Velikokrat me zanima, kaj je osnovno vprašanje, ki deli ljudi na dva dela: leve in desne, prepričane in dvomljive, vesele in žalostne.
Včasih se mi zdi, da sem blizu dognanja. Velikokrat se mi samo preprosto zdi, da je point vsega moško - žensko razumevanje. Ali pa levo in desno možgansko dojemanje.
In imam novo izhodišče, ki najbrž odpre vprašanja obravnavanja ljudi v družbi, otrok v šoli, povezovanja med skupinami: ali naj bo naše izhodišče, da smo vsi enaki, da so pravila za vse ista ali gledati z druge strani: da ni enakosti, da gledamo iz vidika individualnosti, nians vsega, da prednosti izkoristimo, nagradimo, slabosti pa opolnomočimo?
In naprej, od kje gledati na stvari, kako zavzeti osebno stališče, če sploh? Zdi se mi, da je nekaterim pogled vedno usmerjen iz iste strani. Da izhaja iz enakosti. Ali pa različnosti. In tudi to, da je to najbrž najlažje. Določiti pravila in se z njimi več ne ukvarjati.
Kaj pa če smo sposobni pogledat iz obeh zornih kotov? Potem ni delitve? Ali potem sploh ni pogleda?
Najbrž pa je na koncu bistveno doseči pogled celote. Se dvigniti iz zahodne ali južne strani nad vse. Potegniti vse vrvice skupaj v težišče obstoja. In mogoče sploh ne več gledati, ocenjevati, soditi. Ampak samo čutiti.
Včasih se mi zdi, da sem blizu dognanja. Velikokrat se mi samo preprosto zdi, da je point vsega moško - žensko razumevanje. Ali pa levo in desno možgansko dojemanje.
In imam novo izhodišče, ki najbrž odpre vprašanja obravnavanja ljudi v družbi, otrok v šoli, povezovanja med skupinami: ali naj bo naše izhodišče, da smo vsi enaki, da so pravila za vse ista ali gledati z druge strani: da ni enakosti, da gledamo iz vidika individualnosti, nians vsega, da prednosti izkoristimo, nagradimo, slabosti pa opolnomočimo?
In naprej, od kje gledati na stvari, kako zavzeti osebno stališče, če sploh? Zdi se mi, da je nekaterim pogled vedno usmerjen iz iste strani. Da izhaja iz enakosti. Ali pa različnosti. In tudi to, da je to najbrž najlažje. Določiti pravila in se z njimi več ne ukvarjati.
Kaj pa če smo sposobni pogledat iz obeh zornih kotov? Potem ni delitve? Ali potem sploh ni pogleda?
Najbrž pa je na koncu bistveno doseči pogled celote. Se dvigniti iz zahodne ali južne strani nad vse. Potegniti vse vrvice skupaj v težišče obstoja. In mogoče sploh ne več gledati, ocenjevati, soditi. Ampak samo čutiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar