Sem iz vipassana meditacije. Mimogrede, ravno včeraj je umrl njen guru, mi pa smo zaključili prvo slovensko tridnevno tlačenje blazin na Pohorju.
O tej meditaciji se mi ne da preveč razlagat, ker kdor hoče, bo že našel fakte (ok, tu npr.). Bistvo je na kratko: hard core urnik reda in discipline, 10 ur meditiranja dnevno, nič govora, nič pogledov, nič stikov z zunanjim svetom, dva (vegi) obroka dnevno... zgleda zajebano, ampak je vse to mačji kašelj napram temu, kar moram še dodat - kako se meditira. Tu je finta samo ena in simpl: opazuj svoje telesne občutke. Pika. Kolikor se to sliši enostavneje, toliko bolj peklensko težko je to izvest.
Gong. Ura: 4.00. Udobja v teh centrih ponavadi ni. Malo potegneš, počakaš na unga ob 4:20. Potem ni več milosti. Vstaneš, ker se itak zbudiš. Greš do meditacijske sobe. Medla svetloba. Ideja itak, kako boš kincnil za par minut. Ampak... sediš v lotosovem položaju - to je tisti, ko si na riti, noge pa imaš prekrižane. Ja, buda varianta. Na voljo imaš eno blazino 70x70, v malo boljšem primeru še eno direktno za pod rit. Če si bil dovolj pameten doma, si si nabasal še kako svojo dekico, povštr ipd.
V prvih dneh daješ vso pozornost opazovanju svojega diha (vdih, izdih) - razviješ vse mogoče senzorje v nosu, začutiš vibriranje dlak in vsako nosno mašilo, še preden prileze do svetlobe. Malo kasneje že začneš iskat pikanja, žgečkanja, srbenje, utripanje na predelu pod nosnicami in nad zgornjo ustnico. Mimogrede, ni priporočljivo, da si kako dlako, ki gleda iz nosa, prej pozabiš deložirat, ker ni fajn, da te res ves čas žgečka, tista črta zgornje ustnice, ki jo ene tete ponavadi grdo dorišejo s kakimi svinčniki, pa se ti potem kasneje še izrisuje v sanjah. Torej... zbudiš se, tam sediš in ... s tabo se je zbudil tudi Mr. Umski. In v tem je ves čar!!! Ker: opazuješ dihanje, razvijaš senzorje za občutke in si naenkrat na vlaku smrti, ali pa vsaj orto tekmi. A s kom? S svojim lastnim umom! Moram sicer takoj dodat, ena najmočnejših izkušenj v lajfu je bila zame na prvi 10-dnevni meditaciji, ko sem zares, ampak zares skapirala, da JAZ NISEM MOJ UM. Pač, tako pripeljalo se mi je mimo, da to dvoje ni isto, da je "jaz" orto nadpomenka umu. No, torej, ti tam vadiš koncentracijo, v bistvu šteješ, koliko vdihov boš zdržal in ignoriral vse mogoče misli, preden bo prišla ena izredno važna mimo, ki jo v tistem momentu res nujno moraš zanalizirat. Eeeee, konec, od začetka! Prva štetja so vsekakor < 5.
Naslednja faza se premakne v verzijo, da opazuješ celo telo! To pa je ko vstop na faks. No, če si želiš hodit na faks, potem seveda se boš nekam vpisal in podobno je tu. Seveda boš poskusil in vztrajal. Ampak telo = zemljevid sveta. Zdaj pa imej kontrolo! Variant opazovanja kaj dogaja, je v bistvu neskončno, samo ti tega ne povejo čisto tako. Ni ravno pravil, terminov, definicij, kaj bi naj čutil, kdaj bi naj čutil in kdaj se premaknil dalje. Da si nekaj naredil, skapiraš takrat, ko doživiš tisti flow, ki ga omenja Goenka. Jaz sem ga šele v tretje. Fajti z umom so skladni kot v prvi fazi. Je pa zadnja faza tega dela res spešlprajs - trikrat dnevno je preizkus, ali boš zdržal v isti drži, kot si se usedel, celo uro. Priporočam, da se o položaju pomeniš sam s seboj že malo pred začetkom, ker zna bit res jeba. Goenka pravi, da takrat udarjajo ven "sankare" - grehi (ki izhajajo iz kršenja 8 pravil, ki ti olajšajo priti v fazo osvoboditve, ki je cilj te meditacije).
Ok, pa še malo k čustvom in mislim. Meni je bilo res noro to opazovat in kako se naj ne zakačim s takimi sočnimi, kot so misli izpred 10 let? Zato ker ni drugega materiala za um, se pač vali po preteklosti počasi nazaj. To je noro, kak vodnjak imamo, še posebej pa to... da so notri večinoma zgolj misli iz preteklosti in skrbi iz prihodnosti. In nad vsebino vodnjaka... ne vem točno, ampak mislim, da tega ni mogoče nadzirat, kaj bo ven pljusknilo, je pa očitno mogoče imet nadzor nad tem, kaj skozi življenje notri daješ, mislim CELO življenje. Aha, in to, da veš, kdaj boš vodnjak uporabljal in kdaj ga pokril in če slučajno ven vlečeš vedro vode, da veš, kaj točno boš z njo. Take so naše misli in če nimamo nadzora nad tem, je lahko da naše življenje točno tako, kar leze ven. Večinoma kr ene budalaščine ali pa sucks, cel cajt!
Bistvo vsega tega je, da prideš do faze, da se v vseh stanjih, čustvenih scenah, življenskih mizerijah opazuješ, ne reagiraš in razvijaš ravnodušnost. Da organsko skapiraš, da ni nič fajn in nič slabo, da vse samo je in da VSE MINE. Anicca! To je naše geslo. Sicer imam iz tega področja še kup dodatnih vprašanj (nazadnje so mi na pogovoru z učiteljico trikrat pozvonili, ni šlo vse predebatirat), ampak o tem kdaj drugič.
Pa še dodatno bistvo, da ne bo nesporazumov... meni je stvar odprla take kanale, pardon, me prisilila, da sem jih odprla sama, v tako kratkem času, da si to štejem za življenske mini zmage. Pač, ker si upam vsakič znova potopit se v sebe. In ker imamo preveč ugodja okrog sebe in ker ni več služenja vojaškega roka in garanja na njivah, si moramo drugače pričarati ta napor, ki je edini predpogoj, da kaj zares spremeniš (vse softičke variante so samo obližki. Uni s Smrkci). Je pa res, reč je za pogumne, ampak ključna je samo odločitev, potem ti 99,9 % vsaj na nek način uspe. Tudi če ne prakticiram potem dovolj doma, so mi stvari dale veliko novih pogledov na svet, na življenje, na druge, ki so bolj zdravilni od Ospena. Res je, da so obdobja, ko potem vse to spet pozabim, ampak me že kaj spet porine nazaj v to. Ali pa v kaj drugega, zdaj je pač bilo spet to. Konec koncev ni važno, samo da se premikamo, a ne?! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar