostu, ki naroča podaljšano kavo.

Te besede so najbrž res tu zato, da se počutimo vsaj malo boljše. Sredi sivega dne.
Si predstavljate, da bi z njimi vsi pretiravali?! Sredi belega dne?

Od enostavnosti h kompliciranju

Nič novega nisem odkrila.

A sem vsakič znova res presenečena nad (navidezno) kompleksnostjo naših družbenih pravil, družbenega ustroja, vodenja in državnega upravljanja, zakonov, predpisov. Po svoje zato, ker je to prava mala umetnost, predvsem pa zato, ker je to taaaako neuporabno in nerazumljeno. Oz. pardon uporabno in razumljeno le mali peščici ljudi. Ki seveda zaradi tega privilegija vedno znova jemlje stvari v svoje roke.

Vedno znova se prizemljim, ko dobim dokaz, da ljudi v najširšem kontekstu premakneš s preprostostjo. S kratkimi stavki, preprostimi mislimi, oprijemljivimi primeri. Z nekaj ščepci čustev, malo ironije ali pa humorja. In to je to. Filozofija, psihologija, sociologija, literatura, politika. To so res težke stvari. (Pre)dolgi stavki. Nič takega za prijeti se.

Naredila sem poskus. En tak časniški psihološki-sociološki-zgodovinski-politični intervju sem dala v branje. Različnim ljudem. Ne samo tistim, za katere vem, da so ga požrli. Prosila sem za njihove odzive ob tem. Ali jim je branje razumljivo? Ali se sploh prebijejo do prve tretjine? So besede predstavljive? Mislijo, da je to resnica ali nima niti bližnjega stika z realnim življenjem? Ali možgani prebavijo vse vejice med stavki? Je veliko tujim ji besed? So misli med črkami ali pri kuhanju, ljubimcu, novimi hlačami?

Nič takega ni bilo. Večini povedano nima stika z njihovim življenjem. Sproža odpor. Do branja, do intervjujanca, do družbe, do politike in vsega tega. Odpor v možganih, očeh, mislih. Na nič takega se ne prilepi.

Kako torej narediti kak korak naprej? Zase? V družbi?
Mogoče je pa potreben korak nazaj. V polje "zdrave kmečke pameti." To gotovo imamo in to znamo. In tam se naj gradi večina za večino ljudi pomembnih reči. Te "težke" vede naj bodo za izbrane, željne. Katerih naloga je, da nagruntajo način, kako bodo približali stvari širšim skupinam. To ne bi smelo biti nič tako težkega. Ali pa vsaj enako zahtevno, kot se zdi povprečnemu bralcu prebiti skozi en tak članek.

Samo razmišljam. Predlagam.

Mogoče pa bom enkrat ustanovila Akademijo za zdravo pamet.

Kdaj smo boksnili mimo?

Življenje v tem razvitem svetu je postalo kompleksno. Zahtevno z vsemi procedurami izpolnjevanja "prednosti" tega, da smo ob rojstvu poleg šoka fasali še davčno številko. In postali državljani. Neke države. S pravili, davki in ugodnostmi, pravicami in dolžnostmi. In če želimo preživet, v bistvu pa nekako moramo, nam vedno več časa v življenju požirajo procesi, ki jih te reči od nas terjajo. Če se ob tem, da želimo državne ugodnosti popolnoma izkoristiti, še nekako prebijemo čez vse pravne, upravne in frdamane postopke, ki jih itak ne razumemo, se stvar neprimerno bolj zakomplicira ob vseh ostalih.

Zakonom več ne sledimo, uredbe se množijo, vsaka občina ali služba nonstop sestavlja nove pravilnike, izrazi se množijo, pojmi spreminjajo. Če si ob neki situaciji še naštudiral svoj primer prodaje tistega travnika in se prebil skozi ves špeh sodobnega prava, si že čez nekaj časa tega ne moreš štet v znanje, saj se je zamenjala najmanj gospa na šalterju na občini, pravilnik s tistim zagamanim imenom se je ukinil, tisti zakon pa je vzelo v izvajanje drugo ministrstvo.

Vsak premik, vsak korak je postal del nečesa, družbeni odnosi so stvar x. člena pogodbe, kako živimo pa stvar definicij zakonov, nacionalnih programov in strategij. Pogovarjamo se potem o redefiniranju zakonov, pisanju novih pravilnikov, o spreminjanju pogodb, o oblikovanju novega 37. aneksa. Bistvo pa je ostalo tam nekje zadaj. Daleč zadaj. Skupaj z zdravo kmečko pametjo še vedno sedi na klopci pod češnjo na travniku, nevedoč, da je vmes zadeva že pre-prodana.

Z vidika logike gledano (sestavljanje izjav) najbrž ni čudno, da je toliko dela na črno, ni čudno, da je volilna udeležba slaba in ni čudno, da se nihče več ne buni. Saj ne ve, kje naj začne: pri pizdarjenju nad zakoni, ko ugotovi, da so neberljivi, nepotrebni in nelogični, pri učenju vljudnosti uradnikov, ki ti ne znajo lepo povedat, kaj je za naredit, ali kar direktno z vilami na ulici (kar je najbrž najmanj verjetno, dokler bo večina doma čepela v naslonjaču in proteste spremljala preko poročil ob 7h s komentarjem, da je itak to brezveze).

Na drugi strani pa potem slišiš takele: na lepem je imela dosti svoje hudo uspešne službe in pričela delat origamije. Mamma mia! Sliši se megalomansko fajn. Zjutraj, kad pukne oko, pofrezaš fruštik (op.p. odblendiraš zeleni smuti), odvadiš jogo, tajči in zenovsko dihanje, okrog 12h pogledaš okoli, katera reč bi se še dala spravit v smiselno origamno obliko. Poskušaš, zlagaš in tam okoli 5h popoldan nekaj rata. Zmagoslavno vstaneš, spet predihaš, se zahvališ višjemu za navdih in večer odkultiviraš na spletu ali pa kje downtown na tajskem čaju.

Če poskusim zdaj zatlačit svojo zlobo nekam v zadnji žep... fino in fajn. Mogoče sem ljubosumna, no, zavistna. Sliši se res ravno prav ležerno, da še ostaneš živ. Ravno prav butasto, da je izvirno. In dovolj čudno, da ti lahko uspe. Ravno tu, v tem svetu, kjer je vsega in vseh preveč. Kjer je godlja taka, da padejo lahko ven samo še res res drugačne reči. In osebki. In ob tem te komod briga za vse tiste zakone, pogodbe, volitve in bedno politiko. Ker si se odprl višji duhovni sferi. Spregledal in vse te državljanske aktivnosti več nočeš razumeti, ker so itak nizke, zrežirane in se te ne tičejo.

Ampak... ustvarjalnost in duhovnost gor ali dol. Pritisk mi gre čez 150 (btw: sicer imam nizkega), ko vsi taki/take pozabijo povedat, da mož sedi v nadzornih svetih nekaj državnih podjetij (ker o takih redko kje kaj slišiš) ali pa je k sreči potomec v uspešnem družinskem podjetju (ki je samo po sebi zdaj tako obsojeno na propad, vsaj kot družinsko podjetje, ker njemu se to ne da). Ali pa delajo na črno mimo vsega, priklopljeni so na sosedov wi-fi, pojedo pa tisto, kar slučajno da kak sponzor od vaškega trgovca.

Da ne bo pomote, za dostojno, polno in kvalitetno življenje človek potrebuje zelo malo. A vse to, da je prav imeti nek svoj planet (beri min. streho nad glavo), da je vsaj mini avto skoraj nujna reč za premike iz ene vasi do druge, da si elektriko težko sproduciraš sam in da tudi za taborni ogenj rabiš drva, ki jih v gozdovih ne moreš več kar tako nabirati (ker potem kradeš), da želodec rabi nekaj tršega od vode za prebavo, vse to je še vedno v kategoriji povprečnosti ali podpovprečnosti po definicijah, ki nam jih v teh časih uturava marketing. Torej... kako pofočkati to povprečnost brez takega moža, brez fotrovega d.o.o.-ja? Tako, da se odpoveš svojim prigaranim nazivom? Da daš na stran to norijo dela 12 ur na dan, ker si duhovno spregledal? Da zapustiš ta nori svet, izklopiš internet in telefon, in se utaboriš v čebelnjaku tam nekje nad 1500 metri? Da izkoristiš delo, denar in čas ljudi okrog sebe, pa naj se oni jebejo s temi postopki, obrazci in davki? Ti pa mirno naprej pregibaš papir?

In potem se počasi vrnemo na začetek. Vsak po svoje dalje. Enim je postlano vedno bilo, drugi imamo obljubljen fajt do konca. Eni se smejijo, drugim gre na jok. Ampak z vsakim tistim, ki se je naredil slepega in gluhega, dobi nekdo, ki se smeji in piše nove pogodbe in zakone po svoji lastni (nes)pameti, potrditev, da je vse ok. In mirno piči dalje po cesti, mimo bistva in pameti s kupi pogodb in predlogi zakonov v roki. Slepi pa mirno dalje zgiba svoj origami.

Na-kup!

Spet prihaja ta praznični čas. Tudi to besedilo je lahko samo eno od mnogih, ki ponujajo nasvete vsem tistim, ki se po navadi 24. decembra z notranjo stisko še prebijajo med nakupovalnimi policami.

A čisto zares se lahko dolgim vrstam pri blagajnah in napadom slabe vesti tokrat izognete.

To, da je kupovanje prepovedano in je sploh greh kupovati je seveda skregano z logiko vsake družbe. Ljudje od nekdaj trgujejo, trgovci so marsikje bili krivi za odkritje novih kontinentov, trgovina poganja svet in sili človeštvo k razvoju. Prav tako je trgovina od nekdaj izmenjava znanj, pridelkov, blaga in storitev in nas reši tega, da bi morali v našem kratkem življenju znati vse: od tega, kako se podkuje konja do tega, kako napisati govor predsedniku. Znati ni mogoče vsega, kot ni mogoče reči, da je trgovati greh (čeprav je res, da pri prodaji izkoriščajo naše šibkosti in, če hočete tudi, vsaj sedem naših smrtnih grehov, ki se jih podzavestno bojimo). Z vsem tem se je najbolje čim prej sprijazniti.  A ob tem, da je danes videti kot da je v nakupih edini smisel, bi se nam moralo začeti pred očmi postavljat polno pisanih in debelih vprašajev. Morali bi pošteno stresti z glavo, izostriti pogled, narediti korak nazaj in se vprašati: zakaj kupujemo?

Če in ko kupujem, sta na mestu vsaj dve vprašanji: ali kupljeno zares potrebujem oz.  kdo mi garantira, da bo po nakupu moje počutje boljše (podvprašanje, v primeru da ne bo, komu ali čemu sem nasedel) in drugo kako je kaj s kvaliteto kupljenega. Tretje vprašanje bi nekako sledilo: ali sem s tem nakupom dal drugemu in družbi res nekaj vrednega.

Pa poglejmo kak primer, za darilo sestri se mi zdi primerno kupiti svetlo modro likalno postajo, ki stane 9,99 eur v eni od tujih trgovskih štirikotnih prodajaln. To, ali je ta nakup zares potreben, bi najbolje vedela ona, a v primeru, da je njen trenutni likalnik v brezhibnem stanju, imamo ob odgovoru na prvo vprašanje že mešane občutke. Gotovo pa je “ne”, če smo s tem oprali svojo slabo vest, ker jo tako redko pokličemo med tednom kar tako, jo kdaj pa kdaj primemo za roko in povprašamo, kakšen je kaj bil njen dan, se ustavimo in poslušamo. Potem bi morali že začeti razmišljati o tem, kateri ekstra lep in seksi oglas nas je nagovoril, da nam je potem mogoče spet celo leto ne bi bilo treba obiskati. Ali pa psihoanalitično preveriti, kdaj smo ponotranjili misel, da je potrebno kupiti vse, kar je poceni.

Če se ob predaji darila še dobro počutimo, pa se verjetno malo manj po pol leta, ko je ta likalnik fuč, sestra pa se je ravno navezala nanj. Ob tem avtomatsko dobimo odgovor na drugo vprašanje – tisto o tem, kaj je kvalitetno (ne mešajmo tega z “znamko”). Sestra sitnari, zato bi zdaj radi nekako uredili popravilo, a vraga, serviserjev za te reči (več) ni ali pa nam sporočajo, da je cena popravila vsaj trikrat višja od prvotne. Ampak ali ta cena res realno pokrije vse, kar bi morala po naših predpostavkah? Tudi to nesrečno okvaro aparata, ki je povezana s tem, kdo, kdaj (takoj?) in kam bo ta novonastali odpadek odpeljal?

Zelo verjetno je odgovor ne. Da bi s tem pokrili ves material in delo? Izdelek so skoraj gotovo naredili nekje drugje po svetu (nasvidenje delovna mesta serviserjev, sestavljalcev opreme, oblikovalcev kovin, delavcev v kovinoplastiki, sodelavk v trženju in marketingu, dolgonogih finančnic itd. v Sloveniji). Zelo verjetno so razmere dela tam katastrofalne in globoko na računu zdravja ljudi in okolja. Tam mogoče manjka hrane, pitne vode, ti zaposleni živijo med kupi smeti in se za več mesecev po 15 ur na dan zaprejo v te tovarne z likalniki samo zato, da potem 2 meseca na leto lahko resnično gledajo svoje otroke odraščati. To, da so mogoče te tovarne nekje v Afriki in bodo ob zaprtju zaradi še večjega nižanja stroškov, prišli preko morja tisti zaposleni k nam, bi tokrat raje odmislili.

“Le še marketing in deficit sveta, nobenih vicev več …,” je pel že Vlado Kreslin.  Marketing bo vedno našel kreativne načine, da pride do nas, a na koncu se kljub vsemu odločamo mi. Jaz in ti, mi. In res je, tako daleč smo, da je težje premisliti kot pa kupiti.

Hrepenimo po tem, da kupujemo. Lepe in čiste in nedotaknjene stvari. Ki nas v trenutku izpolnijo. Živimo z občutkom, koliko vsega lahko dobimo. Kako neskončno možnosti izbire imamo. Pa jo imamo res? Če se pomikamo po verigi trgovskih posrednikov nazaj, v veliko primerih pristanemo pri enih in istih korporacijah. In pri likalni postaji za 9,99 evrov. In če se premaknemo od kvalitete še h kvantiteti, ali nismo tistih nekaj stvari, ki jih res potrebujemo pa so zaradi kvalitete in realnih stroškov mogoče malo dražje zamenjali s tonami vseh drugih cenejših? Torej smo vsaj na istem, niti slučajno pa na boljšem.

Ta modra likalna postaja je bila le teoretičen primer, ki pa v precejšnji meri ponazarja logiko nakupovanja celo takrat, ko se o ničemer ne sprašujemo, samo sebično polnimo nakupovalne vozičke z upanjem, da nas bodo po obdarovanju vsi imeli neskončno radi.

Na kup! Kaj pa če ta kup raje kot kup stvari pomeni, da smo vsi “na kupu?” Vsem nam še nikoli ni tako manjkalo druženja, spoštovanja, pristnih odnosov, globokih pogledov in iskrene besede kot v teh časih, ko namesto novih domov rastejo le še trgovinske poslovalnice. Namesto novih seznamov obdarovanj in tistega, kaj bomo vse naredili drugače v letu nove letnice, raje naredimo nekaj že danes. Vsaka, prav vsaka stvar se začne s prvim in majhnim korakom. Vložimo čas namesto v pisanje seznamov in iskanje razlogov, zakaj nismo srečni, kar takoj v druženje z drugimi. V kvalitetno in iskreno preživet čas. V pogovor, v skupno preživljanje dolgih večerov, v skupne zajtrke in večerje, v igranje, petje in smejanje. Praznični prosti čas je namenjen temu. Naj bo to naše največje darilo drug drugemu. In ne likalniki. Seveda naša človeška potreba po dajanju in sprejemanju, tudi daril, ne bo umrla. Lahko pa jo ob tem zelo pomirimo. Naredimo sprejemljivejšo za vse, še posebej tiste, ki se grejo trgovce tudi v naši bližini. Z realnimi cenami in izdelki, ki nas osrečijo. Ki naši družbi nekaj dajo. Po možnosti delovno mesto.

In pocenimo si življenje - prave stvari so čisto poceni in največji hec je, da več kot jih daš od sebe, več jih dobiš nazaj. Pa bo darilna vrečka čisto v redu, tudi če bo manjša. In pod smrečico ne bo likalne postaje.

Pa ne pozabite na vse tisto, kar ste se letos novega naučili. Naj vas učenje in novo znanje spremljata tudi v novem letu! Pa srečno!

Zapestnica all inclusive

Imela sem posebno priložnost spet se srečati s svojimi občutki glede dojemanja svojega telesa. In strahovi, ki se tičejo bolezni, ter s tehtnico, ki je ponovno malo pretehtala, kaj je težje/bolj in kaj lažje/manj pomembno v mojem življenju. Sem kar vesela v končni fazi, jasno zato, ker je bolj ali manj vse ok pa tudi zato, ker sem neko željo o daljšem počitku narahlo vzgajala že nekaj časa pa se mi je uslišala. Ampak o moči želja kdaj drugič.

Imela sem torej priložnost vrnit se na bolnišnični oddelek, kjer sem enkrat pred mnogo leti že počitnikovala. Najprej sem pomislila, oh, kakšna domačnost, takoj za tem pa: hej, saj se v teh 12 letih ni spremenilo popolnoma nič! Razen nekaj je... kozarce za čaj so nadomestili papirnati lončki za enkratno uporabo, skupaj s plastičnim pokrovčkom in slamico!!! Kar pomeni celo svojevrsten korak nazaj oz. poraz v konzultaciji z nekom, ki je imel apetit po zaslužku. Verjetno so zaradi "varčevalnih ukrepov" na ta račun odpustili dve do tri delavke v kuhinji, ki so še malo prej laufale pomivalce z lončki. Seveda plačilo kozarcev gre z drugega konta. Ki je očitno manj občutljiv. Ok: "Gospa sestra, kam lahko ta kozarec (op.p. ki ne prenese več kot dvoje, mogoče troje polnjenj s čajem, ker potem nemarno spusti vsebino iz sebe) odvržem? In kam lahko dam pokrovček in slamico?" Začudenje je povedalo vse. Zelo verjetno do trenutka, ko sem jaz zasedla sobo št. 1, tega nihče ni vprašal. Ob raziskovanju bolnišničnih hodnikov sem hitro potegnila zaključke lastne raziskave, da 1. je na različnih (čakalniških in oddelčnih) hodnikih zelo malo košev ali pa jih sploh ni in 2. koši za ločeno zbiranje papirja, plastike itd. niso del inventarja te javne ustanove. Ojej! To torej še niso vzeli, da je mogoče z ločeno zbranimi odpadki celo prihraniti. Aha ups, saj tega še večina ni dojela, torej oproščeno. Tudi to je šlo mimo, da bi na račun pranja bilo kako novo delovno mesto ali pa vsaj, da bi se z uporabo (zaradi mene tudi) tistih šolskih plehnatih kozarcev dalo prišparat. 

Torej luksuz! Počakajmo na kosilo... Mrtva rižota in dve žlički solate. Ok, špinačna juha je bila fina! Večerja... pred odprtjem in razkritjem vsebine mojega krožnika pogledujem tja k otročkom, kako so kaj zadovoljni! Niso! Jasno. Dobili so golaž ekstra čudnega izgleda. Fuf, k sreči sem rekla, da raje ne bi videla mesa na mojem meniju. Rižev narastek in ekstra sladek kompot. Pa potem tako naprej... do treh zaporednih zajtrkov v obliki marmelade in masla. Kar hočem povedat ni, da imam problem s hrano (saj skoraj vse jem in tudi sem vse pojedla), ampak take hrane ne dojemam kot ekstra hranljive in zdrave. Kaj nismo v bolnišnici zaradi pomanjkanja zdravja in z željo, da se čim hitreje pozdravimo? Kje je sadje, kje so korenčki, brokoli, paprike, kje so velike solate? Ni, da je to modna muha, ampak na strani zdravja so prej primerne doze vitaminov, mineralov in balastnih snovi kot prekuhano meso in tone kruha (mimogrede zapakiranega po dva kosa v folijo, kjer tudi jasno piše, da so dodani razni E-ji).

In da se še enkrat vrnem k vprašanju, zakaj smo že tam pristali, kjer smo. Kot prvo obstaja velika verjetnost, da zato, ker smo v neki točki pozabili nase, nekaj nam gotovo ni štimalo (v psihi, duši, umu, razumu, razporejanju časa in obveznosti, v odnosih,  lastno vrednostjo in samopodobo, s samozavestjo, občutkom, da smo ok, taki kot smo itd.), da se je stvar pokazala na telesu. Saj razumem, da je to največji problem današnjih dni, da nimamo časa se ozret vase, se umirit, se pomenit z bližnjo osebo, da na splošno ni časa za nič. Kje so šele tiste zajebane lekcije, ko je treba najt razlog, brskat, kopat, se ukvarjat z lastnim drekom in ga nato tudi naredit uporabnega. Seveda je mogoče, da smo na bolezen imeli presneto majhen vpliv in seveda je mogoče, da smo jo na svet prinesli s sabo. Vse ok, ampak ali smo res tako nemočni v teh ustanovah? Ali je res vsa finta v tem, da se popolnoma prepustimo navodilom drugih in... zdaj pa pozor: vsem vrstam tabletam, kapsulam, infuzijam itd.?

Ob zasedbi svoje razmajane in škripajoče postelje sem padla v družbo dveh starejših gospa. Šele malo kasneje sem se zavedla vprašanja ene od sester, če rabim kako tableto za pomiritev. Ha? Kakšno pomiritev? Ok, razumem, protokol očitno, ne, sem precej mirna, oz. normalno se mi oglašajo čustva, ki sem jih dolžna predelat sama. Kaj pa če bi mogoče namesto tablet ponudili koga, da se malo pogovoriva? S tetkama nadaljujemo debato. Ena dnevno jemlje okrog 8 tablet, od tega dvoje tiste sorte, ki jim rečemo antidepresivi. Ker po več pregledih ne odkrijejo nič posebnega, sumim (in rečem) ali niso za vse te njene simptome krive kakšne od teh pilul (Taisti stavek ob njenem odhodu čez kak dan pove dr. na viziti. Da naj zamenja taplete pri svoji psihiatrinji. Ne, ne mislim, da sem bolj pametna od njega, res ne.). Ob tem se oglasi druga, malo mlajša, zgleda zadovoljna, preprosta ženska. A pojamra, antidepresive jemlje njen mož že par let. Pravi, da cele dneve prespi in postaja precej neučinkovit pri delu na kmetiji. Ni rekla na glas, a pomislim, verjetno v vajinem odnostu tudi.

