torek, 10. december 2013

Na-kup!

Spet prihaja ta praznični čas. Tudi to besedilo je lahko samo eno od mnogih, ki ponujajo nasvete vsem tistim, ki se po navadi 24. decembra z notranjo stisko še prebijajo med nakupovalnimi policami.

A čisto zares se lahko dolgim vrstam pri blagajnah in napadom slabe vesti tokrat izognete.

To, da je kupovanje prepovedano in je sploh greh kupovati je seveda skregano z logiko vsake družbe. Ljudje od nekdaj trgujejo, trgovci so marsikje bili krivi za odkritje novih kontinentov, trgovina poganja svet in sili človeštvo k razvoju. Prav tako je trgovina od nekdaj izmenjava znanj, pridelkov, blaga in storitev in nas reši tega, da bi morali v našem kratkem življenju znati vse: od tega, kako se podkuje konja do tega, kako napisati govor predsedniku. Znati ni mogoče vsega, kot ni mogoče reči, da je trgovati greh (čeprav je res, da pri prodaji izkoriščajo naše šibkosti in, če hočete tudi, vsaj sedem naših smrtnih grehov, ki se jih podzavestno bojimo). Z vsem tem se je najbolje čim prej sprijazniti.  A ob tem, da je danes videti kot da je v nakupih edini smisel, bi se nam moralo začeti pred očmi postavljat polno pisanih in debelih vprašajev. Morali bi pošteno stresti z glavo, izostriti pogled, narediti korak nazaj in se vprašati: zakaj kupujemo?

Če in ko kupujem, sta na mestu vsaj dve vprašanji: ali kupljeno zares potrebujem oz.  kdo mi garantira, da bo po nakupu moje počutje boljše (podvprašanje, v primeru da ne bo, komu ali čemu sem nasedel) in drugo kako je kaj s kvaliteto kupljenega. Tretje vprašanje bi nekako sledilo: ali sem s tem nakupom dal drugemu in družbi res nekaj vrednega.

Pa poglejmo kak primer, za darilo sestri se mi zdi primerno kupiti svetlo modro likalno postajo, ki stane 9,99 eur v eni od tujih trgovskih štirikotnih prodajaln. To, ali je ta nakup zares potreben, bi najbolje vedela ona, a v primeru, da je njen trenutni likalnik v brezhibnem stanju, imamo ob odgovoru na prvo vprašanje že mešane občutke. Gotovo pa je “ne”, če smo s tem oprali svojo slabo vest, ker jo tako redko pokličemo med tednom kar tako, jo kdaj pa kdaj primemo za roko in povprašamo, kakšen je kaj bil njen dan, se ustavimo in poslušamo. Potem bi morali že začeti razmišljati o tem, kateri ekstra lep in seksi oglas nas je nagovoril, da nam je potem mogoče spet celo leto ne bi bilo treba obiskati. Ali pa psihoanalitično preveriti, kdaj smo ponotranjili misel, da je potrebno kupiti vse, kar je poceni.

Če se ob predaji darila še dobro počutimo, pa se verjetno malo manj po pol leta, ko je ta likalnik fuč, sestra pa se je ravno navezala nanj. Ob tem avtomatsko dobimo odgovor na drugo vprašanje – tisto o tem, kaj je kvalitetno (ne mešajmo tega z “znamko”). Sestra sitnari, zato bi zdaj radi nekako uredili popravilo, a vraga, serviserjev za te reči (več) ni ali pa nam sporočajo, da je cena popravila vsaj trikrat višja od prvotne. Ampak ali ta cena res realno pokrije vse, kar bi morala po naših predpostavkah? Tudi to nesrečno okvaro aparata, ki je povezana s tem, kdo, kdaj (takoj?) in kam bo ta novonastali odpadek odpeljal?
Zelo verjetno je odgovor ne. Da bi s tem pokrili ves material in delo? Izdelek so skoraj gotovo naredili nekje drugje po svetu (nasvidenje delovna mesta serviserjev, sestavljalcev opreme, oblikovalcev kovin, delavcev v kovinoplastiki, sodelavk v trženju in marketingu, dolgonogih finančnic itd. v Sloveniji). Zelo verjetno so razmere dela tam katastrofalne in globoko na računu zdravja ljudi in okolja. Tam mogoče manjka hrane, pitne vode, ti zaposleni živijo med kupi smeti in se za več mesecev po 15 ur na dan zaprejo v te tovarne z likalniki samo zato, da potem 2 meseca na leto lahko resnično gledajo svoje otroke odraščati. To, da so mogoče te tovarne nekje v Afriki in bodo ob zaprtju zaradi še večjega nižanja stroškov, prišli preko morja tisti zaposleni k nam, bi tokrat raje odmislili.

“Le še marketing in deficit sveta, nobenih vicev več …,” je pel že Vlado Kreslin.  Marketing bo vedno našel kreativne načine, da pride do nas, a na koncu se kljub vsemu odločamo mi. Jaz in ti, mi. In res je, tako daleč smo, da je težje premisliti kot pa kupiti.

Hrepenimo po tem, da kupujemo. Lepe in čiste in nedotaknjene stvari. Ki nas v trenutku izpolnijo. Živimo z občutkom, koliko vsega lahko dobimo. Kako neskončno možnosti izbire imamo. Pa jo imamo res? Če se pomikamo po verigi trgovskih posrednikov nazaj, v veliko primerih pristanemo pri enih in istih korporacijah. In pri likalni postaji za 9,99 evrov. In če se premaknemo od kvalitete še h kvantiteti, ali nismo tistih nekaj stvari, ki jih res potrebujemo pa so zaradi kvalitete in realnih stroškov mogoče malo dražje zamenjali s tonami vseh drugih cenejših? Torej smo vsaj na istem, niti slučajno pa na boljšem.

Ta modra likalna postaja je bila le teoretičen primer, ki pa v precejšnji meri ponazarja logiko nakupovanja celo takrat, ko se o ničemer ne sprašujemo, samo sebično polnimo nakupovalne vozičke z upanjem, da nas bodo po obdarovanju vsi imeli neskončno radi.

Na kup! Kaj pa če ta kup raje kot kup stvari pomeni, da smo vsi “na kupu?” Vsem nam še nikoli ni tako manjkalo druženja, spoštovanja, pristnih odnosov, globokih pogledov in iskrene besede kot v teh časih, ko namesto novih domov rastejo le še trgovinske poslovalnice. Namesto novih seznamov obdarovanj in tistega, kaj bomo vse naredili drugače v letu nove letnice, raje naredimo nekaj že danes. Vsaka, prav vsaka stvar se začne s prvim in majhnim korakom. Vložimo čas namesto v pisanje seznamov in iskanje razlogov, zakaj nismo srečni, kar takoj v druženje z drugimi. V kvalitetno in iskreno preživet čas. V pogovor, v skupno preživljanje dolgih večerov, v skupne zajtrke in večerje, v igranje, petje in smejanje. Praznični prosti čas je namenjen temu. Naj bo to naše največje darilo drug drugemu. In ne likalniki. Seveda naša človeška potreba po dajanju in sprejemanju, tudi daril, ne bo umrla. Lahko pa jo ob tem zelo pomirimo. Naredimo sprejemljivejšo za vse, še posebej tiste, ki se grejo trgovce tudi v naši bližini. Z realnimi cenami in izdelki, ki nas osrečijo. Ki naši družbi nekaj dajo. Po možnosti delovno mesto.

In pocenimo si življenje - prave stvari so čisto poceni in največji hec je, da več kot jih daš od sebe, več jih dobiš nazaj. Pa bo darilna vrečka čisto v redu, tudi če bo manjša. In pod smrečico ne bo likalne postaje.


Pa ne pozabite na vse tisto, kar ste se letos novega naučili. Naj vas učenje in novo znanje spremljata tudi v novem letu! Pa srečno!

petek, 22. november 2013

Zapestnica all inclusive

Imela sem posebno priložnost spet se srečati s svojimi občutki glede dojemanja svojega telesa. In strahovi, ki se tičejo bolezni, ter s tehtnico, ki je ponovno malo pretehtala, kaj je težje/bolj in kaj lažje/manj pomembno v mojem življenju. Sem kar vesela v končni fazi, jasno zato, ker je bolj ali manj vse ok pa tudi zato, ker sem neko željo o daljšem počitku narahlo vzgajala že nekaj časa pa se mi je uslišala. Ampak o moči želja kdaj drugič.

Imela sem torej priložnost vrnit se na bolnišnični oddelek, kjer sem enkrat pred mnogo leti že počitnikovala. Najprej sem pomislila, oh, kakšna domačnost, takoj za tem pa: hej, saj se v teh 12 letih ni spremenilo popolnoma nič! Razen nekaj je... kozarce za čaj so nadomestili papirnati lončki za enkratno uporabo, skupaj s plastičnim pokrovčkom in slamico!!! Kar pomeni celo svojevrsten korak nazaj oz. poraz v konzultaciji z nekom, ki je imel apetit po zaslužku. Verjetno so zaradi "varčevalnih ukrepov" na ta račun odpustili dve do tri delavke v kuhinji, ki so še malo prej laufale pomivalce z lončki. Seveda plačilo kozarcev gre z drugega konta. Ki je očitno manj občutljiv. Ok: "Gospa sestra, kam lahko ta kozarec (op.p. ki ne prenese več kot dvoje, mogoče troje polnjenj s čajem, ker potem nemarno spusti vsebino iz sebe) odvržem? In kam lahko dam pokrovček in slamico?" Začudenje je povedalo vse. Zelo verjetno do trenutka, ko sem jaz zasedla sobo št. 1, tega nihče ni vprašal. Ob raziskovanju bolnišničnih hodnikov sem hitro potegnila zaključke lastne raziskave, da 1. je na različnih (čakalniških in oddelčnih) hodnikih zelo malo košev ali pa jih sploh ni in 2. koši za ločeno zbiranje papirja, plastike itd. niso del inventarja te javne ustanove. Ojej! To torej še niso vzeli, da je mogoče z ločeno zbranimi odpadki celo prihraniti. Aha ups, saj tega še večina ni dojela, torej oproščeno. Tudi to je šlo mimo, da bi na račun pranja bilo kako novo delovno mesto ali pa vsaj, da bi se z uporabo (zaradi mene tudi) tistih šolskih plehnatih kozarcev dalo prišparat. 

Torej luksuz! Počakajmo na kosilo... Mrtva rižota in dve žlički solate. Ok, špinačna juha je bila fina! Večerja... pred odprtjem in razkritjem vsebine mojega krožnika pogledujem tja k otročkom, kako so kaj zadovoljni! Niso! Jasno. Dobili so golaž ekstra čudnega izgleda. Fuf, k sreči sem rekla, da raje ne bi videla mesa na mojem meniju. Rižev narastek in ekstra sladek kompot. Pa potem tako naprej... do treh zaporednih zajtrkov v obliki marmelade in masla. Kar hočem povedat ni, da imam problem s hrano (saj skoraj vse jem in tudi sem vse pojedla), ampak take hrane ne dojemam kot ekstra hranljive in zdrave. Kaj nismo v bolnišnici zaradi pomanjkanja zdravja in z željo, da se čim hitreje pozdravimo? Kje je sadje, kje so korenčki, brokoli, paprike, kje so velike solate? Ni, da je to modna muha, ampak na strani zdravja so prej primerne doze vitaminov, mineralov in balastnih snovi kot prekuhano meso in tone kruha (mimogrede zapakiranega po dva kosa v folijo, kjer tudi jasno piše, da so dodani razni E-ji).

In da se še enkrat vrnem k vprašanju, zakaj smo že tam pristali, kjer smo. Kot prvo obstaja velika verjetnost, da zato, ker smo v neki točki pozabili nase, nekaj nam gotovo ni štimalo (v psihi, duši, umu, razumu, razporejanju časa in obveznosti, v odnosih,  lastno vrednostjo in samopodobo, s samozavestjo, občutkom, da smo ok, taki kot smo itd.), da se je stvar pokazala na telesu. Saj razumem, da je to največji problem današnjih dni, da nimamo časa se ozret vase, se umirit, se pomenit z bližnjo osebo, da na splošno ni časa za nič. Kje so šele tiste zajebane lekcije, ko je treba najt razlog, brskat, kopat, se ukvarjat z lastnim drekom in ga nato tudi naredit uporabnega. Seveda je mogoče, da smo na bolezen imeli presneto majhen vpliv in seveda je mogoče, da smo jo na svet prinesli s sabo. Vse ok, ampak ali smo res tako nemočni v teh ustanovah? Ali je res vsa finta v tem, da se popolnoma prepustimo navodilom drugih in... zdaj pa pozor: vsem vrstam tabletam, kapsulam, infuzijam itd.?

Ob zasedbi svoje razmajane in škripajoče postelje sem padla v družbo dveh starejših gospa. Šele malo kasneje sem se zavedla vprašanja ene od sester, če rabim kako tableto za pomiritev. Ha? Kakšno pomiritev? Ok, razumem, protokol očitno, ne, sem precej mirna, oz. normalno se mi oglašajo čustva, ki sem jih dolžna predelat sama. Kaj pa če bi mogoče namesto tablet ponudili koga, da se malo pogovoriva? S tetkama nadaljujemo debato. Ena dnevno jemlje okrog 8 tablet, od tega dvoje tiste sorte, ki jim rečemo antidepresivi. Ker po več pregledih ne odkrijejo nič posebnega, sumim (in rečem) ali niso za vse te njene simptome krive kakšne od teh pilul (Taisti stavek ob njenem odhodu čez kak dan pove dr. na viziti. Da naj zamenja taplete pri svoji psihiatrinji. Ne, ne mislim, da sem bolj pametna od njega, res ne.). Ob tem se oglasi druga, malo mlajša, zgleda zadovoljna, preprosta ženska. A pojamra, antidepresive jemlje njen mož že par let. Pravi, da cele dneve prespi in postaja precej neučinkovit pri delu na kmetiji. Ni rekla na glas, a pomislim, verjetno v vajinem odnostu tudi.

Na drugi strani se zavedam in sem še vedno neizmerno vesela, da živim v državi, kjer živim. Na prednosti prepogosto pozabljamo, sploh v teh časih, ko nam vsi želijo dopovedat, kako globoko v analnem kanalu smo. Zavedam se, da že nekaj 100 kilometrov južneje ali vzhodneje po zemeljski obli ne bi bilo niti pol tako fino, kot je v naših ustanovah. A tega ljudje ne dojamemo, dokler ne doživimo nekaj popolnoma kontra, v redu, to še razumem. Samo ne razumem pa, da malo bolj ne vzamemo v roke sebe, svojega telesa, svojih odnosov in posledično naših javnih ustanov, ki jih itak mi financiramo!

Na koncu mojega bivanja se je zgodilo to, da sem skoraj obtičala tam še dva dodatna dneva samo zaradi čakanja izvidov. Ni mi bilo jasno, zakaj sva se z zdravnikom skoraj prepirala, ko sem rekla, da je bilo rečeno, da lahko grem domov oz. da se bo na izvide itak čakalo in se vrnem takrat. Nakar sem malo poračunala. Saj res, jaz sem vendarle le številka! Zato sem dobila tudi all inclusive zapestnico (isto ceneno in plastično kot v hotelskih kompleksih eksotičnih držav, da se ve, kdo kam spada). Kot sem tudi številka v celem sistemu državnih preračunavanj - za njeno šolanje bo šlo toliko, za zdravljenje toliko, za druge bonitete toliko. Na pozitivni bilančni strani, če bo živa in zdrava (če bo umrla, je spet strošek), bo prispevala toliko in toliko davščin, ker precej dela, bo ustvarila toliko in toliko dodane vrednosti, prispevala toliko v pokojninski budget, ker se grebe za evropski denar, je pa sploh koristna, saj bo država dobila pluse v črpanju sredstev. In na koncu, če bo odležala dodatna dva dni, bo (kljub strošku marmelade in putra) prinesla bolnišnici toliko in toliko na račun, ki ga bo plačala država. Hmm, v bistvu ona sama.

Zato, com' on, malo bolj cenimo kar imamo, za začetek že življenje samo - naše in od drugih. Pogovarjajmo se. Iz  oči v oči. Pred kratkim sem nekje prebrala, da so stara ljudstva bolezen posameznika vedno jemala kot bolezen skupnosti. Ker sem še vedno v mletju zgornje vsebine, sem se privrtala tudi do podatka, da so se v nekem oddelku neke ljubljanske gimnazije pri pouku sociologije pogovarjali, kdo od polne učilnice najstnikov se doma pogovarja s starši. Dvignile so se 4 roke. Da o tem, da jih je bilo med tem skoraj četrtina povsem odsotnih zaradi jemanja raznih anti-bolikov, niti ne začnem.


sreda, 13. november 2013

Dimenzija časa

Pogruntavščina tedna.
V čem je fora, da imaš čas delat 100 in 1 stvar ali pa ga nimaš za skoraj nič?

Več kot imaš časa, manj ga imaš.
V tem je vsa umetnost!

Od kod mi to?
1. Zadnje čase sem zaznala ob misli, da bi si umislila kako novo aktivnost, občutek, da to ne gre, ker nimam časa. Ko sem matematično začela seštevat ure fajn in nefajn obveznosti zadnjih mesecev, je vse skupaj padlo v cono podpovprečja zadnjih let. Razlogi so različni, ampak občutek brutalnega pomanjkanja časa in ideja, kot da traja dan samo še 12 ur, sta se pa globoko usidrala.

2. Prijateljica Mama z dvema nabritima fantičema s službo in še hobiji zjutraj ne pomisli, da je v čem problem in kaj vse ne bo zmogla čez dan. Takoj ko ima tri dni prosta ušesa pa se začnejo valiti tiste mastne koprenaste misli: ali bom lahko spila vse tiste kave, ali bom imela čas si kvalitetno pobarvat lase, ali bom lahko pofočkala rekreacijo? Hec je, da če bi pamža bila doma, bi to sploh ne razmišljala in bi ona to vseeno naredila. Brez razmišljanja o času.

3. Zakaj rečejo, da upokojenci nimajo časa? In dejansko ga nimajo. Zato, ker ga naenkrat imajo! Ker je manj obveznosti, ker ni strogih urnikov.

V resnici mislim, da je ves catch v našem umu. Bolj kot melje, več si vzame časa zase (ok, pri točki 3. so možni drugi stranski učinki). Seveda pri tem mislim, da melje o skrbeh prihodnosti in analizira preteklost. Takrat ure kar zletijo, ti pa nisi nič pametnega naredil, nisi se naučil nove angleške besede, nisi šel tekat v novih vijolčnih supergah, nisi skuhal mineštre iz ostankov zelenjave. Samo en nov cikel enih brezveznosti, ki so praviloma ene in iste že od predpredpredlani, si driblal ko staro lajno.

Torej fora je, da je treba opazovat svoj um. Ga nadriblat pred lajno! Se zaposlit z resnimi in neresnimi aktivnostmi, nekaj delat, pisat, govorit, pospravljat, se pogovarjat, risat, se smejat, brat, kuhat, seksat, pit kavo, skakat, telovadit.... karkoli. Takrat se je treba posvetit drugim rečem in um bo v omejeni coni mlel presneto manj, torej je več opcij za obvladovanje. Ja, v tem je vsa fora!

Sicer modrejši in pametnejši pravijo, da ima nekaj pri tem dojemanju časa tudi Schumannova resonanca, ki da naj bi času dala drugo dimenzijo. Kakorkoli tudi če je tako, je to samo nov pogled na to, da je komplet vso to merjenje in dojemanje časa ena velika iluzija.

In jaz sem ji nasedla.

četrtek, 31. oktober 2013

Feedback ali nahrani me nazaj

Ostajamo si dolžni. Dolžni besed. Dolžniki odzivov, pogledov, zamahov, vzdihov.

In s tem mislim, da si želim takojšen odziv na moje povedi. Na moja dejanja, na čustvene izbruhe. Povej mi! Nahrani me! Kam sem brcnila? V temo ali v mizo? Me naj boli ali naj bom vzhičena do omotice?

Ker če ni takoj, mislim, da ni najbolj iskreno, kot je mogoče. Da ni pristen odziv, ampak stvar retuširanja, predelave, kreiranja, kamor zapakiraš svojo vsebino. Da je le paketek, ki ga opremiš s svojimi propagandnimi sporočili in mi ga mogoče celo pozabiš oddat?!?!

V tem je štos! Lahko mi pozabiš dat darilo! Mogoče je malo, a zame veliko. Mogoče ni besedno, a je srhljivo resnično. Mogoče je veliko vsega notri, a mi na koncu ena podrobnost vseeno nekaj da. Ker mi je ravno tista pikica iz l zletela prej nekam pod posteljo.

In na koncu mogoče je v tem hranjenju en člen verižice, ki naju povezuje. Ki naju vleče vedno bolj skupaj. Ki se ne bo nikoli pretrgal.

Naj se dopolnim. Fidbek ni nujen za to, da vem, kdo sem. Da mi poveš, ali sem na tvojem zemljevidu velika kot vas ali velemesto, da se potem naslednjič znam pravilno pozidat, da boš ti srečen. Da dobim značko, da sem vredna ali pa ne. Povratna informacija je kažipot. Do tja, kamor želim priti. Je odsev v ogledalu, je primerjanje mojega in tvojega in posledično še veliko čigavega pogleda name. Želim si, da je to troje čim bližje skupaj. In to si želim zase.

In pa no ja, priznam, čeprav me mal je sram ...... včasih mi je vseeno udobneje, če je odziv malo kasnejši. Imam čas predihat in ti imaš čas premislit, če je vredno.
Nič, vržem ti žogico, sam se odloči. Samo nahrani me!


ponedeljek, 14. oktober 2013

Pridih po...

Gledam. Opazujem detajle. Čutim. Prestregam poglede in dotike. Tudi pritajene in obstranske.

No, hec, ki ga opažam vedno znova... najboljši odnosi, ki so poslovni, delovni, med nastopajočimi, prvopogledni so vedno malo pocukrani samo z nekaj mrvicami energije, ki bi jo je še najbolje opisali kot "spolna privlačnost." Pa ne tiste sorte, ko se dva gledata s tako strastjo, da bi lahko spravila v požar naenkrat celo dvorano. Ne tudi tiste, ko je linija tako izrazita in čutna, da se ti zdi, da ju skoraj vidiš ali pa si z njima v postelji. Sem tudi ne štejem praviloma tistih, ki so zares v zvezah in intimnih odnosih, ampak samo tiste, ki jih združi dogodek, nastop, srečanje, poslovni odnos.

Mislim take, kjer je to prisotno, a pritajeno, ker nima smisla, da je bolj izrazito. Ker je tega "malo" enostavno dovolj. Ker bi tega "več" bilo usodno, ker bi porušilo vse drugo. Ker je finta tudi v kontroli, v zadrževanju in v sposobnosti iskanja ravnovesja.

Če to sposobnost skalibriraš, jo lahko uporabljaš. Bolje... si jo dovoliš uporabit. Ker če si jo dovoliš, si že pred tem opravil s svojimi strahovi. In potem se lahko skupaj odpelješ in prepustiš kreativi ustvarjanja... in pravim, rezultati se mi vedno znova zdijo takrat najboljši.

Menda je druga - spolna čakra tista, ki je oranžna.
In teorija, da je tista energija od tam osnova za ustvarjalnost, potem niti ni tako mimo.


sobota, 05. oktober 2013

Kdaj si nazadnje porisal steno?


So stvari, kot je risat po steni. Ki so prepovedane. Kao. Grafitarje preganjajo. Mulčki so skoraj garantirano primorani kako uro "premišljevat" v svoji sobi, kaj so naredili, ko je ustvarjalnost dobila krila in so opremili z rdečimi in modrimi polži komplet celo taveliko kuhinjsko steno z voščenkami. Mimogrede taki so bili moji:


Samo ne spomnim se točno, a so šli vsi v eno smer ali so se takole "zaletavali." Spirale so imele več ovinkov in polžeki so imeli res velike tipalke. Danes so pač (samo) taki.

Kakorkoli... tega v bistvu ne razumem. Zakaj si ne bi včasih malo pokracali steno? Z enim takim trenutnim vzorcem navdihnjenega razpoloženja. Ali pa, seveda lahko tudi, z izdelano idejno kreativno umetnino, ki je rezultat sanj ali pa večernega navdiha.

Če je razlog to, da se bojimo, da reč ne bo uspela... se seveda samo bojimo. Kdo pa ve, kaj je mislil Picasso z vsemi tistimi nelogičnimi predmeti v svojih sestavljankah? Če ne bo uspela, bomo steno prebelili. Če je razlog to, da se nam stene ne da prebelit, smo leni. In lenoba je sedmi smrtni greh.
Če je razlog to, da nimamo denarja za nabavo novega beleža.....  se pa res izgovarjamo. Potem pač vzamimo sami sebi pri sebi kredit in se vmes raje poigrajmo iz umetnine do konca - dodamo nove barve, debelejše črte, pike, rože, čmrlje... Dokler ne nafilamo prašička za nov jupol.

So stvari, kot je risat po steni. Ki so prepovedane. In so stvari, kot je striženje las. In niso prepovedane. In menda jih lahko pobarvamo. In baje zrastejo novi.
Ker potem so pa tudi stvari kot so... službe. In so stvari kot so "prijatelji." In tako... veliko je tega.

petek, 04. oktober 2013

Cilji

Postavi si cilje!
Kaj pa če je vse to pretirano???
Kaj če v vsakem trenutku ljudje pač nismo tako narejeni, da bi morali imeti pred sabo velike stvari, visoke cilje, globoke potope? Da je potrebno tudi čakati, se navaditi živeti v nič brez slabe vesti. Potrpežljivo. Mirno. Nekje zadaj.
Tega nihče ne omeni. Da je mogoče že to cilj sam po sebi.

In potem izgubiš in izgubljaš čas za izpraševanje o Ciljih, Poslanstvu, Namenu.
In takoj za tem še za to, da predeluješ napade slabe vesti, ker po 30 minutah mozganja oddaš prazen list.

Ker včasih jih ni. Ciljev. Poti, Povezav. Žokaš tja in tja. Se ti že zdi, da si blizu, da se tam v sivini nekaj mavriči. Greš tja, jasno, občutek, da je to to. Prideš tja: stena. Siva, valda. Nobene modrine.

Drugi poskus. Rešuješ uno zavozlano kolobocijo iz otroških stripov: "Najdi pot od miške do sira!" Vmes ni jasno, kaj se zgodi s tisto vrvico...  možno je, da se pretvori v pot do vseh ostalih izhodov, do pasti, do mačke, do čigumija?!

Klinc... ne maram te besede. Cilj. Licj. Jilc. Iljc.
Če mi da kdo kako drugo, potem mogoče z menoj nič ni narobe pa vse to, kar cilji so, že imam.
Na brezpotje! Čin!

p.s. če sem za koga falila, naj raje pogleda tole: http://www.youtube.com/watch?v=iFWp_tu23w8

torek, 01. oktober 2013

O ma(n)tranju

Sem iz vipassana meditacije. Mimogrede, ravno včeraj je umrl njen guru, mi pa smo zaključili prvo slovensko tridnevno tlačenje blazin na Pohorju.

O tej meditaciji se mi ne da preveč razlagat, ker kdor hoče, bo že našel fakte (ok, tu npr.). Bistvo je na kratko: hard core urnik reda in discipline, 10 ur meditiranja dnevno, nič govora, nič pogledov, nič stikov z zunanjim svetom, dva (vegi) obroka dnevno... zgleda zajebano, ampak je vse to mačji kašelj napram temu, kar moram še dodat - kako se meditira. Tu je finta samo ena in simpl: opazuj svoje telesne občutke. Pika. Kolikor se to sliši enostavneje, toliko bolj peklensko težko je to izvest.

Gong. Ura: 4.00. Udobja v teh centrih ponavadi ni. Malo potegneš, počakaš na unga ob 4:20. Potem ni več milosti. Vstaneš, ker se itak zbudiš. Greš do meditacijske sobe. Medla svetloba. Ideja itak, kako boš kincnil za par minut. Ampak... sediš v lotosovem položaju - to je tisti, ko si na riti, noge pa imaš prekrižane. Ja, buda varianta. Na voljo imaš eno blazino 70x70, v malo boljšem primeru še eno direktno za pod rit. Če si bil dovolj pameten doma, si si nabasal še kako svojo dekico, povštr ipd.

V prvih dneh daješ vso pozornost opazovanju svojega diha (vdih, izdih) - razviješ vse mogoče senzorje v nosu, začutiš vibriranje dlak in vsako nosno mašilo, še preden prileze do svetlobe. Malo kasneje že začneš iskat pikanja, žgečkanja, srbenje, utripanje na predelu pod nosnicami in nad zgornjo ustnico. Mimogrede, ni priporočljivo, da si kako dlako, ki gleda iz nosa, prej pozabiš deložirat, ker ni fajn, da te res ves čas žgečka, tista črta zgornje ustnice, ki jo ene tete ponavadi grdo dorišejo s kakimi svinčniki, pa se ti potem kasneje še izrisuje v sanjah. Torej... zbudiš se, tam sediš in ... s tabo se je zbudil tudi Mr. Umski. In v tem je ves čar!!! Ker: opazuješ dihanje, razvijaš senzorje za občutke in si naenkrat na vlaku smrti, ali pa vsaj orto tekmi. A s kom? S svojim lastnim umom! Moram sicer takoj dodat, ena najmočnejših izkušenj v lajfu je bila zame na prvi 10-dnevni meditaciji, ko sem zares, ampak zares skapirala, da JAZ NISEM MOJ UM. Pač, tako pripeljalo se mi je mimo, da to dvoje ni isto, da je "jaz" orto nadpomenka umu. No, torej, ti tam vadiš koncentracijo, v bistvu šteješ, koliko vdihov boš zdržal in ignoriral vse mogoče misli, preden bo prišla ena izredno važna mimo, ki jo v tistem momentu res nujno moraš zanalizirat. Eeeee, konec, od začetka! Prva štetja so vsekakor < 5.

Naslednja faza se premakne v verzijo, da opazuješ celo telo! To pa je ko vstop na faks. No, če si želiš hodit na faks, potem seveda se boš nekam vpisal in podobno je tu. Seveda boš poskusil in vztrajal. Ampak telo = zemljevid sveta. Zdaj pa imej kontrolo! Variant opazovanja kaj dogaja, je v bistvu neskončno, samo ti tega ne povejo čisto tako. Ni ravno pravil, terminov, definicij, kaj bi naj čutil, kdaj bi naj čutil in kdaj se premaknil dalje. Da si nekaj naredil, skapiraš takrat, ko doživiš tisti flow, ki ga omenja Goenka. Jaz sem ga šele v tretje. Fajti z umom so skladni kot v prvi fazi. Je pa zadnja faza tega dela res spešlprajs - trikrat dnevno je preizkus, ali boš zdržal v isti drži, kot si se usedel, celo uro. Priporočam, da se o položaju pomeniš sam s seboj že malo pred začetkom, ker zna bit res jeba. Goenka pravi, da takrat udarjajo ven "sankare" - grehi (ki izhajajo iz kršenja 8 pravil, ki ti olajšajo priti v fazo osvoboditve, ki je cilj te meditacije).

Ok, pa še malo k čustvom in mislim. Meni je bilo res noro to opazovat in kako se naj ne zakačim s takimi sočnimi, kot so misli izpred 10 let? Zato ker ni drugega materiala za um, se pač vali po preteklosti počasi nazaj. To je noro, kak vodnjak imamo, še posebej pa to... da so notri večinoma zgolj misli iz preteklosti in skrbi iz prihodnosti. In nad vsebino vodnjaka... ne vem točno, ampak mislim, da tega ni mogoče nadzirat, kaj bo ven pljusknilo, je pa očitno mogoče imet nadzor nad tem, kaj skozi življenje notri daješ, mislim CELO življenje. Aha, in to, da veš, kdaj boš vodnjak uporabljal in kdaj ga pokril in če slučajno ven vlečeš vedro vode, da veš, kaj točno boš z njo. Take so naše misli in če nimamo nadzora nad tem, je lahko da naše življenje točno tako, kar leze ven. Večinoma kr ene budalaščine ali pa sucks, cel cajt!

Bistvo vsega tega je, da prideš do faze, da se v vseh stanjih, čustvenih scenah, življenskih mizerijah opazuješ, ne reagiraš in razvijaš ravnodušnost. Da organsko skapiraš, da ni nič fajn in nič slabo, da vse samo je in da VSE MINE. Anicca! To je naše geslo. Sicer imam iz tega področja še kup dodatnih vprašanj (nazadnje so mi na pogovoru z učiteljico trikrat pozvonili, ni šlo vse predebatirat), ampak o tem kdaj drugič.

Pa še dodatno bistvo, da ne bo nesporazumov... meni je stvar odprla take kanale, pardon, me prisilila, da sem jih odprla sama, v tako kratkem času, da si to štejem za življenske mini zmage. Pač, ker si upam vsakič znova potopit se v sebe. In ker imamo preveč ugodja okrog sebe in ker ni več služenja vojaškega roka in garanja na njivah, si moramo drugače pričarati ta napor, ki je edini predpogoj, da kaj zares spremeniš (vse softičke variante so samo obližki. Uni s Smrkci). Je pa res, reč je za pogumne, ampak ključna je samo odločitev, potem ti 99,9 % vsaj na nek način uspe. Tudi če ne prakticiram potem dovolj doma, so mi stvari dale veliko novih pogledov na svet, na življenje, na druge, ki so bolj zdravilni od Ospena. Res je, da so obdobja, ko potem vse to spet pozabim, ampak me že kaj spet porine nazaj v to. Ali pa v kaj drugega, zdaj je pač bilo spet to. Konec koncev ni važno, samo da se premikamo, a ne?! :)

KDO je gospodar?

Ob branju tegale izliva si mislim, strinjam se, O JA, strinjam se!

