torek, 07. oktober 2014

Je kdo opazil reklame?

Kaj je zdaj to?
Kdaj se je to začelo?

Odsurfaš na razne spletne strani, recimo informativnih portalov, in se ti tako lepo počasi z leve, kot en vagonček, pripelje en okvirček, seveda informacije na kubik. Če je zaenkrat vse še tiho, se ti med iskanjem tistega miniaturnega x-a, ki bi vse skupaj lepo pogasnil, začne (napol v živo) javljat moški glas, ki te začne prepričevati, da bo "več o tem dogodku" ob 18h na tem in tem kanalu. Ga kolikor toliko lepo odsloviš in se prebiješ do željenih besed. A ne mine 5 minut, že se spet pripelje. Nekaj je pozabil povedati?!

Iščem neke opise filmov... vtipkam spletni naslov. Se prikaže sfotošopirana dama z bleščečim diamantnim nasmehom. Z zobnimi vsadki v roki. Wtf?! Kaj ne gledam sporede filmov? Komaj najdem, kam naj kliknem, da se odpeljem zares tja. 634 klikov, preden prideš do pravega mesta.

TV ... itak problem že sam po sebi. Ampak slučajno želiš pogledat nek film. Bolj je TV komercialna varianta, bolj vse nekaj utripa, se plazi, vozi, migeta. Zgoraj, spodaj, levo, na desni. Kar neke napovedi. Resničnostnih šovov oz. nekih kvazi oddaj, ki jih nujno moram pogledati, pravijo. Sploh nič več ne razumem, kaj vse mi ponujajo.

Ojoj, med tem pisanjem dobim sporočilo s povezavo do nekega članka. Do njega sploh ne morem. Naslov je... vmes mi nekdo ponuja neko novo zavarovanje, govori seveda. A ravno takrat z leve ... evoga, pride celo še en oglas! Ta je vsaj tiho. Špageti, ki jih kuha, pa dobro zgledajo... Preden vse pošutiram stran, mi že mine do branja in se vrnem k temu pisanju.

Pa to je noro, možgani mi utripajo. Veke komaj kontrolirajo premike, očesne mišice so na obremenitvenih testih, mežikam ko tisti z najhujšo nevrološko motnjo. Čakaj, na kateri strani so že ponudili kapljice za oči???

Baje dnevno (zavestno ali podzavestno) sprejmejo naši možgani več tisoč informacij oz podatkov - v eni uri ravno toliko kot pred npr. 30 leti v enem tednu.

Čakam na oglas, ki mi bo ponudil gasilni aparat za možgane, ko se bodo scvrli :-S 

petek, 26. september 2014

Pomen srca

Kaj res šteje, ko se življenje konča? Kaj loči ljudi na velike in male?
Brez filozofiranja, odgovor je, ne morem verjeti, resnično kratek.
To je veliko srce.
In to je vse.
Danes se mi zdi, da mi je to res jasno.

Prevečkrat ponovljeno, prevečkrat povedano na pamet, brez osnove, velikokrat uporabljeno za izgovor. A milijonkrat povedano iskreno, gotovo z razlogom. Vsakič kdo na novo v srcu to začuti. Kdaj se je njegovega srca nekdo zares dotaknil. Pa je bil samo dotik. A trajal bo večno.

nedelja, 14. september 2014

Kdo se boji brihtnih ljudi?

Kaj je štos obresti? Zakaj se toliko govori o bankah? Zakaj nam gredo krediti na živce?
...
Kako vlogo imajo ministri - so res toliko pomembni, kot se o njih govori? Kdo za kaj odgovarja, kdo je za napake imenovan, da jih popravi? Za kaj se toliko govori, da smo v krizi? Kaki krizi? Zakaj sploh toliko poslušamo na TV-ju o vsem tem?
...
Kaj je sploh to DDV? Kam gre ves tisti denar, ki gre stran od plač? Zakaj je problem, če moj ata popravi avto sosedu in mu on plača "na roko?"


Polno vprašanj gimnazijke. Vedoželjne. Učjive. Odprte. Aktivne. Vsestranske. Z vprašanji. Odprtimi in neodgovorjenimi.

Zgrozim se ob spoznanju, da tudi v eni gimnaziji, tisti hiši, kjer bi naj zorelo največ človeškega potenciala neke države, kjer bi naj skozi dril in zicledr generacije dobile podlago za nadgradnjo, raziskovanje in preučevanje različnih ved, kjer mladi državljani dobijo sofinancirano vzgojo in izobraževanje, NI možno dobiti znanja osnovnih "ved" in informacij o življenju v času, ki ga zaznamujejo demokracija, "demokracija," kapitalizem, ekonomija, finance, podjetništvo in vse te reči.

Take reči, kot so odgovori na zgornja vprašanja, so torej stvar lastnega firbca in sitnobe, samospraševanja preko knjig in interneta, stvar frendov, ki te obkrožajo, in jasno, stvar družine, ki te pripravlja na resnični življenski fajt.

Če je trend vsega tega simetrično nasproten firbcanju in iskanju odgovorov na taka vprašanja, je jasno, da pokljukamo same nule. Saj... koga pa bi zanimalo začeti na suho brskati po ustavi, po wikipediji, knjigah in zaprašelih knjižnih policah, če je potrebno slediti toliko drugim rečem, da si na tekočem? Kje bi le našli čas ob vsem kopičenju podatkov, 10-urnem šolskem urniku, še vsem drugim aktivnostim? Zakaj bi le, ko pa se je treba še zabavat na lokalnem balu, pofotkat nove nohte, se podružit s fantom? In sploh... zakaj bi - saj stari vedno pravi, da politiki in bančniki itak samo kradejo, da zato bo tistega sosedovega pižoja iz inata pošraufal na črno? In če mati pravi, da ima največ miru, če se s temi rečmi sploh ne ubada?

In zdaj ulet' v soboto na veselico z vprašanjem, koga bi bilo pametno volit?! Odpri debato o delu na črno, če si upaš! Povej na glas, da se ti zdi, da je aktualni župan gnida vseh gnid. Meeeh, naenkrat si sam! Pokvariš vse, ubiješ veselje, s prstom pokažeš na nevednost in apatičnost. Priznaš, da ti nekaj ni jasno. Dregneš v drek. Ni vredno.

Torej ostaja opcija, da neke osnove da šolski sistem. Čeravno ni treba s členi ustave utrujat avtomehanikov in vrtnarjev, bilo bi pa vseeno fino, da bi nekaj o DDV-ju in sivi ekonomiji slišali tudi tile. In gimnazijcem bi bilo, ob vsem drilu o načelih starih sociologov, o filozofskih smereh 13. stoletja in zgodovinskem pogledu na razvoj komunizma, verjetno grozno zanimivo učiti se o aktualnih Janezih, Mirotih in Alenkah. O razlagi kratic, ki jih ob (slučajnem) druženju s starejšimi, slišijo, pomešane z jezo, strahom in ogorčenjem. DDV, EK, SMC.

A kaj... takih tem predmetnik gimnazije ne premore (predmetnik po ministrstvu). Ne gre, ni jih kam stlačit. Ni časa. Ni prfoksov, ki bi to praktično predstavili. Stvari so prekompleksne za razlago. Naj se vsak sam pozanima.

In hec... ne bodo se pozanimali sami. Ker ni časa. Ker ni prfoksov. Ker v tem trenutku ni treba. Ker je toliko drugega v tem polnem svetu. Naj bo mir pri hiši. In odnosi s sosedi dobri. Naj se oni tam sami ukvarjajo z vso to težko težino.

Pa s(m)o vsi zadovoljni... my ass!

sobota, 05. julij 2014

Prosim. Hvala. Oprostite.

Pozabili smo na druge. Drug na drugega. Pozabljamo že nase. Zaostajamo v skrbi zase. Resničnem tretmaju. Duše, uma in telesa. Kar pacamo nekaj skupaj. Na ven in na noter. Zakrivamo. Skrivamo.

A posledice ignoriranja drugih ljudi v našem neposrednem prostoru nas že tolčejo po glavi. Tako se je v tem kaosu zgodilo, da smo medtem ko smo začeli pozabljati nase, najprej pozabili na druge. In to se v prvi vrsti tiče nas. V drugi pa drugih. In v tretji skupnega prostora. In časa.

V čem je zame štos tegale... Opazujem in štejem. Kdo, kako, kdaj in kje izgovori te tri vljudne besede, ki jih narekuje tudi (tečni?) bonton. Bonton je verjetno samo izmišljotina nekoga, ki je ugotovil, da je potem vsem lažje in lepše. Če smo vljudni. Ko je treba.

Če se le da to vljudnost povezat s čutenjem (empatijo) vsake druge osebe, dobijo te besede res pravo energijo. Ker... ljudje so se začeli opravičevat vse povprek. "Oprosti, ker pada dež." "Oprosti, ker sem tako suha." "Oprosti, ker je trgovina že zaprta." ZA KAJ se tu opravičujemo?

In 'prosim' je včasih prav oguljena groteskna fraza izsiljevanja. Ali pa tako za mimogrede pade v vsak drugi zaključek stavka. Ali pa tako zelo težko izgovorljiva trhla beseda, ko je potrebno nekoga prositi nekaj zase. Ne gre nam. Čisto navadno prositi za nekaj, kar tako obstaja, nam pripada ali pa bi nekdo z veseljem naredil za nas.

In kako zelo smo šele pozabili na primeren tajming uporabe besede 'hvala.' Ker nam jo je nerodno izreči? Ker nas takrat naredi majhne? "Mama, hvala za kosilo." Zakaj, če je pa samoumevno, da ga 'mora' skuhati? Vsaj 'hvala' kar tako, namesto pozdrava, se sliši boljše.

Če te besede še nekako izrekamo bližnjim (vsaj takrat, ko situacije niso preveč boleče) je pa skoraj že pol čudeža, če jih stresemo iz čarobne skrinjice kar prvemu mimoidočemu, ki ga želimo prehiteti na pločniku in nam je malo napoti. Glasbeniku, ki je nam je naredil večer lepši z igranjem violine. Gostu, ki naroča podaljšano kavo.

Te besede so najbrž res tu zato, da se počutimo vsaj malo boljše. Sredi sivega dne.
Si predstavljate, da bi z njimi vsi pretiravali?! Sredi belega dne?


sobota, 17. maj 2014

Praznina in samota

Prazno je. Prazno.
Tuli, se krči, gruli, boli. Kot takrat, ko si lačen. 

Tako je v naših dušah. V večini duš, ki nesrečno tekajo po tem delu razvitega planeta in kričijo: "Samo daj mi nekaj ali nekoga, da zapolnim to luknjo." Da bo vsaj za trenutek bolje. 

Nihče ne more dobro poznati tona mojega tuljenja. Ne more prevzeti moje bolečine nase in me je rešiti. 
Kot jaz ne morem zares zlesti v zadnji pajčevinast kot duše koga drugega in zapolniti praznino s svojim bitjem. 

Lahko pa se zavedamo, da smo tako prekleto mala in nemočna bitja. Da smo najbrž tu, skupaj, drug z drugim samo zato, da si damo oporo. Da tulimo skupaj. Samo zato, da si olajšamo življenje. V trenutkih, ko res nimaš ničesar več. Ko zginejo vsi. In vse. 

Da takrat objamemo telesa. Da takrat damo požirek vode. Ali pa smo samo tiho in razumemo.

Zakaj ljudem ni težko priskočit na pomoč drugim, ko je drugim res težko? Ko jim je na ven res težko. Ker je takrat res videti to razgaljenje. To praznino. To osamljenost. Ker se takrat zares zavedamo, kako smo sami in nemočni. Brez drugih. Ker sami zaradi bolezni ne moremo premakniti svojega telesa. Ker sami ne moremo zgraditi metre varovalnih ograj pred deročo reko. 

In zakaj ne vidimo, ne zaznamo ali pa ignoriramo težino, ki se je ne vidi? Zakaj se raje obrnemo stran? 
...
Raje se zapiramo v svoje male betonske luknje. V svoje male svetove, ki smo jih tako luksuzno zgradili. Ali pa se jih sramujemo. V svoje ranjene duše. V svoja bolana telesa. Bežimo. Stran. Samo stran. 

In mi še kar polnimo to luknjo z novimi rdečimi torbicami, z večbarvnimi nohti, z mnogokonjskimi belimi avtomobili, s superživili, s tonami drog, z obsedenim seksom. Polnimo luknjo z zgodbami bolj nesrečnih in grših od nas. Ali pa s srečo nekoga, ki mu je mogoče kaj uspelo. 

In mi še kar pustimo, da je ego naš vladar. Da so želje po imeti prav pomembnejše od razumevanja. Da so besede pomembnejše od dejanj. 

Zakaj ljudje to spoznamo, ko izgubimo vse, kar je mogoče prijeti v roke? Ko ljudje, ki so se trudili slišati tvoj ton tuljenja, gredo? Ko kot prazna vrečka šteješ dneve, ki so ti še ostali?

Zakaj se je tega tako težko naučiti?!?!




četrtek, 24. april 2014

Od enostavnosti h kompliciranju

Nič novega nisem odkrila.

A sem vsakič znova res presenečena nad (navidezno) kompleksnostjo naših družbenih pravil, družbenega ustroja, vodenja in državnega upravljanja, zakonov, predpisov. Po svoje zato, ker je to prava mala umetnost, predvsem pa zato, ker je to taaaako neuporabno in nerazumljeno. Oz. pardon uporabno in razumljeno le mali peščici ljudi. Ki seveda zaradi tega privilegija vedno znova jemlje stvari v svoje roke.

Vedno znova se prizemljim, ko dobim dokaz, da ljudi v najširšem kontekstu premakneš s preprostostjo. S kratkimi stavki, preprostimi mislimi, oprijemljivimi primeri. Z nekaj ščepci čustev, malo ironije ali pa humorja. In to je to. Filozofija, psihologija, sociologija, literatura, politika. To so res težke stvari. (Pre)dolgi stavki. Nič takega za prijeti se.

Naredila sem poskus. En tak časniški psihološki-sociološki-zgodovinski-politični intervju sem dala v branje. Različnim ljudem. Ne samo tistim, za katere vem, da so ga požrli. Prosila sem za njihove odzive ob tem. Ali jim je branje razumljivo? Ali se sploh prebijejo do prve tretjine? So besede predstavljive? Mislijo, da je to resnica ali nima niti bližnjega stika z realnim življenjem? Ali možgani prebavijo vse vejice med stavki? Je veliko tujim ji besed? So misli med črkami ali pri kuhanju, ljubimcu, novimi hlačami?

Nič takega ni bilo. Večini povedano nima stika z njihovim življenjem. Sproža odpor. Do branja, do intervjujanca, do družbe, do politike in vsega tega. Odpor v možganih, očeh, mislih. Na nič takega se ne prilepi.

Kako torej narediti kak korak naprej? Zase? V družbi?
Mogoče je pa potreben korak nazaj. V polje "zdrave kmečke pameti." To gotovo imamo in to znamo. In tam se naj gradi večina za večino ljudi pomembnih reči. Te "težke" vede naj bodo za izbrane, željne. Katerih naloga je, da nagruntajo način, kako bodo približali stvari širšim skupinam. To ne bi smelo biti nič tako težkega. Ali pa vsaj enako zahtevno, kot se zdi povprečnemu bralcu prebiti skozi en tak članek.

Samo razmišljam. Predlagam.

Mogoče pa bom enkrat ustanovila Akademijo za zdravo pamet.






sobota, 29. marec 2014

Sram

... še malo. Še malo opazovanja in vrtanja. In verjeti bom začela, da je to čustvo eno najbolj škodljivih, tisto, ki vzame večini največ poguma. Se mi zdi, da je tako močno, da še strah postane prestrašen.

Sram nas je lastnih teles. Sram nas je telesne višine. Sram pleše. Sram menstrualne krvi. Tiste dolge dlake na licu, ki je zrasla na istem mestu kot mami. Sram tankih rdečkastih las. Sram poraščenosti po riti. Sram kratkih svaljkastih prstov. Sram nas je, da smo rojeni takega spola.

In sram nas je, da je mati tako tečno bitje. Da ima oče velik trebuh. Da kdaj oklofuta mamo. Da je včasih prazen hladilnik in da je včasih res težko zaspat zaradi te klinčeve plesnobe v sobi. In v duši. Ali pa nas je sram, ker je fotr kupil ganz novega terenca s črnimi šipami. Ker ti pred prijatelji stisne v roko 100 evrov in reče: pelji jih na sladoled.

In sram nas je lastnih priimkov. Sram krajev, kjer smo odraščali. Sram imen in številk ulic. Sram narodnosti. Sram podkupljivosti župana. Sram ozkega pogleda politikov, sram besed predsednika.

Sram nas je, ker mislimo, da smo sami krivi. Pardon, da smo za vse sami krivi.

Mislimo, da smo tako vsemogočni, da smo mi skreirali telo. Da je videti tako, kot je. Da smo z lastno pametjo pognali ven tisto dlako, ji določili (napačne) koordinate in dolžino. Mislimo, da smo krivi, ker se na vratu delajo gube, ker črnina iz las izginja. Ker je celulit vse težje odpravit in ker je na rokah vse več nekih temnih peg.

Ja, nezanemarljivi del pri uničenju lastnega telesa vsekakor imamo. Na primer: s prevelikim vnosom kalorij, ki jih bi naj zmlelo telo, pa jih ne, smo gotovo sposobni ustvariti nove maščobne zaloge na trebuhu, pasu, bokih. Za vsak primer, za primer vojnega stanja in lakote. Za te reči je najbrž narava rekla, naj bo, naj se nekam shrani. A če pogledam okrog, smo najbrž v vojni sami s sabo. Tudi če do nje pride (kar ni neverjetno), v bližnji preteklosti (ko smo grickali čips, mešali slino s hrustljavo skorjico štručke ali odojka) in danes (ko ravno ne vemo, kaj bi sami s sabo, pa dajmo nekaj pojest) vojne ni!

Edin možen izgovor pri tem je zavedanje, da s sebi škodljivimi miselnimi vzorci, čustvenim neizražanjem in nespoštovanjem telesa, predrugačimo telo in ustvarjamo bolezni. In ko jih ne prepoznamo kot opozorilo ali vzamemo kot nekaj dobronamernega s strani narave, smo res v riti. Točno takrat bi bil naš sram na mestu. V povezavi z lenobo, v povezavi s strahom in tako lepo naprej. Ker smo, ne glede na to, da smo bili opozorjeni, pogledali stran, se naredili francoza in pristali na vse posledice. Pa še takrat bi bolj kot to, da nas je sram, morali pokončno stati za svojo odločitvijo.

V tem delu sta naša krivda in sram možna izgovora. Diagnoza bolezni je kot obsodba sodišča, kjer smo vedno krivi, edina sreča je, da si kazen lahko sami izberemo.

A od tu naprej ne pomaga nobena pamet več. Narava ima svoje gravitacijske in energijske zakone. Letne čase in namene. Obstajajo višji zakoni ali pa naključja, zakaj sem se rodila točno tem staršem, v točno tej državi. Z rjavimi lasmi, na nogi z daljšim kazalcem od palca, z višino 1,62 metra.

In kako vlogo ima potem pri vsem tem sram???

petek, 14. marec 2014

Vprašanje zaznav

Včasih so stvari res srhljivo matrično povezane.

Voziš rahlo zmeden v dnevnem đumbusu po mestu, v mislih cel seznam opravkov, klicev itd. Komaj si zaveden sebe. In vožnje. Kar seveda ni ok. V bistvu si delno na tomboli, malo reskiraš, da se ti kaj zgodi zaradi slabe prisebnosti. K sreči se kar tako ne. Jaz itak trdim, da mora biti izračunano, ker si včasih povsem pri stvari (brez kljukanja, kupčkanja, vlečenja črt med seznami v glavi) pa te klofne nekaj.

Ampak res mi je zanimivo, kako med polno ljudmi, ki hodijo po pločnikih in tlakovcih, ko ti drviš mimo, pogledaš na pločnik ravno takrat, ko tam koraka tebi znana oseba. Nobenega drugega prej nisi zaznal, ne opaziš nobenih florestenčnih bund in torbic, nobenih čudnih frizur ali zmešanega hitenja - nič, kar je šlo že mimo. Samo to osebo, v neopazni bež bundi, z mastnimi rjavimi lasmi, z zmerno hojo. In potem malo naprej v gručici kolesarjev na semaforju, vidiš znan obraz. Kar tako, med dvajsetimi, ki stojijo, čisto zadaj. In čeprav je šlo mimo tebe že vsaj desetkrat toliko biciklistov. Ti imaš sedaj tam tega enega - poznanega. V katerega malo buljiš in sezname v glavi zamenjajo vprašaji in rahlo ti gre smeh.

Kako to, da na vožnji skozi mesto nisem opazila, direktno pogledala, shranila v spomin nobenega drugega obraza kot ravno dva znana? Kje se zgodi ta izračun trenutka, kdaj naj glavo obrnem zmerno levo in pogledam pojavo, ki je ravno takrat tri metre pred avtom? Zakaj takrat nisem recimo gledala desno?

In... naslednje vprašanje.... koliko ljudi, dogodkov in priložnosti izpustimo, ker smo ravno takrat glavo obrnili desno in ne levo? Bi bilo naenkrat vse znano in vsega preveč, če bi lahko res vse znano zaznali?

Če malo pobrskam za razlogi in razlagami, je najbrž štos v tem, da imamo zavedne zaznave in tiste, ki so pod temi - v podzavesti. In verjetno naša čutila nalogo prenosa zaznav v podzavest opravijo neprimerno hitreje kot zavestni, možganski in spominski del skupaj. Če je v množici barv, premikov, oblik, zvokov kje kaj znanega, je šele možno narediti dodatne povezave do spomina in zavedanja in takrat podzavest preda delo zavesti. Torej takrat dobimo signal: glej, znana pojava, preveri z zavestjo!

Zanimivi smo skratka, pa večine stvari očtino sploh ne dojemamo.

sobota, 11. januar 2014

Kdaj smo boksnili mimo?

Življenje v tem razvitem svetu je postalo kompleksno. Zahtevno z vsemi procedurami izpolnjevanja "prednosti" tega, da smo ob rojstvu poleg šoka fasali še davčno številko. In postali državljani. Neke države. S pravili, davki in ugodnostmi, pravicami in dolžnostmi. In če želimo preživet, v bistvu pa nekako moramo, nam vedno več časa v življenju požirajo procesi, ki jih te reči od nas terjajo. Če se ob tem, da želimo državne ugodnosti popolnoma izkoristiti, še nekako prebijemo čez vse pravne, upravne in frdamane postopke, ki jih itak ne razumemo, se stvar neprimerno bolj zakomplicira ob vseh ostalih.

Zakonom več ne sledimo, uredbe se množijo, vsaka občina ali služba nonstop sestavlja nove pravilnike, izrazi se množijo, pojmi spreminjajo. Če si ob neki situaciji še naštudiral svoj primer prodaje tistega travnika in se prebil skozi ves špeh sodobnega prava, si že čez nekaj časa tega ne moreš štet v znanje, saj se je zamenjala najmanj gospa na šalterju na občini, pravilnik s tistim zagamanim imenom se je ukinil, tisti zakon pa je vzelo v izvajanje drugo ministrstvo.

Vsak premik, vsak korak je postal del nečesa, družbeni odnosi so stvar x. člena pogodbe, kako živimo pa stvar definicij zakonov, nacionalnih programov in strategij. Pogovarjamo se potem o redefiniranju zakonov, pisanju novih pravilnikov, o spreminjanju pogodb, o oblikovanju novega 37. aneksa. Bistvo pa je ostalo tam nekje zadaj. Daleč zadaj. Skupaj z zdravo kmečko pametjo še vedno sedi na klopci pod češnjo na travniku, nevedoč, da je vmes zadeva že pre-prodana.

Z vidika logike gledano (sestavljanje izjav) najbrž ni čudno, da je toliko dela na črno, ni čudno, da je volilna udeležba slaba in ni čudno, da se nihče več ne buni. Saj ne ve, kje naj začne: pri pizdarjenju nad zakoni, ko ugotovi, da so neberljivi, nepotrebni in nelogični, pri učenju vljudnosti uradnikov, ki ti ne znajo lepo povedat, kaj je za naredit, ali kar direktno z vilami na ulici (kar je najbrž najmanj verjetno, dokler bo večina doma čepela v naslonjaču in proteste spremljala preko poročil ob 7h s komentarjem, da je itak to brezveze).

Na drugi strani pa potem slišiš takele: na lepem je imela dosti svoje hudo uspešne službe in pričela delat origamije. Mamma mia! Sliši se megalomansko fajn. Zjutraj, kad pukne oko, pofrezaš fruštik (op.p. odblendiraš zeleni smuti), odvadiš jogo, tajči in zenovsko dihanje, okrog 12h pogledaš okoli, katera reč bi se še dala spravit v smiselno origamno obliko. Poskušaš, zlagaš in tam okoli 5h popoldan nekaj rata. Zmagoslavno vstaneš, spet predihaš, se zahvališ višjemu za navdih in večer odkultiviraš na spletu ali pa kje downtown na tajskem čaju.

Če poskusim zdaj zatlačit svojo zlobo nekam v zadnji žep... fino in fajn. Mogoče sem ljubosumna, no, zavistna. Sliši se res ravno prav ležerno, da še ostaneš živ. Ravno prav butasto, da je izvirno. In dovolj čudno, da ti lahko uspe. Ravno tu, v tem svetu, kjer je vsega in vseh preveč. Kjer je godlja taka, da padejo lahko ven samo še res res drugačne reči. In osebki. In ob tem te komod briga za vse tiste zakone, pogodbe, volitve in bedno politiko. Ker si se odprl višji duhovni sferi. Spregledal in vse te državljanske aktivnosti več nočeš razumeti, ker so itak nizke, zrežirane in se te ne tičejo.

Ampak... ustvarjalnost in duhovnost gor ali dol. Pritisk mi gre čez 150 (btw: sicer imam nizkega), ko vsi taki/take pozabijo povedat, da mož sedi v nadzornih svetih nekaj državnih podjetij (ker o takih redko kje kaj slišiš) ali pa je k sreči potomec v uspešnem družinskem podjetju (ki je samo po sebi zdaj tako obsojeno na propad, vsaj kot družinsko podjetje, ker njemu se to ne da). Ali pa delajo na črno mimo vsega, priklopljeni so na sosedov wi-fi, pojedo pa tisto, kar slučajno da kak sponzor od vaškega trgovca.

Da ne bo pomote, za dostojno, polno in kvalitetno življenje človek potrebuje zelo malo. A vse to, da je prav imeti nek svoj planet (beri min. streho nad glavo), da je vsaj mini avto skoraj nujna reč za premike iz ene vasi do druge, da si elektriko težko sproduciraš sam in da tudi za taborni ogenj rabiš drva, ki jih v gozdovih ne moreš več kar tako nabirati (ker potem kradeš), da želodec rabi nekaj tršega od vode za prebavo, vse to je še vedno v kategoriji povprečnosti ali podpovprečnosti po definicijah, ki nam jih v teh časih uturava marketing. Torej... kako pofočkati to povprečnost brez takega moža, brez fotrovega d.o.o.-ja? Tako, da se odpoveš svojim prigaranim nazivom? Da daš na stran to norijo dela 12 ur na dan, ker si duhovno spregledal? Da zapustiš ta nori svet, izklopiš internet in telefon, in se utaboriš v čebelnjaku tam nekje nad 1500 metri? Da izkoristiš delo, denar in čas ljudi okrog sebe, pa naj se oni jebejo s temi postopki, obrazci in davki? Ti pa mirno naprej pregibaš papir?

In potem se počasi vrnemo na začetek. Vsak po svoje dalje. Enim je postlano vedno bilo, drugi imamo obljubljen fajt do konca. Eni se smejijo, drugim gre na jok. Ampak z vsakim tistim, ki se je naredil slepega in gluhega, dobi nekdo, ki se smeji in piše nove pogodbe in zakone po svoji lastni (nes)pameti, potrditev, da je vse ok. In mirno piči dalje po cesti, mimo bistva in pameti s kupi pogodb in predlogi zakonov v roki. Slepi pa mirno dalje zgiba svoj origami.


sobota, 04. januar 2014

Sospreminjanje

Bi se lahko umaknili kam, kjer ne bi imeli nikakršnih zaresnih stikov z ljudmi? Mogoče kak tibetanski samostan, razmajana gorska koliba.

Stik s sabo. Baje, da je bistven. A kako daleč je moral nekdo priti, da se je izognil vsem odnosom z drugimi? Če je pot do tja bila resnična, je bila verjetno peklenska v "izmikanju" vsemu temu. In potem, si mislim, je spet čas za odnos z drugimi. Da preda to vedenje, to znanje. Saj sicer ob vsem tistem spoznanju, sploh ne bi bilo nobene fore.

Odnos s samim sabo. Je bistven. A ni edini. Ne v tem svetu, ne v tej družbi, ne v nobeni družbi. Nismo sami. Najmanj, kar je, rodili smo se v neko ožjo in potem še širšo družino. Državo. Pobegni, če moreš. Lahko, pred očesnim stikom, pred objemi, stiski rok, solzami drugih, a ne moreš pred stvarmi, ki so jih vsadili vate v otroštvu, pred lastnostmi, ki so ti jih predali po DNK vijugi.

Torej najbrž je večja finta kot dramatičen pobeg v tem, da se pogumno soočaš. Z vsem vsajenim vate, posledično z vsem (po tvoje) slabim, kar sta tvoja starša. Direktno. Torej z njima. Glej, kaj lahko spreminjaš. Pri sebi.

In glej, kaj postajaš. Išči sebe. In če nihče ni kot mi, smo vedno znova na tehtnicah. Koliko gramov dam sebe, da nekaj dobim nazaj.

Iščemo sprejetost, hrepenimo po pripadnosti, se prepuščamo ljubezni. In vmes natrofimo na odrinjenost, se zaletavamo v hladne zidove s svojo samoto, sovražimo, podiramo, udarjamo. Prizadevamo. To, da želiš prvo, nujno zahteva tudi vse to ostalo. Sta samo dve skrajni točki. Prizadanemo. In smo prizadeti. Prevečkrat je to vse nalašč, pa tudi to je verjetno nastalo samo iz tega prvega občutka ločenosti, le da še bolj nezavedno in nekontrolirano.

Malo naprej od te primarnosti je vsaka dvojina, vsaka množina prizadevanje. Nonstop. V bolečini, solzah in trpljenju. Ne veš, kdaj se bo zgodilo. Nikoli se ne moreš na vse možnosti dovolj pripraviti. Ker niti ne veš, kdaj bo vse skupaj minilo, kdaj mineš ti, kdaj mine on. Prizadevanje pa je tudi, ko je smeh, ko je popolna povezanost, ko je vse ena sama sreča. Ker vedno pride potem pot v drugo skrajnost. Kako bi si potem lahko želel samo to, če samo tega nikoli ni? In na koncu tudi to mine.

In v tem je edina sreča. Vse gre. Vse mine. Dobro. Slabo. Mi pa smo tam. Dokler ne minemo. Ker smo, prizadevamo. In ker smo, smo prizadeti. V sreči ali žalosti. Vedno potem pride drugo. In mi nismo nikoli več isti.

Ali ni potem to, da si ne upamo imeti iskrenih in pravih odnosov, samo strašno neumna želja po tem, da se nič ne bi spremenilo? Da ne bi vplivali na druge. Če pa že samo to, da smo živi, pomeni vplivanje, in to, da smo del življenja, pomeni spreminjanje?