Na drugi strani se zavedam in sem še vedno neizmerno vesela, da živim v državi, kjer živim. Na prednosti prepogosto pozabljamo, sploh v teh časih, ko nam vsi želijo dopovedat, kako globoko v analnem kanalu smo. Zavedam se, da že nekaj 100 kilometrov južneje ali vzhodneje po zemeljski obli ne bi bilo niti pol tako fino, kot je v naših ustanovah. A tega ljudje ne dojamemo, dokler ne doživimo nekaj popolnoma kontra, v redu, to še razumem. Samo ne razumem pa, da malo bolj ne vzamemo v roke sebe, svojega telesa, svojih odnosov in posledično naših javnih ustanov, ki jih itak mi financiramo!

Na koncu mojega bivanja se je zgodilo to, da sem skoraj obtičala tam še dva dodatna dneva samo zaradi čakanja izvidov. Ni mi bilo jasno, zakaj sva se z zdravnikom skoraj prepirala, ko sem rekla, da je bilo rečeno, da lahko grem domov oz. da se bo na izvide itak čakalo in se vrnem takrat. Nakar sem malo poračunala. Saj res, jaz sem vendarle le številka! Zato sem dobila tudi all inclusive zapestnico (isto ceneno in plastično kot v hotelskih kompleksih eksotičnih držav, da se ve, kdo kam spada). Kot sem tudi številka v celem sistemu državnih preračunavanj - za njeno šolanje bo šlo toliko, za zdravljenje toliko, za druge bonitete toliko. Na pozitivni bilančni strani, če bo živa in zdrava (če bo umrla, je spet strošek), bo prispevala toliko in toliko davščin, ker precej dela, bo ustvarila toliko in toliko dodane vrednosti, prispevala toliko v pokojninski budget, ker se grebe za evropski denar, je pa sploh koristna, saj bo država dobila pluse v črpanju sredstev. In na koncu, če bo odležala dodatna dva dni, bo (kljub strošku marmelade in putra) prinesla bolnišnici toliko in toliko na račun, ki ga bo plačala država. Hmm, v bistvu ona sama.

Zato, com' on, malo bolj cenimo kar imamo, za začetek že življenje samo - naše in od drugih. Pogovarjajmo se. Iz  oči v oči. Pred kratkim sem nekje prebrala, da so stara ljudstva bolezen posameznika vedno jemala kot bolezen skupnosti. Ker sem še vedno v mletju zgornje vsebine, sem se privrtala tudi do podatka, da so se v nekem oddelku neke ljubljanske gimnazije pri pouku sociologije pogovarjali, kdo od polne učilnice najstnikov se doma pogovarja s starši. Dvignile so se 4 roke. Da o tem, da jih je bilo med tem skoraj četrtina povsem odsotnih zaradi jemanja raznih anti-bolikov, niti ne začnem.

Pridih po...

Gledam. Opazujem detajle. Čutim. Prestregam poglede in dotike. Tudi pritajene in obstranske.

No, hec, ki ga opažam vedno znova... najboljši odnosi, ki so poslovni, delovni, med nastopajočimi, prvopogledni so vedno malo pocukrani samo z nekaj mrvicami energije, ki bi jo je še najbolje opisali kot "spolna privlačnost." Pa ne tiste sorte, ko se dva gledata s tako strastjo, da bi lahko spravila v požar naenkrat celo dvorano. Ne tudi tiste, ko je linija tako izrazita in čutna, da se ti zdi, da ju skoraj vidiš ali pa si z njima v postelji. Sem tudi ne štejem praviloma tistih, ki so zares v zvezah in intimnih odnosih, ampak samo tiste, ki jih združi dogodek, nastop, srečanje, poslovni odnos.

Mislim take, kjer je to prisotno, a pritajeno, ker nima smisla, da je bolj izrazito. Ker je tega "malo" enostavno dovolj. Ker bi tega "več" bilo usodno, ker bi porušilo vse drugo. Ker je finta tudi v kontroli, v zadrževanju in v sposobnosti iskanja ravnovesja.

Če to sposobnost skalibriraš, jo lahko uporabljaš. Bolje... si jo dovoliš uporabit. Ker če si jo dovoliš, si že pred tem opravil s svojimi strahovi. In potem se lahko skupaj odpelješ in prepustiš kreativi ustvarjanja... in pravim, rezultati se mi vedno znova zdijo takrat najboljši.

Menda je druga - spolna čakra tista, ki je oranžna.
In teorija, da je tista energija od tam osnova za ustvarjalnost, potem niti ni tako mimo.

KDO je gospodar?

Ob branju tegale izliva si mislim, strinjam se, O JA, strinjam se!

A moje misli se na koncu zlijejo v eno samo vprašanje: KDO pa je naš gospodar? Kdo so naši gospodarji? Bojim se, da veliko tistih, ki opravljajo funkcijo tistega, ki bi naj "posestvo predal nasledniku," tudi tole bere in kima. Bojim se... da na koncu ni "dobrega gospodarja." Nobenega ni, ki bi bil nekoč nekje prevzel to funkcijo. Fatamorgana pač ne more opravljati takih dejanj kot je predaja premoženja in imetja naslednikom.

Osnovno vprašanje

Velikokrat me zanima, kaj je osnovno vprašanje, ki deli ljudi na dva dela: leve in desne, prepričane in dvomljive, vesele in žalostne. 
Včasih se mi zdi, da sem blizu dognanja. Velikokrat se mi samo preprosto zdi, da je point vsega moško - žensko razumevanje. Ali pa levo in desno možgansko dojemanje. 
In imam novo izhodišče, ki najbrž odpre vprašanja obravnavanja ljudi v družbi, otrok v šoli, povezovanja med skupinami: ali naj bo naše izhodišče, da smo vsi enaki, da so pravila za vse ista ali gledati z druge strani: da ni enakosti, da gledamo iz vidika individualnosti, nians vsega, da prednosti izkoristimo, nagradimo, slabosti pa opolnomočimo?
In  naprej, od kje gledati na stvari, kako zavzeti osebno stališče, če sploh? Zdi se mi, da je nekaterim pogled vedno usmerjen iz iste strani. Da izhaja iz enakosti. Ali pa različnosti. In tudi to, da je to najbrž najlažje. Določiti pravila in se z njimi več ne ukvarjati.

Kaj pa če smo sposobni pogledat iz obeh zornih kotov? Potem ni delitve? Ali potem sploh ni pogleda?

Najbrž pa je na koncu bistveno doseči pogled celote. Se dvigniti iz zahodne ali južne strani nad vse. Potegniti vse vrvice skupaj v težišče obstoja. In mogoče sploh ne več gledati, ocenjevati, soditi. Ampak samo čutiti. 

Mogoce pa je vse preprosto

Dajanje = praznjenje. Sprejemanje = nabiranje. 

Ce je prvo moski princip, je drugo zenski. 

Ce je spolnost vrhunec misteriozne zdruzitve janga in jinga, potem se mora zaradi svojega hrepenenja po popolnosti jang izprazniti. Jin zeli zaradi popolne dovrsenosti sprejeti. Taka je tudi fizicna podoba zdruzitvenih organov. 

Ali niso moski in zenski mozgani le del tega visjega zlitja? Potem jih ne moremo locevati od vsega in "misliti," da smo bolj umski in pametni od visje inteligence. Potem je spoznavanje zivljenja, njegovih pravil in filozofij ter "ziveti" samo po sebi posledica vsega tega. Moski hrepeni po miru, ki ga lahko najde v praznosti. Prazna glava, nobenih misli, analiz, vedno v stanju nic, odzivanje brez priprav, sposobnost spontanosti, odgovore o smislu ne isce vedno in povsod. Zenska zbira informacije, nabira in si sestavlja razloge, dela povezave, ki zahtevajo nove in drugacne odgovore. Zato reagiranje na podlagi sestavljenih zgodb in analiz, zato zanimanje po zivljenju drugih, zato govorjenje in drezanje. 

Da se uravnovesimo in stopimo blizje,  zenska mora obcasno opustiti kontrolo in se prepustiti ... toku. In miru. In moski mora zapolnjevati prostor, ne sme se samo prepuscati ... toku. Zaradi miru. 

Ustvarjamo se skupaj! In vse je tako, kot mora biti. Prelivanje, uresnicevanje, dopolnjevanje. Potem je res vse preprosto. 

Vsi smo nenormalni. Vsi smo normalni.

Zadnje dni je na svoje facebook stene "nenormalno" veliko ljudi nalepilo izjavo:
"I tried to be normal once. Worst two minutes in my life." Ob tem pa še kak pripis v stilu, kako sem jaz poseben in nihče me ne razume in vse je ok. In manjka samo še to: jaz sem boljši, ker si upam biti bolj nenormalen. Kar je pa že skoraj res.

Kar naenkrat smo vsi "čudni?" Nenormalni. Hecno ali pa žalostno, da se ne počutimo normalne. Ali ni vsa finta v tem, da smo v resnici vsi vsak zase nekaj posebnega? Ali ni to prej normalno kot pa nenormalno? Zanimivo se mi zdi, da se ljudje lažje poistovetijo s tem, da so nenormalni v tem svetu, v tej družbi. S tem se jim skoraj opravičijo vse napake in vse lastnosti, ki jih večina ne odobrava. Ali pa je to edina maska, ki jim dovoli biti to, kar so. "Če sem nenormalen, potem sem v redu."

Mogoče je ves catch v tem, da so nas pol življenja poskusili vkalupiti v nek sistem, v norme, ki so splošno sprejete in so "normalne." Torej gre za proces izdelave sistema, ki kot tak pač mora obstajati, sicer bi se najbrž pobili. Proces socializacije. Ampak nekje vmes se je izgubila bit. Srčika. Odmik. Niansa. Naša posebnost, naša narava, naša nenormalnost. Ali potem sploh ne more obstajati?

... če bomo bolj mi mi in bomo bolj razumeli pomen sistema, pa bodimo vsi nenormalni. 

Zakaj ljudje nis(m)o bolj aktivni državljani?

Življenje je postalo zapleteno. Zapleteno in zahtevno. Pa ne zaradi življenja samega. Zaradi vsega balasta, ki smo si ga znosili v svoje male bunkerje. Zaradi vsega dogajanja, ki se odvija zunaj nas. In to postaja naporno in nadležno spremljat. In sledit vsem novim pojmom, pravilom, ki so še včeraj imela za osnovo zdravo pamet in nobene potrebe po tem, da mora biti to sploh zapisano na papirju.

Ljudje postajamo apatični, jezni in žalostni. Peljemo 20 km/h prehitro, kar seveda je prekršek in seveda smo kršili zakon, in moramo takoj, nemudoma, v 8 dneh plačati položnico. Nima veze,  če se je na TRR plača že usedla, če bo potem ostalo za šolo v naravi za našega mladička, če bo ostalo vsaj za plačilo položnice ogrevanja, ki zapade čez 2 dni. A ta prekršek je preklemano droben. Tam na tisti cesti v tistem trenutku nismo nikogar ogrozili, saj ni bilo poleg nas in škatle na kandelabru, nikjer nikogar.

Za tiste, ki so se leta igračkali s tujim denarjem in vsakdanjikom drugih, ki so po tej isti zmešnjavi zakonov, kršili ne samo enega stavka, ampak več členov in zakonov, pa ta ista praksa ne velja. Še vedno dajejo medijem  brihtne izjave, imajo nove poligone poteševanja svoje odvisnosti od moči in vsiljevanja svojega prav, za tiste zdravopametnodokazljive prekrške pa pravijo, da postopek ni bil pravilno izpeljan, da ni dokazov, da je sum ovržen.  A kje je ostala morala, če je že zdrava pamet izginila? Občutek, da nekaj ni prav? A to ni dokaz? Smo ga res vsi zatrli? Mi in oni?

Pravice torej ni. Nima smisla, da se delamo, da je. Da se borimo zanjo. Stane nas časa, energije, denarja. Ko pa moramo praskati skupaj za položnice.

A tisto notri ne utihne! Pri komur ne utihne, bo postajal tudi na ven vedno glasnejši. Ali pa bo uvedel svoja pravila in upošteval svoja načela, ne cosmopolitanova ali pa tista omejujoča, ki jih dnevno slišiš, da so edina možna. Brskal bo dalje. Presejal ob tem celo mavrico čustev in se skozi notranje robidovje prebijal do svoje resnice. Ki pa ni taka, da bi komu generalno škodovala. Ki upošteva skrb zase, za druge in prostor. Ki… mogoče pelje tudi do revolucije… kaj pa vem.

A ker postaja zahtevno poslušat svoj prav in tisto »tišino« notri (ker nimamo časa, energije, denarja), ki nas velikokrat skoraj ogluši, ko pa je vse zunaj tako glasno in mamljivo, počasi postanemo apatični. In gluhi. Raje se prepustimo zunanji jezi in žalosti. Se malo pritožujemo, večinoma pa še to ne. Ker je preveč vsega, ker izgubimo nit, ker ne vemo, kaj konkretno pa lahko naredimo. Moramo biti presneto sitni in močno slediti notranjim vzgibom, da brskamo, da se borimo, da iščemo odgovore in načine. Če ni časa, če ni energije, če smo raje tiho, potem v nekem trenutku več ne gre in (p)ostanemo samo še nekdo v množici, karavana pa gre dalje. In mi delamo samo še (za)to, da plačamo svoje položnice.