Zadnje dni je na svoje facebook stene "nenormalno" veliko ljudi nalepilo izjavo:
"I tried to be normal once. Worst two minutes in my life." Ob tem pa še kak pripis v stilu, kako sem jaz poseben in nihče me ne razume in vse je ok. In manjka samo še to: jaz sem boljši, ker si upam biti bolj nenormalen. Kar je pa že skoraj res.
Kar naenkrat smo vsi "čudni?" Nenormalni. Hecno ali pa žalostno, da se ne počutimo normalne. Ali ni vsa finta v tem, da smo v resnici vsi vsak zase nekaj posebnega? Ali ni to prej normalno kot pa nenormalno? Zanimivo se mi zdi, da se ljudje lažje poistovetijo s tem, da so nenormalni v tem svetu, v tej družbi. S tem se jim skoraj opravičijo vse napake in vse lastnosti, ki jih večina ne odobrava. Ali pa je to edina maska, ki jim dovoli biti to, kar so. "Če sem nenormalen, potem sem v redu."
Mogoče je ves catch v tem, da so nas pol življenja poskusili vkalupiti v nek sistem, v norme, ki so splošno sprejete in so "normalne." Torej gre za proces izdelave sistema, ki kot tak pač mora obstajati, sicer bi se najbrž pobili. Proces socializacije. Ampak nekje vmes se je izgubila bit. Srčika. Odmik. Niansa. Naša posebnost, naša narava, naša nenormalnost. Ali potem sploh ne more obstajati?
... če bomo bolj mi mi in bomo bolj razumeli pomen sistema, pa bodimo vsi nenormalni.
"I tried to be normal once. Worst two minutes in my life." Ob tem pa še kak pripis v stilu, kako sem jaz poseben in nihče me ne razume in vse je ok. In manjka samo še to: jaz sem boljši, ker si upam biti bolj nenormalen. Kar je pa že skoraj res.
Kar naenkrat smo vsi "čudni?" Nenormalni. Hecno ali pa žalostno, da se ne počutimo normalne. Ali ni vsa finta v tem, da smo v resnici vsi vsak zase nekaj posebnega? Ali ni to prej normalno kot pa nenormalno? Zanimivo se mi zdi, da se ljudje lažje poistovetijo s tem, da so nenormalni v tem svetu, v tej družbi. S tem se jim skoraj opravičijo vse napake in vse lastnosti, ki jih večina ne odobrava. Ali pa je to edina maska, ki jim dovoli biti to, kar so. "Če sem nenormalen, potem sem v redu."
Mogoče je ves catch v tem, da so nas pol življenja poskusili vkalupiti v nek sistem, v norme, ki so splošno sprejete in so "normalne." Torej gre za proces izdelave sistema, ki kot tak pač mora obstajati, sicer bi se najbrž pobili. Proces socializacije. Ampak nekje vmes se je izgubila bit. Srčika. Odmik. Niansa. Naša posebnost, naša narava, naša nenormalnost. Ali potem sploh ne more obstajati?
... če bomo bolj mi mi in bomo bolj razumeli pomen sistema, pa bodimo vsi nenormalni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar