Smo, kar smo. Niti ne vemo dokončno, kaj je to. Kar nas
tišči v duši, kar nam povzroča trebušne metulje, kar nas dela nemirne, kar nas
tišči v tla. Ali je to tisto, kar smo se odločili sami ali je to tisto, kar
nosimo v sebi, brez moči, da kaj spreminjamo?
Kako imajo lahko vse te informacije drugi?
Srečamo se. V točki na premici. V presečišču dveh premic.
Vse teče z nepredstavljivo hitrostjo nazaj in naprej. Ja, tudi nazaj. Kaj pa bi
bila ta točka, če ne bi vse premice šle v obe strani brezkončno?
Podelimo si trenutke. Podelimo si ostro bolečino, neskončno
veselje, čudne besede, žalostne oči, nekontrolirane vzdihe, otroški smeh,
umazane čevlje. In za nekoga to ostanemo.
Nič hudega. Zato pa imamo možnost srečati nove ljudi. Da
izrazimo preko novih presečišč nove podobe in potenciale. A nihče ni, kot mi.
Še sami ne vemo, kdo smo. A drugi ponese vse to dalje v svojo brezkončnost. In
tam spet sreča nove premice, ki vidijo tudi oblike prejšnjih presečišč. Pa so
res prave barve? Niso umazane od (pre)več premic?
Škoda le, da se ne srečujemo vedno znova, z vsemi, v kakem
novem presečišču. V rožnato obarvani večerni zarji. Z zaljubljeno iskro v očeh.
Z junaško dvignjeno roko. S trdno silhueto sredi zmešanih ljudi. Z dvignjenimi
krili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar