četrtek, 31. oktober 2013

Feedback ali nahrani me nazaj

Ostajamo si dolžni. Dolžni besed. Dolžniki odzivov, pogledov, zamahov, vzdihov.

In s tem mislim, da si želim takojšen odziv na moje povedi. Na moja dejanja, na čustvene izbruhe. Povej mi! Nahrani me! Kam sem brcnila? V temo ali v mizo? Me naj boli ali naj bom vzhičena do omotice?

Ker če ni takoj, mislim, da ni najbolj iskreno, kot je mogoče. Da ni pristen odziv, ampak stvar retuširanja, predelave, kreiranja, kamor zapakiraš svojo vsebino. Da je le paketek, ki ga opremiš s svojimi propagandnimi sporočili in mi ga mogoče celo pozabiš oddat?!?!

V tem je štos! Lahko mi pozabiš dat darilo! Mogoče je malo, a zame veliko. Mogoče ni besedno, a je srhljivo resnično. Mogoče je veliko vsega notri, a mi na koncu ena podrobnost vseeno nekaj da. Ker mi je ravno tista pikica iz l zletela prej nekam pod posteljo.

In na koncu mogoče je v tem hranjenju en člen verižice, ki naju povezuje. Ki naju vleče vedno bolj skupaj. Ki se ne bo nikoli pretrgal.

Naj se dopolnim. Fidbek ni nujen za to, da vem, kdo sem. Da mi poveš, ali sem na tvojem zemljevidu velika kot vas ali velemesto, da se potem naslednjič znam pravilno pozidat, da boš ti srečen. Da dobim značko, da sem vredna ali pa ne. Povratna informacija je kažipot. Do tja, kamor želim priti. Je odsev v ogledalu, je primerjanje mojega in tvojega in posledično še veliko čigavega pogleda name. Želim si, da je to troje čim bližje skupaj. In to si želim zase.

In pa no ja, priznam, čeprav me mal je sram ...... včasih mi je vseeno udobneje, če je odziv malo kasnejši. Imam čas predihat in ti imaš čas premislit, če je vredno.
Nič, vržem ti žogico, sam se odloči. Samo nahrani me!


ponedeljek, 14. oktober 2013

Pridih po...

Gledam. Opazujem detajle. Čutim. Prestregam poglede in dotike. Tudi pritajene in obstranske.

No, hec, ki ga opažam vedno znova... najboljši odnosi, ki so poslovni, delovni, med nastopajočimi, prvopogledni so vedno malo pocukrani samo z nekaj mrvicami energije, ki bi jo je še najbolje opisali kot "spolna privlačnost." Pa ne tiste sorte, ko se dva gledata s tako strastjo, da bi lahko spravila v požar naenkrat celo dvorano. Ne tudi tiste, ko je linija tako izrazita in čutna, da se ti zdi, da ju skoraj vidiš ali pa si z njima v postelji. Sem tudi ne štejem praviloma tistih, ki so zares v zvezah in intimnih odnosih, ampak samo tiste, ki jih združi dogodek, nastop, srečanje, poslovni odnos.

Mislim take, kjer je to prisotno, a pritajeno, ker nima smisla, da je bolj izrazito. Ker je tega "malo" enostavno dovolj. Ker bi tega "več" bilo usodno, ker bi porušilo vse drugo. Ker je finta tudi v kontroli, v zadrževanju in v sposobnosti iskanja ravnovesja.

Če to sposobnost skalibriraš, jo lahko uporabljaš. Bolje... si jo dovoliš uporabit. Ker če si jo dovoliš, si že pred tem opravil s svojimi strahovi. In potem se lahko skupaj odpelješ in prepustiš kreativi ustvarjanja... in pravim, rezultati se mi vedno znova zdijo takrat najboljši.

Menda je druga - spolna čakra tista, ki je oranžna.
In teorija, da je tista energija od tam osnova za ustvarjalnost, potem niti ni tako mimo.


sobota, 05. oktober 2013

Kdaj si nazadnje porisal steno?


So stvari, kot je risat po steni. Ki so prepovedane. Kao. Grafitarje preganjajo. Mulčki so skoraj garantirano primorani kako uro "premišljevat" v svoji sobi, kaj so naredili, ko je ustvarjalnost dobila krila in so opremili z rdečimi in modrimi polži komplet celo taveliko kuhinjsko steno z voščenkami. Mimogrede taki so bili moji:


Samo ne spomnim se točno, a so šli vsi v eno smer ali so se takole "zaletavali." Spirale so imele več ovinkov in polžeki so imeli res velike tipalke. Danes so pač (samo) taki.

Kakorkoli... tega v bistvu ne razumem. Zakaj si ne bi včasih malo pokracali steno? Z enim takim trenutnim vzorcem navdihnjenega razpoloženja. Ali pa, seveda lahko tudi, z izdelano idejno kreativno umetnino, ki je rezultat sanj ali pa večernega navdiha.

