Življenje je postalo zapleteno. Zapleteno in zahtevno. Pa ne
zaradi življenja samega. Zaradi vsega balasta, ki smo si ga znosili v svoje
male bunkerje. Zaradi vsega dogajanja, ki se odvija zunaj nas. In to postaja
naporno in nadležno spremljat. In sledit vsem novim pojmom, pravilom, ki so še
včeraj imela za osnovo zdravo pamet in nobene potrebe po tem, da mora biti to
sploh zapisano na papirju.
Ljudje postajamo apatični, jezni in žalostni. Peljemo 20
km/h prehitro, kar seveda je prekršek in seveda smo kršili zakon, in moramo
takoj, nemudoma, v 8 dneh plačati položnico. Nima veze, če se je na TRR plača že usedla, če bo potem
ostalo za šolo v naravi za našega mladička, če bo ostalo vsaj za plačilo položnice
ogrevanja, ki zapade čez 2 dni. A ta prekršek je preklemano droben. Tam na
tisti cesti v tistem trenutku nismo nikogar ogrozili, saj ni bilo poleg nas in
škatle na kandelabru, nikjer nikogar.
Za tiste, ki so se leta igračkali s tujim denarjem in vsakdanjikom drugih, ki so po
tej isti zmešnjavi zakonov, kršili ne samo enega stavka, ampak več členov in
zakonov, pa ta ista praksa ne velja. Še vedno dajejo medijem brihtne izjave, imajo nove
poligone poteševanja svoje odvisnosti od moči in vsiljevanja svojega prav, za
tiste zdravopametnodokazljive prekrške pa pravijo, da postopek ni bil pravilno
izpeljan, da ni dokazov, da je sum ovržen.
A kje je ostala morala, če je že zdrava pamet izginila? Občutek, da
nekaj ni prav? A to ni dokaz? Smo ga res vsi zatrli? Mi in oni?
Pravice torej ni. Nima smisla, da se delamo, da je. Da se
borimo zanjo. Stane nas časa, energije, denarja. Ko pa moramo praskati skupaj
za položnice.
A tisto notri ne utihne! Pri komur ne utihne, bo postajal
tudi na ven vedno glasnejši. Ali pa bo uvedel svoja pravila in upošteval svoja
načela, ne cosmopolitanova ali pa tista omejujoča, ki jih dnevno slišiš, da so edina
možna. Brskal bo dalje. Presejal ob tem celo mavrico čustev in se skozi
notranje robidovje prebijal do svoje resnice. Ki pa ni taka, da bi komu
generalno škodovala. Ki upošteva skrb zase, za druge in prostor. Ki… mogoče
pelje tudi do revolucije… kaj pa vem.
A ker postaja zahtevno poslušat svoj prav in tisto »tišino« notri (ker nimamo časa, energije, denarja), ki nas velikokrat skoraj ogluši, ko pa je vse zunaj tako glasno in mamljivo, počasi postanemo apatični. In gluhi. Raje se prepustimo zunanji jezi in žalosti. Se malo pritožujemo, večinoma pa še to ne. Ker je preveč vsega, ker izgubimo nit, ker ne vemo, kaj konkretno pa lahko naredimo. Moramo biti presneto sitni in močno slediti notranjim vzgibom, da brskamo, da se borimo, da iščemo odgovore in načine. Če ni časa, če ni energije, če smo raje tiho, potem v nekem trenutku več ne gre in (p)ostanemo samo še nekdo v množici, karavana pa gre dalje. In mi delamo samo še (za)to, da plačamo svoje položnice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar