sobota, 05. julij 2014

Prosim. Hvala. Oprostite.

Pozabili smo na druge. Drug na drugega. Pozabljamo že nase. Zaostajamo v skrbi zase. Resničnem tretmaju. Duše, uma in telesa. Kar pacamo nekaj skupaj. Na ven in na noter. Zakrivamo. Skrivamo.

A posledice ignoriranja drugih ljudi v našem neposrednem prostoru nas že tolčejo po glavi. Tako se je v tem kaosu zgodilo, da smo medtem ko smo začeli pozabljati nase, najprej pozabili na druge. In to se v prvi vrsti tiče nas. V drugi pa drugih. In v tretji skupnega prostora. In časa.

V čem je zame štos tegale... Opazujem in štejem. Kdo, kako, kdaj in kje izgovori te tri vljudne besede, ki jih narekuje tudi (tečni?) bonton. Bonton je verjetno samo izmišljotina nekoga, ki je ugotovil, da je potem vsem lažje in lepše. Če smo vljudni. Ko je treba.

Če se le da to vljudnost povezat s čutenjem (empatijo) vsake druge osebe, dobijo te besede res pravo energijo. Ker... ljudje so se začeli opravičevat vse povprek. "Oprosti, ker pada dež." "Oprosti, ker sem tako suha." "Oprosti, ker je trgovina že zaprta." ZA KAJ se tu opravičujemo?

In 'prosim' je včasih prav oguljena groteskna fraza izsiljevanja. Ali pa tako za mimogrede pade v vsak drugi zaključek stavka. Ali pa tako zelo težko izgovorljiva trhla beseda, ko je potrebno nekoga prositi nekaj zase. Ne gre nam. Čisto navadno prositi za nekaj, kar tako obstaja, nam pripada ali pa bi nekdo z veseljem naredil za nas.

In kako zelo smo šele pozabili na primeren tajming uporabe besede 'hvala.' Ker nam jo je nerodno izreči? Ker nas takrat naredi majhne? "Mama, hvala za kosilo." Zakaj, če je pa samoumevno, da ga 'mora' skuhati? Vsaj 'hvala' kar tako, namesto pozdrava, se sliši boljše.

Če te besede še nekako izrekamo bližnjim (vsaj takrat, ko situacije niso preveč boleče) je pa skoraj že pol čudeža, če jih stresemo iz čarobne skrinjice kar prvemu mimoidočemu, ki ga želimo prehiteti na pločniku in nam je malo napoti. Glasbeniku, ki je nam je naredil večer lepši z igranjem violine. Gostu, ki naroča podaljšano kavo.

Te besede so najbrž res tu zato, da se počutimo vsaj malo boljše. Sredi sivega dne.
Si predstavljate, da bi z njimi vsi pretiravali?! Sredi belega dne?