Od enostavnosti h kompliciranju

Nič novega nisem odkrila.

A sem vsakič znova res presenečena nad (navidezno) kompleksnostjo naših družbenih pravil, družbenega ustroja, vodenja in državnega upravljanja, zakonov, predpisov. Po svoje zato, ker je to prava mala umetnost, predvsem pa zato, ker je to taaaako neuporabno in nerazumljeno. Oz. pardon uporabno in razumljeno le mali peščici ljudi. Ki seveda zaradi tega privilegija vedno znova jemlje stvari v svoje roke.

Vedno znova se prizemljim, ko dobim dokaz, da ljudi v najširšem kontekstu premakneš s preprostostjo. S kratkimi stavki, preprostimi mislimi, oprijemljivimi primeri. Z nekaj ščepci čustev, malo ironije ali pa humorja. In to je to. Filozofija, psihologija, sociologija, literatura, politika. To so res težke stvari. (Pre)dolgi stavki. Nič takega za prijeti se.

Naredila sem poskus. En tak časniški psihološki-sociološki-zgodovinski-politični intervju sem dala v branje. Različnim ljudem. Ne samo tistim, za katere vem, da so ga požrli. Prosila sem za njihove odzive ob tem. Ali jim je branje razumljivo? Ali se sploh prebijejo do prve tretjine? So besede predstavljive? Mislijo, da je to resnica ali nima niti bližnjega stika z realnim življenjem? Ali možgani prebavijo vse vejice med stavki? Je veliko tujim ji besed? So misli med črkami ali pri kuhanju, ljubimcu, novimi hlačami?

Nič takega ni bilo. Večini povedano nima stika z njihovim življenjem. Sproža odpor. Do branja, do intervjujanca, do družbe, do politike in vsega tega. Odpor v možganih, očeh, mislih. Na nič takega se ne prilepi.

Kako torej narediti kak korak naprej? Zase? V družbi?
Mogoče je pa potreben korak nazaj. V polje "zdrave kmečke pameti." To gotovo imamo in to znamo. In tam se naj gradi večina za večino ljudi pomembnih reči. Te "težke" vede naj bodo za izbrane, željne. Katerih naloga je, da nagruntajo način, kako bodo približali stvari širšim skupinam. To ne bi smelo biti nič tako težkega. Ali pa vsaj enako zahtevno, kot se zdi povprečnemu bralcu prebiti skozi en tak članek.

Samo razmišljam. Predlagam.

Mogoče pa bom enkrat ustanovila Akademijo za zdravo pamet.

Sram

... še malo. Še malo opazovanja in vrtanja. In verjeti bom začela, da je to čustvo eno najbolj škodljivih, tisto, ki vzame večini največ poguma. Se mi zdi, da je tako močno, da še strah postane prestrašen.

Sram nas je lastnih teles. Sram nas je telesne višine. Sram pleše. Sram menstrualne krvi. Tiste dolge dlake na licu, ki je zrasla na istem mestu kot mami. Sram tankih rdečkastih las. Sram poraščenosti po riti. Sram kratkih svaljkastih prstov. Sram nas je, da smo rojeni takega spola.

In sram nas je, da je mati tako tečno bitje. Da ima oče velik trebuh. Da kdaj oklofuta mamo. Da je včasih prazen hladilnik in da je včasih res težko zaspat zaradi te klinčeve plesnobe v sobi. In v duši. Ali pa nas je sram, ker je fotr kupil ganz novega terenca s črnimi šipami. Ker ti pred prijatelji stisne v roko 100 evrov in reče: pelji jih na sladoled.

In sram nas je lastnih priimkov. Sram krajev, kjer smo odraščali. Sram imen in številk ulic. Sram narodnosti. Sram podkupljivosti župana. Sram ozkega pogleda politikov, sram besed predsednika.

Sram nas je, ker mislimo, da smo sami krivi. Pardon, da smo za vse sami krivi.

Mislimo, da smo tako vsemogočni, da smo mi skreirali telo. Da je videti tako, kot je. Da smo z lastno pametjo pognali ven tisto dlako, ji določili (napačne) koordinate in dolžino. Mislimo, da smo krivi, ker se na vratu delajo gube, ker črnina iz las izginja. Ker je celulit vse težje odpravit in ker je na rokah vse več nekih temnih peg.

Ja, nezanemarljivi del pri uničenju lastnega telesa vsekakor imamo. Na primer: s prevelikim vnosom kalorij, ki jih bi naj zmlelo telo, pa jih ne, smo gotovo sposobni ustvariti nove maščobne zaloge na trebuhu, pasu, bokih. Za vsak primer, za primer vojnega stanja in lakote. Za te reči je najbrž narava rekla, naj bo, naj se nekam shrani. A če pogledam okrog, smo najbrž v vojni sami s sabo. Tudi če do nje pride (kar ni neverjetno), v bližnji preteklosti (ko smo grickali čips, mešali slino s hrustljavo skorjico štručke ali odojka) in danes (ko ravno ne vemo, kaj bi sami s sabo, pa dajmo nekaj pojest) vojne ni!

Edin možen izgovor pri tem je zavedanje, da s sebi škodljivimi miselnimi vzorci, čustvenim neizražanjem in nespoštovanjem telesa, predrugačimo telo in ustvarjamo bolezni. In ko jih ne prepoznamo kot opozorilo ali vzamemo kot nekaj dobronamernega s strani narave, smo res v riti. Točno takrat bi bil naš sram na mestu. V povezavi z lenobo, v povezavi s strahom in tako lepo naprej. Ker smo, ne glede na to, da smo bili opozorjeni, pogledali stran, se naredili francoza in pristali na vse posledice. Pa še takrat bi bolj kot to, da nas je sram, morali pokončno stati za svojo odločitvijo.

V tem delu sta naša krivda in sram možna izgovora. Diagnoza bolezni je kot obsodba sodišča, kjer smo vedno krivi, edina sreča je, da si kazen lahko sami izberemo.

A od tu naprej ne pomaga nobena pamet več. Narava ima svoje gravitacijske in energijske zakone. Letne čase in namene. Obstajajo višji zakoni ali pa naključja, zakaj sem se rodila točno tem staršem, v točno tej državi. Z rjavimi lasmi, na nogi z daljšim kazalcem od palca, z višino 1,62 metra.

In kako vlogo ima potem pri vsem tem sram???

Vprašanje zaznav

Včasih so stvari res srhljivo matrično povezane.

Voziš rahlo zmeden v dnevnem đumbusu po mestu, v mislih cel seznam opravkov, klicev itd. Komaj si zaveden sebe. In vožnje. Kar seveda ni ok. V bistvu si delno na tomboli, malo reskiraš, da se ti kaj zgodi zaradi slabe prisebnosti. K sreči se kar tako ne. Jaz itak trdim, da mora biti izračunano, ker si včasih povsem pri stvari (brez kljukanja, kupčkanja, vlečenja črt med seznami v glavi) pa te klofne nekaj.

Ampak res mi je zanimivo, kako med polno ljudmi, ki hodijo po pločnikih in tlakovcih, ko ti drviš mimo, pogledaš na pločnik ravno takrat, ko tam koraka tebi znana oseba. Nobenega drugega prej nisi zaznal, ne opaziš nobenih florestenčnih bund in torbic, nobenih čudnih frizur ali zmešanega hitenja - nič, kar je šlo že mimo. Samo to osebo, v neopazni bež bundi, z mastnimi rjavimi lasmi, z zmerno hojo. In potem malo naprej v gručici kolesarjev na semaforju, vidiš znan obraz. Kar tako, med dvajsetimi, ki stojijo, čisto zadaj. In čeprav je šlo mimo tebe že vsaj desetkrat toliko biciklistov. Ti imaš sedaj tam tega enega - poznanega. V katerega malo buljiš in sezname v glavi zamenjajo vprašaji in rahlo ti gre smeh.

Kako to, da na vožnji skozi mesto nisem opazila, direktno pogledala, shranila v spomin nobenega drugega obraza kot ravno dva znana? Kje se zgodi ta izračun trenutka, kdaj naj glavo obrnem zmerno levo in pogledam pojavo, ki je ravno takrat tri metre pred avtom? Zakaj takrat nisem recimo gledala desno?

In... naslednje vprašanje.... koliko ljudi, dogodkov in priložnosti izpustimo, ker smo ravno takrat glavo obrnili desno in ne levo? Bi bilo naenkrat vse znano in vsega preveč, če bi lahko res vse znano zaznali?

Če malo pobrskam za razlogi in razlagami, je najbrž štos v tem, da imamo zavedne zaznave in tiste, ki so pod temi - v podzavesti. In verjetno naša čutila nalogo prenosa zaznav v podzavest opravijo neprimerno hitreje kot zavestni, možganski in spominski del skupaj. Če je v množici barv, premikov, oblik, zvokov kje kaj znanega, je šele možno narediti dodatne povezave do spomina in zavedanja in takrat podzavest preda delo zavesti. Torej takrat dobimo signal: glej, znana pojava, preveri z zavestjo!

Zanimivi smo skratka, pa večine stvari očtino sploh ne dojemamo.

Kdaj smo boksnili mimo?

Življenje v tem razvitem svetu je postalo kompleksno. Zahtevno z vsemi procedurami izpolnjevanja "prednosti" tega, da smo ob rojstvu poleg šoka fasali še davčno številko. In postali državljani. Neke države. S pravili, davki in ugodnostmi, pravicami in dolžnostmi. In če želimo preživet, v bistvu pa nekako moramo, nam vedno več časa v življenju požirajo procesi, ki jih te reči od nas terjajo. Če se ob tem, da želimo državne ugodnosti popolnoma izkoristiti, še nekako prebijemo čez vse pravne, upravne in frdamane postopke, ki jih itak ne razumemo, se stvar neprimerno bolj zakomplicira ob vseh ostalih.

Zakonom več ne sledimo, uredbe se množijo, vsaka občina ali služba nonstop sestavlja nove pravilnike, izrazi se množijo, pojmi spreminjajo. Če si ob neki situaciji še naštudiral svoj primer prodaje tistega travnika in se prebil skozi ves špeh sodobnega prava, si že čez nekaj časa tega ne moreš štet v znanje, saj se je zamenjala najmanj gospa na šalterju na občini, pravilnik s tistim zagamanim imenom se je ukinil, tisti zakon pa je vzelo v izvajanje drugo ministrstvo.

Vsak premik, vsak korak je postal del nečesa, družbeni odnosi so stvar x. člena pogodbe, kako živimo pa stvar definicij zakonov, nacionalnih programov in strategij. Pogovarjamo se potem o redefiniranju zakonov, pisanju novih pravilnikov, o spreminjanju pogodb, o oblikovanju novega 37. aneksa. Bistvo pa je ostalo tam nekje zadaj. Daleč zadaj. Skupaj z zdravo kmečko pametjo še vedno sedi na klopci pod češnjo na travniku, nevedoč, da je vmes zadeva že pre-prodana.

Z vidika logike gledano (sestavljanje izjav) najbrž ni čudno, da je toliko dela na črno, ni čudno, da je volilna udeležba slaba in ni čudno, da se nihče več ne buni. Saj ne ve, kje naj začne: pri pizdarjenju nad zakoni, ko ugotovi, da so neberljivi, nepotrebni in nelogični, pri učenju vljudnosti uradnikov, ki ti ne znajo lepo povedat, kaj je za naredit, ali kar direktno z vilami na ulici (kar je najbrž najmanj verjetno, dokler bo večina doma čepela v naslonjaču in proteste spremljala preko poročil ob 7h s komentarjem, da je itak to brezveze).

Na drugi strani pa potem slišiš takele: na lepem je imela dosti svoje hudo uspešne službe in pričela delat origamije. Mamma mia! Sliši se megalomansko fajn. Zjutraj, kad pukne oko, pofrezaš fruštik (op.p. odblendiraš zeleni smuti), odvadiš jogo, tajči in zenovsko dihanje, okrog 12h pogledaš okoli, katera reč bi se še dala spravit v smiselno origamno obliko. Poskušaš, zlagaš in tam okoli 5h popoldan nekaj rata. Zmagoslavno vstaneš, spet predihaš, se zahvališ višjemu za navdih in večer odkultiviraš na spletu ali pa kje downtown na tajskem čaju.

Če poskusim zdaj zatlačit svojo zlobo nekam v zadnji žep... fino in fajn. Mogoče sem ljubosumna, no, zavistna. Sliši se res ravno prav ležerno, da še ostaneš živ. Ravno prav butasto, da je izvirno. In dovolj čudno, da ti lahko uspe. Ravno tu, v tem svetu, kjer je vsega in vseh preveč. Kjer je godlja taka, da padejo lahko ven samo še res res drugačne reči. In osebki. In ob tem te komod briga za vse tiste zakone, pogodbe, volitve in bedno politiko. Ker si se odprl višji duhovni sferi. Spregledal in vse te državljanske aktivnosti več nočeš razumeti, ker so itak nizke, zrežirane in se te ne tičejo.

Ampak... ustvarjalnost in duhovnost gor ali dol. Pritisk mi gre čez 150 (btw: sicer imam nizkega), ko vsi taki/take pozabijo povedat, da mož sedi v nadzornih svetih nekaj državnih podjetij (ker o takih redko kje kaj slišiš) ali pa je k sreči potomec v uspešnem družinskem podjetju (ki je samo po sebi zdaj tako obsojeno na propad, vsaj kot družinsko podjetje, ker njemu se to ne da). Ali pa delajo na črno mimo vsega, priklopljeni so na sosedov wi-fi, pojedo pa tisto, kar slučajno da kak sponzor od vaškega trgovca.

Da ne bo pomote, za dostojno, polno in kvalitetno življenje človek potrebuje zelo malo. A vse to, da je prav imeti nek svoj planet (beri min. streho nad glavo), da je vsaj mini avto skoraj nujna reč za premike iz ene vasi do druge, da si elektriko težko sproduciraš sam in da tudi za taborni ogenj rabiš drva, ki jih v gozdovih ne moreš več kar tako nabirati (ker potem kradeš), da želodec rabi nekaj tršega od vode za prebavo, vse to je še vedno v kategoriji povprečnosti ali podpovprečnosti po definicijah, ki nam jih v teh časih uturava marketing. Torej... kako pofočkati to povprečnost brez takega moža, brez fotrovega d.o.o.-ja? Tako, da se odpoveš svojim prigaranim nazivom? Da daš na stran to norijo dela 12 ur na dan, ker si duhovno spregledal? Da zapustiš ta nori svet, izklopiš internet in telefon, in se utaboriš v čebelnjaku tam nekje nad 1500 metri? Da izkoristiš delo, denar in čas ljudi okrog sebe, pa naj se oni jebejo s temi postopki, obrazci in davki? Ti pa mirno naprej pregibaš papir?

In potem se počasi vrnemo na začetek. Vsak po svoje dalje. Enim je postlano vedno bilo, drugi imamo obljubljen fajt do konca. Eni se smejijo, drugim gre na jok. Ampak z vsakim tistim, ki se je naredil slepega in gluhega, dobi nekdo, ki se smeji in piše nove pogodbe in zakone po svoji lastni (nes)pameti, potrditev, da je vse ok. In mirno piči dalje po cesti, mimo bistva in pameti s kupi pogodb in predlogi zakonov v roki. Slepi pa mirno dalje zgiba svoj origami.

Sospreminjanje

Bi se lahko umaknili kam, kjer ne bi imeli nikakršnih zaresnih stikov z ljudmi? Mogoče kak tibetanski samostan, razmajana gorska koliba.

Stik s sabo. Baje, da je bistven. A kako daleč je moral nekdo priti, da se je izognil vsem odnosom z drugimi? Če je pot do tja bila resnična, je bila verjetno peklenska v "izmikanju" vsemu temu. In potem, si mislim, je spet čas za odnos z drugimi. Da preda to vedenje, to znanje. Saj sicer ob vsem tistem spoznanju, sploh ne bi bilo nobene fore.

Odnos s samim sabo. Je bistven. A ni edini. Ne v tem svetu, ne v tej družbi, ne v nobeni družbi. Nismo sami. Najmanj, kar je, rodili smo se v neko ožjo in potem še širšo družino. Državo. Pobegni, če moreš. Lahko, pred očesnim stikom, pred objemi, stiski rok, solzami drugih, a ne moreš pred stvarmi, ki so jih vsadili vate v otroštvu, pred lastnostmi, ki so ti jih predali po DNK vijugi.

Torej najbrž je večja finta kot dramatičen pobeg v tem, da se pogumno soočaš. Z vsem vsajenim vate, posledično z vsem (po tvoje) slabim, kar sta tvoja starša. Direktno. Torej z njima. Glej, kaj lahko spreminjaš. Pri sebi.

In glej, kaj postajaš. Išči sebe. In če nihče ni kot mi, smo vedno znova na tehtnicah. Koliko gramov dam sebe, da nekaj dobim nazaj.

Iščemo sprejetost, hrepenimo po pripadnosti, se prepuščamo ljubezni. In vmes natrofimo na odrinjenost, se zaletavamo v hladne zidove s svojo samoto, sovražimo, podiramo, udarjamo. Prizadevamo. To, da želiš prvo, nujno zahteva tudi vse to ostalo. Sta samo dve skrajni točki. Prizadanemo. In smo prizadeti. Prevečkrat je to vse nalašč, pa tudi to je verjetno nastalo samo iz tega prvega občutka ločenosti, le da še bolj nezavedno in nekontrolirano.

Malo naprej od te primarnosti je vsaka dvojina, vsaka množina prizadevanje. Nonstop. V bolečini, solzah in trpljenju. Ne veš, kdaj se bo zgodilo. Nikoli se ne moreš na vse možnosti dovolj pripraviti. Ker niti ne veš, kdaj bo vse skupaj minilo, kdaj mineš ti, kdaj mine on. Prizadevanje pa je tudi, ko je smeh, ko je popolna povezanost, ko je vse ena sama sreča. Ker vedno pride potem pot v drugo skrajnost. Kako bi si potem lahko želel samo to, če samo tega nikoli ni? In na koncu tudi to mine.

In v tem je edina sreča. Vse gre. Vse mine. Dobro. Slabo. Mi pa smo tam. Dokler ne minemo. Ker smo, prizadevamo. In ker smo, smo prizadeti. V sreči ali žalosti. Vedno potem pride drugo. In mi nismo nikoli več isti.

Ali ni potem to, da si ne upamo imeti iskrenih in pravih odnosov, samo strašno neumna želja po tem, da se nič ne bi spremenilo? Da ne bi vplivali na druge. Če pa že samo to, da smo živi, pomeni vplivanje, in to, da smo del življenja, pomeni spreminjanje?

Na-kup!

Spet prihaja ta praznični čas. Tudi to besedilo je lahko samo eno od mnogih, ki ponujajo nasvete vsem tistim, ki se po navadi 24. decembra z notranjo stisko še prebijajo med nakupovalnimi policami.

A čisto zares se lahko dolgim vrstam pri blagajnah in napadom slabe vesti tokrat izognete.

To, da je kupovanje prepovedano in je sploh greh kupovati je seveda skregano z logiko vsake družbe. Ljudje od nekdaj trgujejo, trgovci so marsikje bili krivi za odkritje novih kontinentov, trgovina poganja svet in sili človeštvo k razvoju. Prav tako je trgovina od nekdaj izmenjava znanj, pridelkov, blaga in storitev in nas reši tega, da bi morali v našem kratkem življenju znati vse: od tega, kako se podkuje konja do tega, kako napisati govor predsedniku. Znati ni mogoče vsega, kot ni mogoče reči, da je trgovati greh (čeprav je res, da pri prodaji izkoriščajo naše šibkosti in, če hočete tudi, vsaj sedem naših smrtnih grehov, ki se jih podzavestno bojimo). Z vsem tem se je najbolje čim prej sprijazniti.  A ob tem, da je danes videti kot da je v nakupih edini smisel, bi se nam moralo začeti pred očmi postavljat polno pisanih in debelih vprašajev. Morali bi pošteno stresti z glavo, izostriti pogled, narediti korak nazaj in se vprašati: zakaj kupujemo?

Če in ko kupujem, sta na mestu vsaj dve vprašanji: ali kupljeno zares potrebujem oz.  kdo mi garantira, da bo po nakupu moje počutje boljše (podvprašanje, v primeru da ne bo, komu ali čemu sem nasedel) in drugo kako je kaj s kvaliteto kupljenega. Tretje vprašanje bi nekako sledilo: ali sem s tem nakupom dal drugemu in družbi res nekaj vrednega.

Pa poglejmo kak primer, za darilo sestri se mi zdi primerno kupiti svetlo modro likalno postajo, ki stane 9,99 eur v eni od tujih trgovskih štirikotnih prodajaln. To, ali je ta nakup zares potreben, bi najbolje vedela ona, a v primeru, da je njen trenutni likalnik v brezhibnem stanju, imamo ob odgovoru na prvo vprašanje že mešane občutke. Gotovo pa je “ne”, če smo s tem oprali svojo slabo vest, ker jo tako redko pokličemo med tednom kar tako, jo kdaj pa kdaj primemo za roko in povprašamo, kakšen je kaj bil njen dan, se ustavimo in poslušamo. Potem bi morali že začeti razmišljati o tem, kateri ekstra lep in seksi oglas nas je nagovoril, da nam je potem mogoče spet celo leto ne bi bilo treba obiskati. Ali pa psihoanalitično preveriti, kdaj smo ponotranjili misel, da je potrebno kupiti vse, kar je poceni.

Če se ob predaji darila še dobro počutimo, pa se verjetno malo manj po pol leta, ko je ta likalnik fuč, sestra pa se je ravno navezala nanj. Ob tem avtomatsko dobimo odgovor na drugo vprašanje – tisto o tem, kaj je kvalitetno (ne mešajmo tega z “znamko”). Sestra sitnari, zato bi zdaj radi nekako uredili popravilo, a vraga, serviserjev za te reči (več) ni ali pa nam sporočajo, da je cena popravila vsaj trikrat višja od prvotne. Ampak ali ta cena res realno pokrije vse, kar bi morala po naših predpostavkah? Tudi to nesrečno okvaro aparata, ki je povezana s tem, kdo, kdaj (takoj?) in kam bo ta novonastali odpadek odpeljal?

Zelo verjetno je odgovor ne. Da bi s tem pokrili ves material in delo? Izdelek so skoraj gotovo naredili nekje drugje po svetu (nasvidenje delovna mesta serviserjev, sestavljalcev opreme, oblikovalcev kovin, delavcev v kovinoplastiki, sodelavk v trženju in marketingu, dolgonogih finančnic itd. v Sloveniji). Zelo verjetno so razmere dela tam katastrofalne in globoko na računu zdravja ljudi in okolja. Tam mogoče manjka hrane, pitne vode, ti zaposleni živijo med kupi smeti in se za več mesecev po 15 ur na dan zaprejo v te tovarne z likalniki samo zato, da potem 2 meseca na leto lahko resnično gledajo svoje otroke odraščati. To, da so mogoče te tovarne nekje v Afriki in bodo ob zaprtju zaradi še večjega nižanja stroškov, prišli preko morja tisti zaposleni k nam, bi tokrat raje odmislili.

“Le še marketing in deficit sveta, nobenih vicev več …,” je pel že Vlado Kreslin.  Marketing bo vedno našel kreativne načine, da pride do nas, a na koncu se kljub vsemu odločamo mi. Jaz in ti, mi. In res je, tako daleč smo, da je težje premisliti kot pa kupiti.

Hrepenimo po tem, da kupujemo. Lepe in čiste in nedotaknjene stvari. Ki nas v trenutku izpolnijo. Živimo z občutkom, koliko vsega lahko dobimo. Kako neskončno možnosti izbire imamo. Pa jo imamo res? Če se pomikamo po verigi trgovskih posrednikov nazaj, v veliko primerih pristanemo pri enih in istih korporacijah. In pri likalni postaji za 9,99 evrov. In če se premaknemo od kvalitete še h kvantiteti, ali nismo tistih nekaj stvari, ki jih res potrebujemo pa so zaradi kvalitete in realnih stroškov mogoče malo dražje zamenjali s tonami vseh drugih cenejših? Torej smo vsaj na istem, niti slučajno pa na boljšem.

Ta modra likalna postaja je bila le teoretičen primer, ki pa v precejšnji meri ponazarja logiko nakupovanja celo takrat, ko se o ničemer ne sprašujemo, samo sebično polnimo nakupovalne vozičke z upanjem, da nas bodo po obdarovanju vsi imeli neskončno radi.

Na kup! Kaj pa če ta kup raje kot kup stvari pomeni, da smo vsi “na kupu?” Vsem nam še nikoli ni tako manjkalo druženja, spoštovanja, pristnih odnosov, globokih pogledov in iskrene besede kot v teh časih, ko namesto novih domov rastejo le še trgovinske poslovalnice. Namesto novih seznamov obdarovanj in tistega, kaj bomo vse naredili drugače v letu nove letnice, raje naredimo nekaj že danes. Vsaka, prav vsaka stvar se začne s prvim in majhnim korakom. Vložimo čas namesto v pisanje seznamov in iskanje razlogov, zakaj nismo srečni, kar takoj v druženje z drugimi. V kvalitetno in iskreno preživet čas. V pogovor, v skupno preživljanje dolgih večerov, v skupne zajtrke in večerje, v igranje, petje in smejanje. Praznični prosti čas je namenjen temu. Naj bo to naše največje darilo drug drugemu. In ne likalniki. Seveda naša človeška potreba po dajanju in sprejemanju, tudi daril, ne bo umrla. Lahko pa jo ob tem zelo pomirimo. Naredimo sprejemljivejšo za vse, še posebej tiste, ki se grejo trgovce tudi v naši bližini. Z realnimi cenami in izdelki, ki nas osrečijo. Ki naši družbi nekaj dajo. Po možnosti delovno mesto.

In pocenimo si življenje - prave stvari so čisto poceni in največji hec je, da več kot jih daš od sebe, več jih dobiš nazaj. Pa bo darilna vrečka čisto v redu, tudi če bo manjša. In pod smrečico ne bo likalne postaje.

Pa ne pozabite na vse tisto, kar ste se letos novega naučili. Naj vas učenje in novo znanje spremljata tudi v novem letu! Pa srečno!

