Včasih so stvari res srhljivo matrično povezane.
Voziš rahlo zmeden v dnevnem đumbusu po mestu, v mislih cel seznam opravkov, klicev itd. Komaj si zaveden sebe. In vožnje. Kar seveda ni ok. V bistvu si delno na tomboli, malo reskiraš, da se ti kaj zgodi zaradi slabe prisebnosti. K sreči se kar tako ne. Jaz itak trdim, da mora biti izračunano, ker si včasih povsem pri stvari (brez kljukanja, kupčkanja, vlečenja črt med seznami v glavi) pa te klofne nekaj.
Ampak res mi je zanimivo, kako med polno ljudmi, ki hodijo po pločnikih in tlakovcih, ko ti drviš mimo, pogledaš na pločnik ravno takrat, ko tam koraka tebi znana oseba. Nobenega drugega prej nisi zaznal, ne opaziš nobenih florestenčnih bund in torbic, nobenih čudnih frizur ali zmešanega hitenja - nič, kar je šlo že mimo. Samo to osebo, v neopazni bež bundi, z mastnimi rjavimi lasmi, z zmerno hojo. In potem malo naprej v gručici kolesarjev na semaforju, vidiš znan obraz. Kar tako, med dvajsetimi, ki stojijo, čisto zadaj. In čeprav je šlo mimo tebe že vsaj desetkrat toliko biciklistov. Ti imaš sedaj tam tega enega - poznanega. V katerega malo buljiš in sezname v glavi zamenjajo vprašaji in rahlo ti gre smeh.
Kako to, da na vožnji skozi mesto nisem opazila, direktno pogledala, shranila v spomin nobenega drugega obraza kot ravno dva znana? Kje se zgodi ta izračun trenutka, kdaj naj glavo obrnem zmerno levo in pogledam pojavo, ki je ravno takrat tri metre pred avtom? Zakaj takrat nisem recimo gledala desno?
In... naslednje vprašanje.... koliko ljudi, dogodkov in priložnosti izpustimo, ker smo ravno takrat glavo obrnili desno in ne levo? Bi bilo naenkrat vse znano in vsega preveč, če bi lahko res vse znano zaznali?
Če malo pobrskam za razlogi in razlagami, je najbrž štos v tem, da imamo zavedne zaznave in tiste, ki so pod temi - v podzavesti. In verjetno naša čutila nalogo prenosa zaznav v podzavest opravijo neprimerno hitreje kot zavestni, možganski in spominski del skupaj. Če je v množici barv, premikov, oblik, zvokov kje kaj znanega, je šele možno narediti dodatne povezave do spomina in zavedanja in takrat podzavest preda delo zavesti. Torej takrat dobimo signal: glej, znana pojava, preveri z zavestjo!
Zanimivi smo skratka, pa večine stvari očtino sploh ne dojemamo.
Voziš rahlo zmeden v dnevnem đumbusu po mestu, v mislih cel seznam opravkov, klicev itd. Komaj si zaveden sebe. In vožnje. Kar seveda ni ok. V bistvu si delno na tomboli, malo reskiraš, da se ti kaj zgodi zaradi slabe prisebnosti. K sreči se kar tako ne. Jaz itak trdim, da mora biti izračunano, ker si včasih povsem pri stvari (brez kljukanja, kupčkanja, vlečenja črt med seznami v glavi) pa te klofne nekaj.
Ampak res mi je zanimivo, kako med polno ljudmi, ki hodijo po pločnikih in tlakovcih, ko ti drviš mimo, pogledaš na pločnik ravno takrat, ko tam koraka tebi znana oseba. Nobenega drugega prej nisi zaznal, ne opaziš nobenih florestenčnih bund in torbic, nobenih čudnih frizur ali zmešanega hitenja - nič, kar je šlo že mimo. Samo to osebo, v neopazni bež bundi, z mastnimi rjavimi lasmi, z zmerno hojo. In potem malo naprej v gručici kolesarjev na semaforju, vidiš znan obraz. Kar tako, med dvajsetimi, ki stojijo, čisto zadaj. In čeprav je šlo mimo tebe že vsaj desetkrat toliko biciklistov. Ti imaš sedaj tam tega enega - poznanega. V katerega malo buljiš in sezname v glavi zamenjajo vprašaji in rahlo ti gre smeh.
Kako to, da na vožnji skozi mesto nisem opazila, direktno pogledala, shranila v spomin nobenega drugega obraza kot ravno dva znana? Kje se zgodi ta izračun trenutka, kdaj naj glavo obrnem zmerno levo in pogledam pojavo, ki je ravno takrat tri metre pred avtom? Zakaj takrat nisem recimo gledala desno?
In... naslednje vprašanje.... koliko ljudi, dogodkov in priložnosti izpustimo, ker smo ravno takrat glavo obrnili desno in ne levo? Bi bilo naenkrat vse znano in vsega preveč, če bi lahko res vse znano zaznali?
Če malo pobrskam za razlogi in razlagami, je najbrž štos v tem, da imamo zavedne zaznave in tiste, ki so pod temi - v podzavesti. In verjetno naša čutila nalogo prenosa zaznav v podzavest opravijo neprimerno hitreje kot zavestni, možganski in spominski del skupaj. Če je v množici barv, premikov, oblik, zvokov kje kaj znanega, je šele možno narediti dodatne povezave do spomina in zavedanja in takrat podzavest preda delo zavesti. Torej takrat dobimo signal: glej, znana pojava, preveri z zavestjo!
Zanimivi smo skratka, pa večine stvari očtino sploh ne dojemamo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar