petek, 26. september 2014

Pomen srca

Kaj res šteje, ko se življenje konča? Kaj loči ljudi na velike in male?
Brez filozofiranja, odgovor je, ne morem verjeti, resnično kratek.
To je veliko srce.
In to je vse.
Danes se mi zdi, da mi je to res jasno.

Prevečkrat ponovljeno, prevečkrat povedano na pamet, brez osnove, velikokrat uporabljeno za izgovor. A milijonkrat povedano iskreno, gotovo z razlogom. Vsakič kdo na novo v srcu to začuti. Kdaj se je njegovega srca nekdo zares dotaknil. Pa je bil samo dotik. A trajal bo večno.

nedelja, 14. september 2014

Kdo se boji brihtnih ljudi?

Kaj je štos obresti? Zakaj se toliko govori o bankah? Zakaj nam gredo krediti na živce?
...
Kako vlogo imajo ministri - so res toliko pomembni, kot se o njih govori? Kdo za kaj odgovarja, kdo je za napake imenovan, da jih popravi? Za kaj se toliko govori, da smo v krizi? Kaki krizi? Zakaj sploh toliko poslušamo na TV-ju o vsem tem?
...
Kaj je sploh to DDV? Kam gre ves tisti denar, ki gre stran od plač? Zakaj je problem, če moj ata popravi avto sosedu in mu on plača "na roko?"


Polno vprašanj gimnazijke. Vedoželjne. Učjive. Odprte. Aktivne. Vsestranske. Z vprašanji. Odprtimi in neodgovorjenimi.

Zgrozim se ob spoznanju, da tudi v eni gimnaziji, tisti hiši, kjer bi naj zorelo največ človeškega potenciala neke države, kjer bi naj skozi dril in zicledr generacije dobile podlago za nadgradnjo, raziskovanje in preučevanje različnih ved, kjer mladi državljani dobijo sofinancirano vzgojo in izobraževanje, NI možno dobiti znanja osnovnih "ved" in informacij o življenju v času, ki ga zaznamujejo demokracija, "demokracija," kapitalizem, ekonomija, finance, podjetništvo in vse te reči.

Take reči, kot so odgovori na zgornja vprašanja, so torej stvar lastnega firbca in sitnobe, samospraševanja preko knjig in interneta, stvar frendov, ki te obkrožajo, in jasno, stvar družine, ki te pripravlja na resnični življenski fajt.

Če je trend vsega tega simetrično nasproten firbcanju in iskanju odgovorov na taka vprašanja, je jasno, da pokljukamo same nule. Saj... koga pa bi zanimalo začeti na suho brskati po ustavi, po wikipediji, knjigah in zaprašelih knjižnih policah, če je potrebno slediti toliko drugim rečem, da si na tekočem? Kje bi le našli čas ob vsem kopičenju podatkov, 10-urnem šolskem urniku, še vsem drugim aktivnostim? Zakaj bi le, ko pa se je treba še zabavat na lokalnem balu, pofotkat nove nohte, se podružit s fantom? In sploh... zakaj bi - saj stari vedno pravi, da politiki in bančniki itak samo kradejo, da zato bo tistega sosedovega pižoja iz inata pošraufal na črno? In če mati pravi, da ima največ miru, če se s temi rečmi sploh ne ubada?

In zdaj ulet' v soboto na veselico z vprašanjem, koga bi bilo pametno volit?! Odpri debato o delu na črno, če si upaš! Povej na glas, da se ti zdi, da je aktualni župan gnida vseh gnid. Meeeh, naenkrat si sam! Pokvariš vse, ubiješ veselje, s prstom pokažeš na nevednost in apatičnost. Priznaš, da ti nekaj ni jasno. Dregneš v drek. Ni vredno.

Torej ostaja opcija, da neke osnove da šolski sistem. Čeravno ni treba s členi ustave utrujat avtomehanikov in vrtnarjev, bilo bi pa vseeno fino, da bi nekaj o DDV-ju in sivi ekonomiji slišali tudi tile. In gimnazijcem bi bilo, ob vsem drilu o načelih starih sociologov, o filozofskih smereh 13. stoletja in zgodovinskem pogledu na razvoj komunizma, verjetno grozno zanimivo učiti se o aktualnih Janezih, Mirotih in Alenkah. O razlagi kratic, ki jih ob (slučajnem) druženju s starejšimi, slišijo, pomešane z jezo, strahom in ogorčenjem. DDV, EK, SMC.

A kaj... takih tem predmetnik gimnazije ne premore (predmetnik po ministrstvu). Ne gre, ni jih kam stlačit. Ni časa. Ni prfoksov, ki bi to praktično predstavili. Stvari so prekompleksne za razlago. Naj se vsak sam pozanima.

In hec... ne bodo se pozanimali sami. Ker ni časa. Ker ni prfoksov. Ker v tem trenutku ni treba. Ker je toliko drugega v tem polnem svetu. Naj bo mir pri hiši. In odnosi s sosedi dobri. Naj se oni tam sami ukvarjajo z vso to težko težino.

Pa s(m)o vsi zadovoljni... my ass!