Mogoce pa je vse preprosto

Dajanje = praznjenje. Sprejemanje = nabiranje. 

Ce je prvo moski princip, je drugo zenski. 

Ce je spolnost vrhunec misteriozne zdruzitve janga in jinga, potem se mora zaradi svojega hrepenenja po popolnosti jang izprazniti. Jin zeli zaradi popolne dovrsenosti sprejeti. Taka je tudi fizicna podoba zdruzitvenih organov. 

Ali niso moski in zenski mozgani le del tega visjega zlitja? Potem jih ne moremo locevati od vsega in "misliti," da smo bolj umski in pametni od visje inteligence. Potem je spoznavanje zivljenja, njegovih pravil in filozofij ter "ziveti" samo po sebi posledica vsega tega. Moski hrepeni po miru, ki ga lahko najde v praznosti. Prazna glava, nobenih misli, analiz, vedno v stanju nic, odzivanje brez priprav, sposobnost spontanosti, odgovore o smislu ne isce vedno in povsod. Zenska zbira informacije, nabira in si sestavlja razloge, dela povezave, ki zahtevajo nove in drugacne odgovore. Zato reagiranje na podlagi sestavljenih zgodb in analiz, zato zanimanje po zivljenju drugih, zato govorjenje in drezanje. 

Da se uravnovesimo in stopimo blizje,  zenska mora obcasno opustiti kontrolo in se prepustiti ... toku. In miru. In moski mora zapolnjevati prostor, ne sme se samo prepuscati ... toku. Zaradi miru. 

Ustvarjamo se skupaj! In vse je tako, kot mora biti. Prelivanje, uresnicevanje, dopolnjevanje. Potem je res vse preprosto. 

Vsi smo nenormalni. Vsi smo normalni.

Zadnje dni je na svoje facebook stene "nenormalno" veliko ljudi nalepilo izjavo:
"I tried to be normal once. Worst two minutes in my life." Ob tem pa še kak pripis v stilu, kako sem jaz poseben in nihče me ne razume in vse je ok. In manjka samo še to: jaz sem boljši, ker si upam biti bolj nenormalen. Kar je pa že skoraj res.

Kar naenkrat smo vsi "čudni?" Nenormalni. Hecno ali pa žalostno, da se ne počutimo normalne. Ali ni vsa finta v tem, da smo v resnici vsi vsak zase nekaj posebnega? Ali ni to prej normalno kot pa nenormalno? Zanimivo se mi zdi, da se ljudje lažje poistovetijo s tem, da so nenormalni v tem svetu, v tej družbi. S tem se jim skoraj opravičijo vse napake in vse lastnosti, ki jih večina ne odobrava. Ali pa je to edina maska, ki jim dovoli biti to, kar so. "Če sem nenormalen, potem sem v redu."

Mogoče je ves catch v tem, da so nas pol življenja poskusili vkalupiti v nek sistem, v norme, ki so splošno sprejete in so "normalne." Torej gre za proces izdelave sistema, ki kot tak pač mora obstajati, sicer bi se najbrž pobili. Proces socializacije. Ampak nekje vmes se je izgubila bit. Srčika. Odmik. Niansa. Naša posebnost, naša narava, naša nenormalnost. Ali potem sploh ne more obstajati?

... če bomo bolj mi mi in bomo bolj razumeli pomen sistema, pa bodimo vsi nenormalni. 

Pogled, ki ga ustvarijo drugi

Smo, kar smo. Niti ne vemo dokončno, kaj je to. Kar nas tišči v duši, kar nam povzroča trebušne metulje, kar nas dela nemirne, kar nas tišči v tla. Ali je to tisto, kar smo se odločili sami ali je to tisto, kar nosimo v sebi, brez moči, da kaj spreminjamo?

Kako imajo lahko vse te informacije drugi?

Srečamo se. V točki na premici. V presečišču dveh premic. Vse teče z nepredstavljivo hitrostjo nazaj in naprej. Ja, tudi nazaj. Kaj pa bi bila ta točka, če ne bi vse premice šle v obe strani brezkončno?

Podelimo si trenutke. Podelimo si ostro bolečino, neskončno veselje, čudne besede, žalostne oči, nekontrolirane vzdihe, otroški smeh, umazane čevlje. In za nekoga to ostanemo.

Nič hudega. Zato pa imamo možnost srečati nove ljudi. Da izrazimo preko novih presečišč nove podobe in potenciale. A nihče ni, kot mi. Še sami ne vemo, kdo smo. A drugi ponese vse to dalje v svojo brezkončnost. In tam spet sreča nove premice, ki vidijo tudi oblike prejšnjih presečišč. Pa so res prave barve? Niso umazane od (pre)več premic?

Škoda le, da se ne srečujemo vedno znova, z vsemi, v kakem novem presečišču. V rožnato obarvani večerni zarji. Z zaljubljeno iskro v očeh. Z junaško dvignjeno roko. S trdno silhueto sredi zmešanih ljudi. Z dvignjenimi krili. 

Zakaj ljudje nis(m)o bolj aktivni državljani?

Življenje je postalo zapleteno. Zapleteno in zahtevno. Pa ne zaradi življenja samega. Zaradi vsega balasta, ki smo si ga znosili v svoje male bunkerje. Zaradi vsega dogajanja, ki se odvija zunaj nas. In to postaja naporno in nadležno spremljat. In sledit vsem novim pojmom, pravilom, ki so še včeraj imela za osnovo zdravo pamet in nobene potrebe po tem, da mora biti to sploh zapisano na papirju.

Ljudje postajamo apatični, jezni in žalostni. Peljemo 20 km/h prehitro, kar seveda je prekršek in seveda smo kršili zakon, in moramo takoj, nemudoma, v 8 dneh plačati položnico. Nima veze,  če se je na TRR plača že usedla, če bo potem ostalo za šolo v naravi za našega mladička, če bo ostalo vsaj za plačilo položnice ogrevanja, ki zapade čez 2 dni. A ta prekršek je preklemano droben. Tam na tisti cesti v tistem trenutku nismo nikogar ogrozili, saj ni bilo poleg nas in škatle na kandelabru, nikjer nikogar.

Za tiste, ki so se leta igračkali s tujim denarjem in vsakdanjikom drugih, ki so po tej isti zmešnjavi zakonov, kršili ne samo enega stavka, ampak več členov in zakonov, pa ta ista praksa ne velja. Še vedno dajejo medijem  brihtne izjave, imajo nove poligone poteševanja svoje odvisnosti od moči in vsiljevanja svojega prav, za tiste zdravopametnodokazljive prekrške pa pravijo, da postopek ni bil pravilno izpeljan, da ni dokazov, da je sum ovržen.  A kje je ostala morala, če je že zdrava pamet izginila? Občutek, da nekaj ni prav? A to ni dokaz? Smo ga res vsi zatrli? Mi in oni?

Pravice torej ni. Nima smisla, da se delamo, da je. Da se borimo zanjo. Stane nas časa, energije, denarja. Ko pa moramo praskati skupaj za položnice.

A tisto notri ne utihne! Pri komur ne utihne, bo postajal tudi na ven vedno glasnejši. Ali pa bo uvedel svoja pravila in upošteval svoja načela, ne cosmopolitanova ali pa tista omejujoča, ki jih dnevno slišiš, da so edina možna. Brskal bo dalje. Presejal ob tem celo mavrico čustev in se skozi notranje robidovje prebijal do svoje resnice. Ki pa ni taka, da bi komu generalno škodovala. Ki upošteva skrb zase, za druge in prostor. Ki… mogoče pelje tudi do revolucije… kaj pa vem.

A ker postaja zahtevno poslušat svoj prav in tisto »tišino« notri (ker nimamo časa, energije, denarja), ki nas velikokrat skoraj ogluši, ko pa je vse zunaj tako glasno in mamljivo, počasi postanemo apatični. In gluhi. Raje se prepustimo zunanji jezi in žalosti. Se malo pritožujemo, večinoma pa še to ne. Ker je preveč vsega, ker izgubimo nit, ker ne vemo, kaj konkretno pa lahko naredimo. Moramo biti presneto sitni in močno slediti notranjim vzgibom, da brskamo, da se borimo, da iščemo odgovore in načine. Če ni časa, če ni energije, če smo raje tiho, potem v nekem trenutku več ne gre in (p)ostanemo samo še nekdo v množici, karavana pa gre dalje. In mi delamo samo še (za)to, da plačamo svoje položnice.