petek, 4. oktober 2013

Cilji

Postavi si cilje!
Kaj pa če je vse to pretirano???
Kaj če v vsakem trenutku ljudje pač nismo tako narejeni, da bi morali imeti pred sabo velike stvari, visoke cilje, globoke potope? Da je potrebno tudi čakati, se navaditi živeti v nič brez slabe vesti. Potrpežljivo. Mirno. Nekje zadaj.
Tega nihče ne omeni. Da je mogoče že to cilj sam po sebi.

In potem izgubiš in izgubljaš čas za izpraševanje o Ciljih, Poslanstvu, Namenu.
In takoj za tem še za to, da predeluješ napade slabe vesti, ker po 30 minutah mozganja oddaš prazen list.

Ker včasih jih ni. Ciljev. Poti, Povezav. Žokaš tja in tja. Se ti že zdi, da si blizu, da se tam v sivini nekaj mavriči. Greš tja, jasno, občutek, da je to to. Prideš tja: stena. Siva, valda. Nobene modrine.

Drugi poskus. Rešuješ uno zavozlano kolobocijo iz otroških stripov: "Najdi pot od miške do sira!" Vmes ni jasno, kaj se zgodi s tisto vrvico...  možno je, da se pretvori v pot do vseh ostalih izhodov, do pasti, do mačke, do čigumija?!

Klinc... ne maram te besede. Cilj. Licj. Jilc. Iljc.
Če mi da kdo kako drugo, potem mogoče z menoj nič ni narobe pa vse to, kar cilji so, že imam.
Na brezpotje! Čin!

p.s. če sem za koga falila, naj raje pogleda tole: http://www.youtube.com/watch?v=iFWp_tu23w8

Ni komentarjev:

Objavite komentar