A moje misli se na koncu zlijejo v eno samo vprašanje: KDO pa je naš gospodar? Kdo so naši gospodarji? Bojim se, da veliko tistih, ki opravljajo funkcijo tistega, ki bi naj "posestvo predal nasledniku," tudi tole bere in kima. Bojim se... da na koncu ni "dobrega gospodarja." Nobenega ni, ki bi bil nekoč nekje prevzel to funkcijo. Fatamorgana pač ne more opravljati takih dejanj kot je predaja premoženja in imetja naslednikom.

ponedeljek, 15. julij 2013

Dan, ko je vsega preveč

Včasih se zgodi vse. Včasih srečaš vse. Včasih poveš vse. 
In potem hočeš nič. Nič povsod. Ker je vse povedano, ker je vse na razpolago, ker so vsi na dosegu. Ker je točka ravnotežja tako jasna kot obzorje na umitem nebu. 

Ne moreš več razmišljati, ker so misli prazne ali izpolnjene.

Ne da se ti več govoriti, ker so besede povedane.
Ne moreš več poslušati, ker na tej točki ne slišiš nobenih novih glasov. 
Ne preneseš novih reči okoli sebe, ker grozijo, da bodo brutalno uničile nežnost trenutka.
Ne potrebuješ nobenega občutka, da kdorkoli kje obstaja, s komer si povezan. Ker je, kot da si povezan z vsemi za vedno. 

Potem odpreš usta, zapreš oči in samo si. In tako otročje čakaš, kaj se bo potem zgodilo.


Finta je le, da se vedno potem nekaj zgodi. Da ne traja..... 

petek, 28. junij 2013

Osnovno vprašanje

Velikokrat me zanima, kaj je osnovno vprašanje, ki deli ljudi na dva dela: leve in desne, prepričane in dvomljive, vesele in žalostne. 
Včasih se mi zdi, da sem blizu dognanja. Velikokrat se mi samo preprosto zdi, da je point vsega moško - žensko razumevanje. Ali pa levo in desno možgansko dojemanje. 
In imam novo izhodišče, ki najbrž odpre vprašanja obravnavanja ljudi v družbi, otrok v šoli, povezovanja med skupinami: ali naj bo naše izhodišče, da smo vsi enaki, da so pravila za vse ista ali gledati z druge strani: da ni enakosti, da gledamo iz vidika individualnosti, nians vsega, da prednosti izkoristimo, nagradimo, slabosti pa opolnomočimo?
In  naprej, od kje gledati na stvari, kako zavzeti osebno stališče, če sploh? Zdi se mi, da je nekaterim pogled vedno usmerjen iz iste strani. Da izhaja iz enakosti. Ali pa različnosti. In tudi to, da je to najbrž najlažje. Določiti pravila in se z njimi več ne ukvarjati.

Kaj pa če smo sposobni pogledat iz obeh zornih kotov? Potem ni delitve? Ali potem sploh ni pogleda?

Najbrž pa je na koncu bistveno doseči pogled celote. Se dvigniti iz zahodne ali južne strani nad vse. Potegniti vse vrvice skupaj v težišče obstoja. In mogoče sploh ne več gledati, ocenjevati, soditi. Ampak samo čutiti. 

petek, 31. maj 2013

Mogoce pa je vse preprosto

Dajanje = praznjenje. Sprejemanje = nabiranje. 
Ce je prvo moski princip, je drugo zenski. 
Ce je spolnost vrhunec misteriozne zdruzitve janga in jinga, potem se mora zaradi svojega hrepenenja po popolnosti jang izprazniti. Jin zeli zaradi popolne dovrsenosti sprejeti. Taka je tudi fizicna podoba zdruzitvenih organov. 

Ali niso moski in zenski mozgani le del tega visjega zlitja? Potem jih ne moremo locevati od vsega in "misliti," da smo bolj umski in pametni od visje inteligence. Potem je spoznavanje zivljenja, njegovih pravil in filozofij ter "ziveti" samo po sebi posledica vsega tega. Moski hrepeni po miru, ki ga lahko najde v praznosti. Prazna glava, nobenih misli, analiz, vedno v stanju nic, odzivanje brez priprav, sposobnost spontanosti, odgovore o smislu ne isce vedno in povsod. Zenska zbira informacije, nabira in si sestavlja razloge, dela povezave, ki zahtevajo nove in drugacne odgovore. Zato reagiranje na podlagi sestavljenih zgodb in analiz, zato zanimanje po zivljenju drugih, zato govorjenje in drezanje. 
Da se uravnovesimo in stopimo blizje,  zenska mora obcasno opustiti kontrolo in se prepustiti ... toku. In miru. In moski mora zapolnjevati prostor, ne sme se samo prepuscati ... toku. Zaradi miru. 

Ustvarjamo se skupaj! In vse je tako, kot mora biti. Prelivanje, uresnicevanje, dopolnjevanje. Potem je res vse preprosto. 

sobota, 11. maj 2013

Vsi smo nenormalni. Vsi smo normalni.

Zadnje dni je na svoje facebook stene "nenormalno" veliko ljudi nalepilo izjavo:
"I tried to be normal once. Worst two minutes in my life." Ob tem pa še kak pripis v stilu, kako sem jaz poseben in nihče me ne razume in vse je ok. In manjka samo še to: jaz sem boljši, ker si upam biti bolj nenormalen. Kar je pa že skoraj res.

Kar naenkrat smo vsi "čudni?" Nenormalni. Hecno ali pa žalostno, da se ne počutimo normalne. Ali ni vsa finta v tem, da smo v resnici vsi vsak zase nekaj posebnega? Ali ni to prej normalno kot pa nenormalno? Zanimivo se mi zdi, da se ljudje lažje poistovetijo s tem, da so nenormalni v tem svetu, v tej družbi. S tem se jim skoraj opravičijo vse napake in vse lastnosti, ki jih večina ne odobrava. Ali pa je to edina maska, ki jim dovoli biti to, kar so. "Če sem nenormalen, potem sem v redu."

Mogoče je ves catch v tem, da so nas pol življenja poskusili vkalupiti v nek sistem, v norme, ki so splošno sprejete in so "normalne." Torej gre za proces izdelave sistema, ki kot tak pač mora obstajati, sicer bi se najbrž pobili. Proces socializacije. Ampak nekje vmes se je izgubila bit. Srčika. Odmik. Niansa. Naša posebnost, naša narava, naša nenormalnost. Ali potem sploh ne more obstajati?

... če bomo bolj mi mi in bomo bolj razumeli pomen sistema, pa bodimo vsi nenormalni. 

torek, 07. maj 2013

Pogled, ki ga ustvarijo drugi



Smo, kar smo. Niti ne vemo dokončno, kaj je to. Kar nas tišči v duši, kar nam povzroča trebušne metulje, kar nas dela nemirne, kar nas tišči v tla. Ali je to tisto, kar smo se odločili sami ali je to tisto, kar nosimo v sebi, brez moči, da kaj spreminjamo?
Kako imajo lahko vse te informacije drugi?

Srečamo se. V točki na premici. V presečišču dveh premic. Vse teče z nepredstavljivo hitrostjo nazaj in naprej. Ja, tudi nazaj. Kaj pa bi bila ta točka, če ne bi vse premice šle v obe strani brezkončno?

Podelimo si trenutke. Podelimo si ostro bolečino, neskončno veselje, čudne besede, žalostne oči, nekontrolirane vzdihe, otroški smeh, umazane čevlje. In za nekoga to ostanemo.

Nič hudega. Zato pa imamo možnost srečati nove ljudi. Da izrazimo preko novih presečišč nove podobe in potenciale. A nihče ni, kot mi. Še sami ne vemo, kdo smo. A drugi ponese vse to dalje v svojo brezkončnost. In tam spet sreča nove premice, ki vidijo tudi oblike prejšnjih presečišč. Pa so res prave barve? Niso umazane od (pre)več premic?

Škoda le, da se ne srečujemo vedno znova, z vsemi, v kakem novem presečišču. V rožnato obarvani večerni zarji. Z zaljubljeno iskro v očeh. Z junaško dvignjeno roko. S trdno silhueto sredi zmešanih ljudi. Z dvignjenimi krili. 

Zakaj ljudje nis(m)o bolj aktivni državljani?


Življenje je postalo zapleteno. Zapleteno in zahtevno. Pa ne zaradi življenja samega. Zaradi vsega balasta, ki smo si ga znosili v svoje male bunkerje. Zaradi vsega dogajanja, ki se odvija zunaj nas. In to postaja naporno in nadležno spremljat. In sledit vsem novim pojmom, pravilom, ki so še včeraj imela za osnovo zdravo pamet in nobene potrebe po tem, da mora biti to sploh zapisano na papirju.

Ljudje postajamo apatični, jezni in žalostni. Peljemo 20 km/h prehitro, kar seveda je prekršek in seveda smo kršili zakon, in moramo takoj, nemudoma, v 8 dneh plačati položnico. Nima veze,  če se je na TRR plača že usedla, če bo potem ostalo za šolo v naravi za našega mladička, če bo ostalo vsaj za plačilo položnice ogrevanja, ki zapade čez 2 dni. A ta prekršek je preklemano droben. Tam na tisti cesti v tistem trenutku nismo nikogar ogrozili, saj ni bilo poleg nas in škatle na kandelabru, nikjer nikogar.

Za tiste, ki so se leta igračkali s tujim denarjem in vsakdanjikom drugih, ki so po tej isti zmešnjavi zakonov, kršili ne samo enega stavka, ampak več členov in zakonov, pa ta ista praksa ne velja. Še vedno dajejo medijem  brihtne izjave, imajo nove poligone poteševanja svoje odvisnosti od moči in vsiljevanja svojega prav, za tiste zdravopametnodokazljive prekrške pa pravijo, da postopek ni bil pravilno izpeljan, da ni dokazov, da je sum ovržen.  A kje je ostala morala, če je že zdrava pamet izginila? Občutek, da nekaj ni prav? A to ni dokaz? Smo ga res vsi zatrli? Mi in oni?

Pravice torej ni. Nima smisla, da se delamo, da je. Da se borimo zanjo. Stane nas časa, energije, denarja. Ko pa moramo praskati skupaj za položnice.

A tisto notri ne utihne! Pri komur ne utihne, bo postajal tudi na ven vedno glasnejši. Ali pa bo uvedel svoja pravila in upošteval svoja načela, ne cosmopolitanova ali pa tista omejujoča, ki jih dnevno slišiš, da so edina možna. Brskal bo dalje. Presejal ob tem celo mavrico čustev in se skozi notranje robidovje prebijal do svoje resnice. Ki pa ni taka, da bi komu generalno škodovala. Ki upošteva skrb zase, za druge in prostor. Ki… mogoče pelje tudi do revolucije… kaj pa vem.

A ker postaja zahtevno poslušat svoj prav in tisto »tišino« notri (ker nimamo časa, energije, denarja), ki nas velikokrat skoraj ogluši, ko pa je vse zunaj tako glasno in mamljivo, počasi postanemo apatični. In gluhi. Raje se prepustimo zunanji jezi in žalosti. Se malo pritožujemo, večinoma pa še to ne. Ker je preveč vsega, ker izgubimo nit, ker ne vemo, kaj konkretno pa lahko naredimo. Moramo biti presneto sitni in močno slediti notranjim vzgibom, da brskamo, da se borimo, da iščemo odgovore in načine. Če ni časa, če ni energije, če smo raje tiho, potem v nekem trenutku več ne gre in (p)ostanemo samo še nekdo v množici, karavana pa gre dalje. In mi delamo samo še (za)to, da plačamo svoje položnice.