Če je razlog to, da se bojimo, da reč ne bo uspela... se seveda samo bojimo. Kdo pa ve, kaj je mislil Picasso z vsemi tistimi nelogičnimi predmeti v svojih sestavljankah? Če ne bo uspela, bomo steno prebelili. Če je razlog to, da se nam stene ne da prebelit, smo leni. In lenoba je sedmi smrtni greh.
Če je razlog to, da nimamo denarja za nabavo novega beleža.....  se pa res izgovarjamo. Potem pač vzamimo sami sebi pri sebi kredit in se vmes raje poigrajmo iz umetnine do konca - dodamo nove barve, debelejše črte, pike, rože, čmrlje... Dokler ne nafilamo prašička za nov jupol.

So stvari, kot je risat po steni. Ki so prepovedane. In so stvari, kot je striženje las. In niso prepovedane. In menda jih lahko pobarvamo. In baje zrastejo novi.
Ker potem so pa tudi stvari kot so... službe. In so stvari kot so "prijatelji." In tako... veliko je tega.

petek, 04. oktober 2013

Cilji

Postavi si cilje!
Kaj pa če je vse to pretirano???
Kaj če v vsakem trenutku ljudje pač nismo tako narejeni, da bi morali imeti pred sabo velike stvari, visoke cilje, globoke potope? Da je potrebno tudi čakati, se navaditi živeti v nič brez slabe vesti. Potrpežljivo. Mirno. Nekje zadaj.
Tega nihče ne omeni. Da je mogoče že to cilj sam po sebi.

In potem izgubiš in izgubljaš čas za izpraševanje o Ciljih, Poslanstvu, Namenu.
In takoj za tem še za to, da predeluješ napade slabe vesti, ker po 30 minutah mozganja oddaš prazen list.

Ker včasih jih ni. Ciljev. Poti, Povezav. Žokaš tja in tja. Se ti že zdi, da si blizu, da se tam v sivini nekaj mavriči. Greš tja, jasno, občutek, da je to to. Prideš tja: stena. Siva, valda. Nobene modrine.

Drugi poskus. Rešuješ uno zavozlano kolobocijo iz otroških stripov: "Najdi pot od miške do sira!" Vmes ni jasno, kaj se zgodi s tisto vrvico...  možno je, da se pretvori v pot do vseh ostalih izhodov, do pasti, do mačke, do čigumija?!

Klinc... ne maram te besede. Cilj. Licj. Jilc. Iljc.
Če mi da kdo kako drugo, potem mogoče z menoj nič ni narobe pa vse to, kar cilji so, že imam.
Na brezpotje! Čin!

p.s. če sem za koga falila, naj raje pogleda tole: http://www.youtube.com/watch?v=iFWp_tu23w8

torek, 01. oktober 2013

O ma(n)tranju

Sem iz vipassana meditacije. Mimogrede, ravno včeraj je umrl njen guru, mi pa smo zaključili prvo slovensko tridnevno tlačenje blazin na Pohorju.

O tej meditaciji se mi ne da preveč razlagat, ker kdor hoče, bo že našel fakte (ok, tu npr.). Bistvo je na kratko: hard core urnik reda in discipline, 10 ur meditiranja dnevno, nič govora, nič pogledov, nič stikov z zunanjim svetom, dva (vegi) obroka dnevno... zgleda zajebano, ampak je vse to mačji kašelj napram temu, kar moram še dodat - kako se meditira. Tu je finta samo ena in simpl: opazuj svoje telesne občutke. Pika. Kolikor se to sliši enostavneje, toliko bolj peklensko težko je to izvest.

Gong. Ura: 4.00. Udobja v teh centrih ponavadi ni. Malo potegneš, počakaš na unga ob 4:20. Potem ni več milosti. Vstaneš, ker se itak zbudiš. Greš do meditacijske sobe. Medla svetloba. Ideja itak, kako boš kincnil za par minut. Ampak... sediš v lotosovem položaju - to je tisti, ko si na riti, noge pa imaš prekrižane. Ja, buda varianta. Na voljo imaš eno blazino 70x70, v malo boljšem primeru še eno direktno za pod rit. Če si bil dovolj pameten doma, si si nabasal še kako svojo dekico, povštr ipd.

V prvih dneh daješ vso pozornost opazovanju svojega diha (vdih, izdih) - razviješ vse mogoče senzorje v nosu, začutiš vibriranje dlak in vsako nosno mašilo, še preden prileze do svetlobe. Malo kasneje že začneš iskat pikanja, žgečkanja, srbenje, utripanje na predelu pod nosnicami in nad zgornjo ustnico. Mimogrede, ni priporočljivo, da si kako dlako, ki gleda iz nosa, prej pozabiš deložirat, ker ni fajn, da te res ves čas žgečka, tista črta zgornje ustnice, ki jo ene tete ponavadi grdo dorišejo s kakimi svinčniki, pa se ti potem kasneje še izrisuje v sanjah. Torej... zbudiš se, tam sediš in ... s tabo se je zbudil tudi Mr. Umski. In v tem je ves čar!!! Ker: opazuješ dihanje, razvijaš senzorje za občutke in si naenkrat na vlaku smrti, ali pa vsaj orto tekmi. A s kom? S svojim lastnim umom! Moram sicer takoj dodat, ena najmočnejših izkušenj v lajfu je bila zame na prvi 10-dnevni meditaciji, ko sem zares, ampak zares skapirala, da JAZ NISEM MOJ UM. Pač, tako pripeljalo se mi je mimo, da to dvoje ni isto, da je "jaz" orto nadpomenka umu. No, torej, ti tam vadiš koncentracijo, v bistvu šteješ, koliko vdihov boš zdržal in ignoriral vse mogoče misli, preden bo prišla ena izredno važna mimo, ki jo v tistem momentu res nujno moraš zanalizirat. Eeeee, konec, od začetka! Prva štetja so vsekakor < 5.

Naslednja faza se premakne v verzijo, da opazuješ celo telo! To pa je ko vstop na faks. No, če si želiš hodit na faks, potem seveda se boš nekam vpisal in podobno je tu. Seveda boš poskusil in vztrajal. Ampak telo = zemljevid sveta. Zdaj pa imej kontrolo! Variant opazovanja kaj dogaja, je v bistvu neskončno, samo ti tega ne povejo čisto tako. Ni ravno pravil, terminov, definicij, kaj bi naj čutil, kdaj bi naj čutil in kdaj se premaknil dalje. Da si nekaj naredil, skapiraš takrat, ko doživiš tisti flow, ki ga omenja Goenka. Jaz sem ga šele v tretje. Fajti z umom so skladni kot v prvi fazi. Je pa zadnja faza tega dela res spešlprajs - trikrat dnevno je preizkus, ali boš zdržal v isti drži, kot si se usedel, celo uro. Priporočam, da se o položaju pomeniš sam s seboj že malo pred začetkom, ker zna bit res jeba. Goenka pravi, da takrat udarjajo ven "sankare" - grehi (ki izhajajo iz kršenja 8 pravil, ki ti olajšajo priti v fazo osvoboditve, ki je cilj te meditacije).

Ok, pa še malo k čustvom in mislim. Meni je bilo res noro to opazovat in kako se naj ne zakačim s takimi sočnimi, kot so misli izpred 10 let? Zato ker ni drugega materiala za um, se pač vali po preteklosti počasi nazaj. To je noro, kak vodnjak imamo, še posebej pa to... da so notri večinoma zgolj misli iz preteklosti in skrbi iz prihodnosti. In nad vsebino vodnjaka... ne vem točno, ampak mislim, da tega ni mogoče nadzirat, kaj bo ven pljusknilo, je pa očitno mogoče imet nadzor nad tem, kaj skozi življenje notri daješ, mislim CELO življenje. Aha, in to, da veš, kdaj boš vodnjak uporabljal in kdaj ga pokril in če slučajno ven vlečeš vedro vode, da veš, kaj točno boš z njo. Take so naše misli in če nimamo nadzora nad tem, je lahko da naše življenje točno tako, kar leze ven. Večinoma kr ene budalaščine ali pa sucks, cel cajt!

Bistvo vsega tega je, da prideš do faze, da se v vseh stanjih, čustvenih scenah, življenskih mizerijah opazuješ, ne reagiraš in razvijaš ravnodušnost. Da organsko skapiraš, da ni nič fajn in nič slabo, da vse samo je in da VSE MINE. Anicca! To je naše geslo. Sicer imam iz tega področja še kup dodatnih vprašanj (nazadnje so mi na pogovoru z učiteljico trikrat pozvonili, ni šlo vse predebatirat), ampak o tem kdaj drugič.

Pa še dodatno bistvo, da ne bo nesporazumov... meni je stvar odprla take kanale, pardon, me prisilila, da sem jih odprla sama, v tako kratkem času, da si to štejem za življenske mini zmage. Pač, ker si upam vsakič znova potopit se v sebe. In ker imamo preveč ugodja okrog sebe in ker ni več služenja vojaškega roka in garanja na njivah, si moramo drugače pričarati ta napor, ki je edini predpogoj, da kaj zares spremeniš (vse softičke variante so samo obližki. Uni s Smrkci). Je pa res, reč je za pogumne, ampak ključna je samo odločitev, potem ti 99,9 % vsaj na nek način uspe. Tudi če ne prakticiram potem dovolj doma, so mi stvari dale veliko novih pogledov na svet, na življenje, na druge, ki so bolj zdravilni od Ospena. Res je, da so obdobja, ko potem vse to spet pozabim, ampak me že kaj spet porine nazaj v to. Ali pa v kaj drugega, zdaj je pač bilo spet to. Konec koncev ni važno, samo da se premikamo, a ne?! :)

KDO je gospodar?

Ob branju tegale izliva si mislim, strinjam se, O JA, strinjam se!

A moje misli se na koncu zlijejo v eno samo vprašanje: KDO pa je naš gospodar? Kdo so naši gospodarji? Bojim se, da veliko tistih, ki opravljajo funkcijo tistega, ki bi naj "posestvo predal nasledniku," tudi tole bere in kima. Bojim se... da na koncu ni "dobrega gospodarja." Nobenega ni, ki bi bil nekoč nekje prevzel to funkcijo. Fatamorgana pač ne more opravljati takih dejanj kot je predaja premoženja in imetja naslednikom.