Zapestnica all inclusive

Imela sem posebno priložnost spet se srečati s svojimi občutki glede dojemanja svojega telesa. In strahovi, ki se tičejo bolezni, ter s tehtnico, ki je ponovno malo pretehtala, kaj je težje/bolj in kaj lažje/manj pomembno v mojem življenju. Sem kar vesela v končni fazi, jasno zato, ker je bolj ali manj vse ok pa tudi zato, ker sem neko željo o daljšem počitku narahlo vzgajala že nekaj časa pa se mi je uslišala. Ampak o moči želja kdaj drugič.

Imela sem torej priložnost vrnit se na bolnišnični oddelek, kjer sem enkrat pred mnogo leti že počitnikovala. Najprej sem pomislila, oh, kakšna domačnost, takoj za tem pa: hej, saj se v teh 12 letih ni spremenilo popolnoma nič! Razen nekaj je... kozarce za čaj so nadomestili papirnati lončki za enkratno uporabo, skupaj s plastičnim pokrovčkom in slamico!!! Kar pomeni celo svojevrsten korak nazaj oz. poraz v konzultaciji z nekom, ki je imel apetit po zaslužku. Verjetno so zaradi "varčevalnih ukrepov" na ta račun odpustili dve do tri delavke v kuhinji, ki so še malo prej laufale pomivalce z lončki. Seveda plačilo kozarcev gre z drugega konta. Ki je očitno manj občutljiv. Ok: "Gospa sestra, kam lahko ta kozarec (op.p. ki ne prenese več kot dvoje, mogoče troje polnjenj s čajem, ker potem nemarno spusti vsebino iz sebe) odvržem? In kam lahko dam pokrovček in slamico?" Začudenje je povedalo vse. Zelo verjetno do trenutka, ko sem jaz zasedla sobo št. 1, tega nihče ni vprašal. Ob raziskovanju bolnišničnih hodnikov sem hitro potegnila zaključke lastne raziskave, da 1. je na različnih (čakalniških in oddelčnih) hodnikih zelo malo košev ali pa jih sploh ni in 2. koši za ločeno zbiranje papirja, plastike itd. niso del inventarja te javne ustanove. Ojej! To torej še niso vzeli, da je mogoče z ločeno zbranimi odpadki celo prihraniti. Aha ups, saj tega še večina ni dojela, torej oproščeno. Tudi to je šlo mimo, da bi na račun pranja bilo kako novo delovno mesto ali pa vsaj, da bi se z uporabo (zaradi mene tudi) tistih šolskih plehnatih kozarcev dalo prišparat. 

Torej luksuz! Počakajmo na kosilo... Mrtva rižota in dve žlički solate. Ok, špinačna juha je bila fina! Večerja... pred odprtjem in razkritjem vsebine mojega krožnika pogledujem tja k otročkom, kako so kaj zadovoljni! Niso! Jasno. Dobili so golaž ekstra čudnega izgleda. Fuf, k sreči sem rekla, da raje ne bi videla mesa na mojem meniju. Rižev narastek in ekstra sladek kompot. Pa potem tako naprej... do treh zaporednih zajtrkov v obliki marmelade in masla. Kar hočem povedat ni, da imam problem s hrano (saj skoraj vse jem in tudi sem vse pojedla), ampak take hrane ne dojemam kot ekstra hranljive in zdrave. Kaj nismo v bolnišnici zaradi pomanjkanja zdravja in z željo, da se čim hitreje pozdravimo? Kje je sadje, kje so korenčki, brokoli, paprike, kje so velike solate? Ni, da je to modna muha, ampak na strani zdravja so prej primerne doze vitaminov, mineralov in balastnih snovi kot prekuhano meso in tone kruha (mimogrede zapakiranega po dva kosa v folijo, kjer tudi jasno piše, da so dodani razni E-ji).

In da se še enkrat vrnem k vprašanju, zakaj smo že tam pristali, kjer smo. Kot prvo obstaja velika verjetnost, da zato, ker smo v neki točki pozabili nase, nekaj nam gotovo ni štimalo (v psihi, duši, umu, razumu, razporejanju časa in obveznosti, v odnosih,  lastno vrednostjo in samopodobo, s samozavestjo, občutkom, da smo ok, taki kot smo itd.), da se je stvar pokazala na telesu. Saj razumem, da je to največji problem današnjih dni, da nimamo časa se ozret vase, se umirit, se pomenit z bližnjo osebo, da na splošno ni časa za nič. Kje so šele tiste zajebane lekcije, ko je treba najt razlog, brskat, kopat, se ukvarjat z lastnim drekom in ga nato tudi naredit uporabnega. Seveda je mogoče, da smo na bolezen imeli presneto majhen vpliv in seveda je mogoče, da smo jo na svet prinesli s sabo. Vse ok, ampak ali smo res tako nemočni v teh ustanovah? Ali je res vsa finta v tem, da se popolnoma prepustimo navodilom drugih in... zdaj pa pozor: vsem vrstam tabletam, kapsulam, infuzijam itd.?

Ob zasedbi svoje razmajane in škripajoče postelje sem padla v družbo dveh starejših gospa. Šele malo kasneje sem se zavedla vprašanja ene od sester, če rabim kako tableto za pomiritev. Ha? Kakšno pomiritev? Ok, razumem, protokol očitno, ne, sem precej mirna, oz. normalno se mi oglašajo čustva, ki sem jih dolžna predelat sama. Kaj pa če bi mogoče namesto tablet ponudili koga, da se malo pogovoriva? S tetkama nadaljujemo debato. Ena dnevno jemlje okrog 8 tablet, od tega dvoje tiste sorte, ki jim rečemo antidepresivi. Ker po več pregledih ne odkrijejo nič posebnega, sumim (in rečem) ali niso za vse te njene simptome krive kakšne od teh pilul (Taisti stavek ob njenem odhodu čez kak dan pove dr. na viziti. Da naj zamenja taplete pri svoji psihiatrinji. Ne, ne mislim, da sem bolj pametna od njega, res ne.). Ob tem se oglasi druga, malo mlajša, zgleda zadovoljna, preprosta ženska. A pojamra, antidepresive jemlje njen mož že par let. Pravi, da cele dneve prespi in postaja precej neučinkovit pri delu na kmetiji. Ni rekla na glas, a pomislim, verjetno v vajinem odnostu tudi.

Na drugi strani se zavedam in sem še vedno neizmerno vesela, da živim v državi, kjer živim. Na prednosti prepogosto pozabljamo, sploh v teh časih, ko nam vsi želijo dopovedat, kako globoko v analnem kanalu smo. Zavedam se, da že nekaj 100 kilometrov južneje ali vzhodneje po zemeljski obli ne bi bilo niti pol tako fino, kot je v naših ustanovah. A tega ljudje ne dojamemo, dokler ne doživimo nekaj popolnoma kontra, v redu, to še razumem. Samo ne razumem pa, da malo bolj ne vzamemo v roke sebe, svojega telesa, svojih odnosov in posledično naših javnih ustanov, ki jih itak mi financiramo!

Na koncu mojega bivanja se je zgodilo to, da sem skoraj obtičala tam še dva dodatna dneva samo zaradi čakanja izvidov. Ni mi bilo jasno, zakaj sva se z zdravnikom skoraj prepirala, ko sem rekla, da je bilo rečeno, da lahko grem domov oz. da se bo na izvide itak čakalo in se vrnem takrat. Nakar sem malo poračunala. Saj res, jaz sem vendarle le številka! Zato sem dobila tudi all inclusive zapestnico (isto ceneno in plastično kot v hotelskih kompleksih eksotičnih držav, da se ve, kdo kam spada). Kot sem tudi številka v celem sistemu državnih preračunavanj - za njeno šolanje bo šlo toliko, za zdravljenje toliko, za druge bonitete toliko. Na pozitivni bilančni strani, če bo živa in zdrava (če bo umrla, je spet strošek), bo prispevala toliko in toliko davščin, ker precej dela, bo ustvarila toliko in toliko dodane vrednosti, prispevala toliko v pokojninski budget, ker se grebe za evropski denar, je pa sploh koristna, saj bo država dobila pluse v črpanju sredstev. In na koncu, če bo odležala dodatna dva dni, bo (kljub strošku marmelade in putra) prinesla bolnišnici toliko in toliko na račun, ki ga bo plačala država. Hmm, v bistvu ona sama.

Zato, com' on, malo bolj cenimo kar imamo, za začetek že življenje samo - naše in od drugih. Pogovarjajmo se. Iz  oči v oči. Pred kratkim sem nekje prebrala, da so stara ljudstva bolezen posameznika vedno jemala kot bolezen skupnosti. Ker sem še vedno v mletju zgornje vsebine, sem se privrtala tudi do podatka, da so se v nekem oddelku neke ljubljanske gimnazije pri pouku sociologije pogovarjali, kdo od polne učilnice najstnikov se doma pogovarja s starši. Dvignile so se 4 roke. Da o tem, da jih je bilo med tem skoraj četrtina povsem odsotnih zaradi jemanja raznih anti-bolikov, niti ne začnem.