Spet prihaja ta praznični čas. Tudi to besedilo je lahko
samo eno od mnogih, ki ponujajo nasvete vsem tistim, ki se po navadi 24.
decembra z notranjo stisko še prebijajo med nakupovalnimi policami.
A čisto zares se lahko dolgim vrstam pri blagajnah in
napadom slabe vesti tokrat izognete.
To, da je kupovanje prepovedano in je sploh greh kupovati je
seveda skregano z logiko vsake družbe. Ljudje od nekdaj trgujejo, trgovci so
marsikje bili krivi za odkritje novih kontinentov, trgovina poganja svet in
sili človeštvo k razvoju. Prav tako je trgovina od nekdaj izmenjava znanj,
pridelkov, blaga in storitev in nas reši tega, da bi morali v našem kratkem
življenju znati vse: od tega, kako se podkuje konja do tega, kako napisati
govor predsedniku. Znati ni mogoče vsega, kot ni mogoče reči, da je trgovati
greh (čeprav je res, da pri prodaji izkoriščajo naše šibkosti in, če hočete
tudi, vsaj sedem naših smrtnih grehov, ki se jih podzavestno bojimo). Z vsem
tem se je najbolje čim prej sprijazniti. A ob tem, da je danes videti kot da je v
nakupih edini smisel, bi se nam moralo začeti pred očmi postavljat polno
pisanih in debelih vprašajev. Morali bi pošteno stresti z glavo, izostriti
pogled, narediti korak nazaj in se vprašati: zakaj kupujemo?
Če in ko kupujem, sta na mestu vsaj dve vprašanji: ali
kupljeno zares potrebujem oz. kdo mi garantira,
da bo po nakupu moje počutje boljše (podvprašanje, v primeru da ne bo, komu ali
čemu sem nasedel) in drugo kako je kaj s kvaliteto kupljenega. Tretje vprašanje
bi nekako sledilo: ali sem s tem nakupom dal drugemu in družbi res nekaj vrednega.
Pa poglejmo kak primer, za darilo sestri se mi zdi primerno
kupiti svetlo modro likalno postajo, ki stane 9,99 eur v eni od tujih trgovskih
štirikotnih prodajaln. To, ali je ta nakup zares potreben, bi najbolje vedela ona,
a v primeru, da je njen trenutni likalnik v brezhibnem stanju, imamo ob odgovoru
na prvo vprašanje že mešane občutke. Gotovo pa je “ne”, če smo s tem oprali
svojo slabo vest, ker jo tako redko pokličemo med tednom kar tako, jo kdaj pa
kdaj primemo za roko in povprašamo, kakšen je kaj bil njen dan, se ustavimo in
poslušamo. Potem bi morali že začeti razmišljati o tem, kateri ekstra lep in
seksi oglas nas je nagovoril, da nam je potem mogoče spet celo leto ne bi bilo
treba obiskati. Ali pa psihoanalitično preveriti, kdaj smo ponotranjili misel,
da je potrebno kupiti vse, kar je poceni.
Če se ob predaji darila še dobro počutimo, pa se verjetno
malo manj po pol leta, ko je ta likalnik fuč, sestra pa se je ravno navezala
nanj. Ob tem avtomatsko dobimo odgovor na drugo vprašanje – tisto o tem, kaj je
kvalitetno (ne mešajmo tega z “znamko”). Sestra sitnari, zato bi zdaj radi
nekako uredili popravilo, a vraga, serviserjev za te reči (več) ni ali pa nam
sporočajo, da je cena popravila vsaj trikrat višja od prvotne. Ampak ali ta
cena res realno pokrije vse, kar bi morala po naših predpostavkah? Tudi to
nesrečno okvaro aparata, ki je povezana s tem, kdo, kdaj (takoj?) in kam bo ta
novonastali odpadek odpeljal?
Zelo verjetno je odgovor ne. Da bi s tem pokrili ves
material in delo? Izdelek so skoraj gotovo naredili nekje drugje po svetu (nasvidenje
delovna mesta serviserjev, sestavljalcev opreme, oblikovalcev kovin, delavcev v
kovinoplastiki, sodelavk v trženju in marketingu, dolgonogih finančnic itd. v
Sloveniji). Zelo verjetno so razmere dela tam katastrofalne in globoko na
računu zdravja ljudi in okolja. Tam mogoče manjka hrane, pitne vode, ti
zaposleni živijo med kupi smeti in se za več mesecev po 15 ur na dan zaprejo v
te tovarne z likalniki samo zato, da potem 2 meseca na leto lahko resnično
gledajo svoje otroke odraščati. To, da so mogoče te tovarne nekje v Afriki in
bodo ob zaprtju zaradi še večjega nižanja stroškov, prišli preko morja tisti
zaposleni k nam, bi tokrat raje odmislili.
“Le še marketing in deficit sveta, nobenih vicev več …,” je
pel že Vlado Kreslin. Marketing bo vedno
našel kreativne načine, da pride do nas, a na koncu se kljub vsemu odločamo mi.
Jaz in ti, mi. In res je, tako daleč smo, da je težje premisliti kot pa kupiti.
Hrepenimo po tem, da kupujemo. Lepe in čiste in nedotaknjene
stvari. Ki nas v trenutku izpolnijo. Živimo z občutkom, koliko vsega lahko
dobimo. Kako neskončno možnosti izbire imamo. Pa jo imamo res? Če se pomikamo
po verigi trgovskih posrednikov nazaj, v veliko primerih pristanemo pri enih in
istih korporacijah. In pri likalni postaji za 9,99 evrov. In če se premaknemo
od kvalitete še h kvantiteti, ali nismo tistih nekaj stvari, ki jih res
potrebujemo pa so zaradi kvalitete in realnih stroškov mogoče malo dražje
zamenjali s tonami vseh drugih cenejših? Torej smo vsaj na istem, niti slučajno
pa na boljšem.
Ta modra likalna postaja je bila le teoretičen primer, ki pa
v precejšnji meri ponazarja logiko nakupovanja celo takrat, ko se o ničemer ne
sprašujemo, samo sebično polnimo nakupovalne vozičke z upanjem, da nas bodo po
obdarovanju vsi imeli neskončno radi.
Na kup! Kaj pa če ta kup raje kot kup stvari pomeni, da smo
vsi “na kupu?” Vsem nam še nikoli ni tako manjkalo druženja, spoštovanja, pristnih
odnosov, globokih pogledov in iskrene besede kot v teh časih, ko namesto novih
domov rastejo le še trgovinske poslovalnice. Namesto novih seznamov obdarovanj
in tistega, kaj bomo vse naredili drugače v letu nove letnice, raje naredimo
nekaj že danes. Vsaka, prav vsaka stvar se začne s prvim in majhnim korakom.
Vložimo čas namesto v pisanje seznamov in iskanje razlogov, zakaj nismo srečni,
kar takoj v druženje z drugimi. V kvalitetno in iskreno preživet čas. V
pogovor, v skupno preživljanje dolgih večerov, v skupne zajtrke in večerje, v
igranje, petje in smejanje. Praznični prosti čas je namenjen temu. Naj bo to
naše največje darilo drug drugemu. In ne likalniki. Seveda naša človeška
potreba po dajanju in sprejemanju, tudi daril, ne bo umrla. Lahko pa jo ob tem
zelo pomirimo. Naredimo sprejemljivejšo za vse, še posebej tiste, ki se grejo
trgovce tudi v naši bližini. Z realnimi cenami in izdelki, ki nas osrečijo. Ki
naši družbi nekaj dajo. Po možnosti delovno mesto.
In pocenimo si življenje - prave stvari so čisto poceni in
največji hec je, da več kot jih daš od sebe, več jih dobiš nazaj. Pa bo darilna
vrečka čisto v redu, tudi če bo manjša. In pod smrečico ne bo likalne postaje.
Pa ne pozabite na vse tisto, kar ste se letos novega
naučili. Naj vas učenje in novo znanje spremljata tudi v novem letu! Pa srečno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar