Pogruntavščina tedna.
V čem je fora, da imaš čas delat 100 in 1 stvar ali pa ga nimaš za skoraj nič?
Več kot imaš časa, manj ga imaš.
V tem je vsa umetnost!
Od kod mi to?
1. Zadnje čase sem zaznala ob misli, da bi si umislila kako novo aktivnost, občutek, da to ne gre, ker nimam časa. Ko sem matematično začela seštevat ure fajn in nefajn obveznosti zadnjih mesecev, je vse skupaj padlo v cono podpovprečja zadnjih let. Razlogi so različni, ampak občutek brutalnega pomanjkanja časa in ideja, kot da traja dan samo še 12 ur, sta se pa globoko usidrala.
2. Prijateljica Mama z dvema nabritima fantičema s službo in še hobiji zjutraj ne pomisli, da je v čem problem in kaj vse ne bo zmogla čez dan. Takoj ko ima tri dni prosta ušesa pa se začnejo valiti tiste mastne koprenaste misli: ali bom lahko spila vse tiste kave, ali bom imela čas si kvalitetno pobarvat lase, ali bom lahko pofočkala rekreacijo? Hec je, da če bi pamža bila doma, bi to sploh ne razmišljala in bi ona to vseeno naredila. Brez razmišljanja o času.
3. Zakaj rečejo, da upokojenci nimajo časa? In dejansko ga nimajo. Zato, ker ga naenkrat imajo! Ker je manj obveznosti, ker ni strogih urnikov.
V resnici mislim, da je ves catch v našem umu. Bolj kot melje, več si vzame časa zase (ok, pri točki 3. so možni drugi stranski učinki). Seveda pri tem mislim, da melje o skrbeh prihodnosti in analizira preteklost. Takrat ure kar zletijo, ti pa nisi nič pametnega naredil, nisi se naučil nove angleške besede, nisi šel tekat v novih vijolčnih supergah, nisi skuhal mineštre iz ostankov zelenjave. Samo en nov cikel enih brezveznosti, ki so praviloma ene in iste že od predpredpredlani, si driblal ko staro lajno.
Torej fora je, da je treba opazovat svoj um. Ga nadriblat pred lajno! Se zaposlit z resnimi in neresnimi aktivnostmi, nekaj delat, pisat, govorit, pospravljat, se pogovarjat, risat, se smejat, brat, kuhat, seksat, pit kavo, skakat, telovadit.... karkoli. Takrat se je treba posvetit drugim rečem in um bo v omejeni coni mlel presneto manj, torej je več opcij za obvladovanje. Ja, v tem je vsa fora!
Sicer modrejši in pametnejši pravijo, da ima nekaj pri tem dojemanju časa tudi Schumannova resonanca, ki da naj bi času dala drugo dimenzijo. Kakorkoli tudi če je tako, je to samo nov pogled na to, da je komplet vso to merjenje in dojemanje časa ena velika iluzija.
In jaz sem ji nasedla.
V čem je fora, da imaš čas delat 100 in 1 stvar ali pa ga nimaš za skoraj nič?
Več kot imaš časa, manj ga imaš.
V tem je vsa umetnost!
Od kod mi to?
1. Zadnje čase sem zaznala ob misli, da bi si umislila kako novo aktivnost, občutek, da to ne gre, ker nimam časa. Ko sem matematično začela seštevat ure fajn in nefajn obveznosti zadnjih mesecev, je vse skupaj padlo v cono podpovprečja zadnjih let. Razlogi so različni, ampak občutek brutalnega pomanjkanja časa in ideja, kot da traja dan samo še 12 ur, sta se pa globoko usidrala.
2. Prijateljica Mama z dvema nabritima fantičema s službo in še hobiji zjutraj ne pomisli, da je v čem problem in kaj vse ne bo zmogla čez dan. Takoj ko ima tri dni prosta ušesa pa se začnejo valiti tiste mastne koprenaste misli: ali bom lahko spila vse tiste kave, ali bom imela čas si kvalitetno pobarvat lase, ali bom lahko pofočkala rekreacijo? Hec je, da če bi pamža bila doma, bi to sploh ne razmišljala in bi ona to vseeno naredila. Brez razmišljanja o času.
3. Zakaj rečejo, da upokojenci nimajo časa? In dejansko ga nimajo. Zato, ker ga naenkrat imajo! Ker je manj obveznosti, ker ni strogih urnikov.
V resnici mislim, da je ves catch v našem umu. Bolj kot melje, več si vzame časa zase (ok, pri točki 3. so možni drugi stranski učinki). Seveda pri tem mislim, da melje o skrbeh prihodnosti in analizira preteklost. Takrat ure kar zletijo, ti pa nisi nič pametnega naredil, nisi se naučil nove angleške besede, nisi šel tekat v novih vijolčnih supergah, nisi skuhal mineštre iz ostankov zelenjave. Samo en nov cikel enih brezveznosti, ki so praviloma ene in iste že od predpredpredlani, si driblal ko staro lajno.
Torej fora je, da je treba opazovat svoj um. Ga nadriblat pred lajno! Se zaposlit z resnimi in neresnimi aktivnostmi, nekaj delat, pisat, govorit, pospravljat, se pogovarjat, risat, se smejat, brat, kuhat, seksat, pit kavo, skakat, telovadit.... karkoli. Takrat se je treba posvetit drugim rečem in um bo v omejeni coni mlel presneto manj, torej je več opcij za obvladovanje. Ja, v tem je vsa fora!
Sicer modrejši in pametnejši pravijo, da ima nekaj pri tem dojemanju časa tudi Schumannova resonanca, ki da naj bi času dala drugo dimenzijo. Kakorkoli tudi če je tako, je to samo nov pogled na to, da je komplet vso to merjenje in dojemanje časa ena velika iluzija.
In jaz sem ji nasedla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar